Jedro

Komunalni prispevek je obvezna javna dajatev, ki ga mora plačati investitor, če želi biti priključen na javno omrežje. Ali povedano bolj konkretno. S plačilom komunalnega prispevka 13. 4. 2019, ki ga je toženka določila leta 2008, je tožnica le izpolnila zakonsko obveznost, ki ji je zagotovilo priklop objekta na javno omrežje. Iz teh razlogov ni odločilno, da toženka ni izdala posebne odločbe, v kateri bi tožnici naložila, da plača komunalni prispevek. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da upravna enota ne bi smela izdati odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, če je menila, da komunalni prispevek ni plačan, s tem, da obveznost plačila komunalnega prispevka nastane na podlagi odločbe o njegovi odmeri in ne z izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici 10.138,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2019 dalje do plačil (I), da je tožnica dolžna v petnajstih dneh plačati toženki stroške postopka v višini 683,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

2. Tožnica izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna in samovoljna, kar predstavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Sodišče je storilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kršena je bila tožnici pravica do izjave. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

3. Tožnica je na podlagi odločbe UE X. z dne 26. 10. 2018 pridobila položaj investitorja, v ostalem je gradbeno dovoljenje z dne 16. 2. 2009 ostalo nespremenjeno. Tožnica ni postala zavezanka za plačilo komunalnega prispevka po Zakonu o načrtovanju (ZPNačrt), ko je pridobila položaj investitorke.

4. Če bi bila tožnica zavezanka za plačilo komunalnega prispevka, bi morala toženka o tem izdati odločbo na podlagi 79. člena ZPNačrt. Take odločbe, ki bi jo toženka izdala po 26. 10. 2018, ni. Toženka ni nikoli naložila tožnici, da plača komunalni prispevek v višini 10.138,63 EUR.

5. Če bi upravna enota menila, da komunalni prispevek ni plačan, ne bi smela izdati odločbe o spremembi investitorja.

6. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je odločba o odmeri komunalnega prispevka z dne 22. 12. 2008 pravno zavezujoča za toženko, s tem, da hkrati ugotavlja, da je toženka ustavila obnovo postopka, ki se je končal z odločbo z dne 22. 12. 2018. Če je bil postopek obnove ustavljen, to pomeni, da obstaja v veljavi pravnomočna odločba o odmeri komunalnega prispevka z dne 22. 12. 2008. Po tej odločbi je bil komunalni prispevek plačan, ker v nasprotnem gradbeno dovoljenje ne bi bilo izdano. Gradbeno dovoljenje iz leta 2009 je veljavno. Kasneje je bilo spremenjeno le ime investitorja. Obe odločbi, ki temeljita na ZGO-1, ne nalagata tožnici plačila komunalnega prispevka. Zmotna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odločba o odmeri komunalnega prispevka iz leta 2008 zavezujoča za tožnico kot novo investitorko, kar ji nalaga dolžnost plačila prispevka.

7. Sodišče ugotavlja, da je toženka s sklepom 19. 8. 2021 razveljavila sklep z dne 13. 2. 2015 o vrnitvi plačila plačanega komunalnega prispevka z dne 2. 2. 2015 in zahtevo za vračilo tega prispevka družbe A. d. o. o. v stečaju zavrnila, zato je za tožnico zavezujoča odločba z dne 22. 12. 2008, ker je z razveljavitvijo sklepa z dne 13. 2. 2015 ponovno vzpostavljena investitorjeva dolžnost plačila prvotno odmerjenega prispevka. Če je bil zavrnjen zahtevek družbe A. d. o. o. v stečaju za vračilo komunalnega prispevka, potem ni mogoča drugačna razlaga, kot da je komunalni prispevek plačan, ker je zahteva za vračilo zavrnjena. Iz istih razlogov s tako zavrnitvijo ni nastala obveznost tožnice, da ta prispevek plača. Razlogi sodišča so si v tem delu v medsebojnem nasprotju, dejstva so ugotovljena v nasprotju z listinami, gre tudi za sodbo presenečenja, s tem pa je bila tožnici odvzeta možnost izjave.

8. Odmera komunalnega prispevka leta 2008 temelji na določbah ZGO-1, zato bi moralo sodišče uporabiti te pravne predpise. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Sodišče ni upoštevalo, da je plačilo komunalnega prispevka po odločbi iz leta 2008 zastaralo, ker gre za judikatno terjatev, za katero velja desetletni zastaralni rok, ker je tožnica komunalni prispevek plačala po tem roku. Leta 2019 tožnica ni bila dolžna plačati komunalnega prispevka, ker se takrat nanjo ni glasila nobena odločba, hkrati pa je takrat nastopilo absolutno zastaranje judikatne terjatve. Če bi držalo, kar ugotavlja sodišče, da je na podlagi odločbe iz leta 2021 prišlo do vzpostavitve obveznosti po določbi iz leta 2008, bi tožnica lahko navedla, da kaj takega ni možno, ker ji ta obveznost, glede na odpravo odločbe iz leta 2015 in zavrnitev zahteve za vračilo plačanega zahtevka, že zastarala. S tem se pokaže samovoljnost sodišča pri odločanju, kar predstavlja kršitev iz 22. člena Ustave.

10. Tožnica je izkazala obstoj sile in grožnje. Iz teh razlogov je marca 2019 plačala komunalni prispevek. S tem je dosegla priklop na komunalno omrežje. Sodišče ni pravilno ugotavljalo prisile in grožnje toženke, ki se je postavila nad delovanje samostojnega podjetja (Komunalno podjetje X), za kar pa ni imela nobene zakonske podlage. Toženka bi lahko na delovanje tega podjetja vplivala le skozi nadzor delovanja, ne pa z dajanjem obveznih pisnih navodil oziroma prepovedi. Ker je terjatev zastarala po odločbi o odmeri komunalnega prispevka iz leta 2008, bi sodišče moralo izvesti predlagane dokaze v zvezi z okoliščinami sile in grožnje, s tem pa bi ugotovilo dejstva, kot jih določa 191. člen OZ.

_**Odgovor na pritožbo**_

11. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da ji tožnica povrne pritožbene stroške.

_**Glede utemeljenosti pritožbe**_

12. Pritožba ni utemeljena.

_**Dejanske ugotovitve**_

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje1 in listin izhaja, da: - je bil družbi A., d. o. o., kot investitorju z odločbo Občine X. - Občinska uprava št. 354-261/2008 (6-07) z dne 22. 12. 20082 odmerjen komunalni prispevek v višini 10.138,63 EUR, ki je ta prispevek plačala, - je Upravna enota X. po plačilu komunalnega prispevka izdala gradbeno dovoljenje za rušenje obstoječega objekta in novogradnjo večstanovanjskega objekta z odločbo št. 354-261/2008 z dne 16. 2. 2009, - je bil uveden stečajni postopek nad družbo A., d. o. o. - družba pa je bila izbrisana 15. 9. 2016, - je stečajni upravitelj družbe A. d. o. o. v zahtevi z dne 2. 2. 20153 od toženke zahteval, da v stečajno maso vrne plačani komunalni prispevek, ker družba A. d. o. o. ni začela z gradnjo v dveh letih po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, - je Občina X. - Občinska uprava komunalni prispevek vrnila investitorju na podlagi sklepa št. 354-261/2008 (6-07) z dne 13. 2. 2015,4 - je tožnica na podlagi prodajne pogodbe5 z dne 19. 2. 2015 kupila nepremičnini, - iz prodajne pogodbe izhaja, da je tožnica seznanjena, da je gradbeno dovoljenje poteklo, da bo tožnica kot kupec morala na lastne stroške pridobiti veljavno gradbeno dovoljenje, da je družba A., d. o. o., dobila vrnjen komunalni prispevek, ki ga je plačala na podlagi odločbe z dne 22. 12. 2008,6 - je tožnica vložilo prošnjo z dne 24. 6. 2016, da ji toženka odmeri komunalni prispevek,7 - je Občina X. - Občinska uprava z odločbo 354-69/2016 - (6-07) z dne 3. 8. 2016 tožnici odmerila komunalni prispevek v višini 53.829,08 EUR,8 njeno pritožbo pa je Župan Občine X. zavrnil z odločbo 354-69/2016-8 (6-07) z dne 26. 9. 2016, Upravno sodišče pa je s sodbo I U 1519/2016-17 z dne 3. 10. 20179 tožbi tožnice ugodilo in odločbi z dne 3. 8. 2016 in 26. 9. 2016 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek, - je Upravna enota X. z odločbo št. 351-181/2016-31 (221) z dne 29. 3. 201710 zahtevo tožnice za spremembo investitorja zavrnila, iz razloga, ker družba A d. o. o. z gradbenimi deli ni začela skladno z gradbenim dovoljenjem do 27. 2. 2011, in ker je bilo v prodajni pogodbi navedeno, da gradbeno dovoljenje ne velja več, - je Ministrstvo za okolje z odločbo št. 35108-57/2017-2-KB z dne 11. 5. 201711 zavrnilo pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote X. št. 351-181/2016-31 (221) z dne 29. 3. 2017, - je Upravno sodišče RS s sodbo I U 1274/2017-13 z dne 7. 6. 201812 pritožbi tožnice ugodilo in odpravilo odločbi Upravne enote X. št. 351-181/2016-31 (221) z dne 29. 3. 2017 in Ministrstva za okolje št. 35108-57/2017-2-KB z dne 11. 5. 2017, v obrazložitvi sodbe pa pojasnilo, da že izvedba električnega priključka predstavlja izvajanje gradbenih del in začetek gradnje, kar vpliva na veljavnost gradbenega dovoljenja, - je Upravna enota X. z odločbo št. 351-181/2016-52 (221) z dne 26. 10. 2018 spremenila gradbeno dovoljenje in namesto investitorja A d. o. o. kot investitorico navedla tožnico,13 - je Občina X. - Občinska uprava s sklepom št. 354-69/2016 - 17 (6-07) z dne 29. 11. 201814 obnovila postopek, ki je bil končan s sklepom toženke 354-261/2008 (6-07) z dne 13. 2. 2015, v katerem je bilo odločeno, da se družbi A. d. o. o. povrne plačilo komunalnega prispevka, ki je bilo odmerjeno na podlagi odločbe o odmeri komunalnega prispevka št. 354-261/2008 z dne 22. 12. 2008 v višini 10.138,63 EUR, - je Občina X. - Občinska uprava s sklepom št. 354-69/2016 - 16 (6-07) z dne 29. 11. 201815 obnovila postopek, ki je bil končan z odločbo št. 354-261/2008 (6-07) z dne 22. 12. 2008, s katero je bil družbi A. d. o. o. odmerjen komunalni prispevek v višini 10.138,63 EUR, - je Upravno sodišče RS s sodbo I U 433/2019-19 z dne 17. 6. 202116 razsodilo, da se sklep Občine X. - Občinska uprava št. 354-69/2016-16 (6-07) z dne 29. 11. 2018 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek, zavrnilo pa je tožbo tožnice zoper sklep Občine X. - Občinska uprava št. 354-69/2016-17 (6-07) z dne 29. 11. 208, - je Občina X. - Občinska uprava s sklepom št. 354-69/2016 - 36 (6-07) z dne 19. 8. 202117 razveljavila sklep št. 354-261/2008 (6-07) z dne 13. 2. 2015, s katerim je bilo odločeno, da se družbi A. d. o. o. povrne plačilo komunalnega prispevka, ki je bil določen na podlagi odločbe 354-261/2008 (6-07) z dne 22. 12. 2008 in se zavrne zahteva družbe A. d. o. o. - v stečaju za vračilo plačanega komunalnega prispevka z dne 2. 2. 2015, - je Občina X. - Občinska uprava s sklepom št. 354-69/2016 - 37 (6-07) z dne 19. 8. 202118 ustavila obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo št. 354-261/2008 (6-07) z dne 22. 12. 2008. _**Glede procesnih kršitev**_

14. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

15. Relevantna dejanska in pravna podlaga, na katero je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, je bila pravdnim strankam v postopku znana, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre za sodbo presenečenja. Ali glede na pritožbene navedbe povedano bolj konkretno. Toženka je v odgovoru na tožbo substancirano navedla odločilna dejstva, s tem, da je tudi podrobno povzela potek spornega razmerja od izdaje odločbe o odmeri komunalnega prispevka z dne 22. 12. 2008 dalje. Določno je navedla, da je v obravnavani zadevi tožnica po nakupu nepremičnin od družbe A. d. o. o. - v stečaju položaj investitorja pridobila z odločbo Upravne enote X. št. 351-181/2016-52 (6-07) z dne 26. 10. 2018, da je toženka s tem spremenila gradbeno dovoljenje iz leta 2009 na način, da je kot investitorja namesto družbe A. d. o. o. imenovala tožnico, da je zato tožnica postala zavezanka za plačilo komunalnega prispevka v višini 10.138,63 EUR, ki je bil pred tem družbi A. d. o. o. odmerjen s toženkino odločbo št. 354-261/2008 (6-07) z dne 22. 12. 2008, da je tožnica nasledila pravni položaj po družbi A. d. o. o. že na podlagi okoliščine, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor, da je Upravno sodišča RS v sodbi I U 433/2019-19 pojasnilo, da odločba toženke št. 354-261/2008 (6-07) z dne 22. 12. 2008, s katero je bil komunalni prispevek sicer odmerjen družbi A. d. o. o. zavezuje tudi tožnico kot novo investitorico. Tudi sodišče prve stopnje je na naroku dne 16. 2. 2023 pojasnilo, "da gre pri predmetnem sporu za pravno presojo vprašanja, kdo je zavezanec za komunalni prispevek in ali odločba UE X. z dne 22. 12. 2008 zavezuje tožnico."19 Pravdni stranki sta skozi trditveno podlago podrobno predstavili interesni konflikt, ki sta ga dokazovali z listinami. Na podlagi teh navedb in dokazov je sodišče prve stopnje na naroku predstavilo normativni okvir, znotraj katerega je ob upoštevanju trditev in dokazov pravdnih strank v sodbi utemeljilo razloge za odločitev. Neutemeljeno so zato pritožbene navedbe, da gre za sodbo presenečenja, da je bila tožnici kršena pravica do izjave iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje oprlo odločitev na dejstva, za katera tožnica ni mogla vedeti, da bodo podlaga za odločitev. Tožnici tudi ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, enako velja glede ugovora zastaranja.20

16. Prav nobenih nasprotij ni v razlogih sodbe. Prav nasprotno. Argumentacija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je prepričljiva, dokazna ocena temelji na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP. Protispisne so pritožbene trditve, da so nasprotja med med listinami in ugotovitvami sodišče prve stopnje. Gre zgolj za to, da pritožba relevantna dejstva in dokaze razlaga oziroma jim pripisuje sestavine, ki nimajo opore v dejanskosti oziroma jih razlaga na način, ki ustrezajo njenemu "pričakovanemu" dejanskemu in materialnopravnemu stanu.

17. Tožnica zatrjuje, da je z odločitvijo kršeno načelo do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Prav nasprotno. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na zakonu (zakonih), v okviru katerega (katerih) so bila pravilno ovrednotena (upravičena) pričakovanja pravdnih strank, upoštevana je bila sorazmernost, vzpostavljeno je bilo zakonsko ravnovesje med pravicami pravdnih strank, ki so si v konfliktu, v postopku je bila spoštovana pravica do izjave. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju je bilo tožnici zagotovljeno celovito pravno varstvo pri pridobitvi položaja investitorice in pri uveljavljanju pravic, ki pripadajo (vsakemu) investitorju, kar pomeni, da so bila njena upravičenja že docela pravno zavarovana, pravovarstvo, ki ga uveljavlja v tem postopku pa je izven pravno dovoljenih meja in je v nasprotju z obveznostmi, ki jih mora izpolniti vsak investitor, če želi objekt priključiti na javno omrežje.

_**Glede uporabe materialnega prava**_

18. Sodišče prve stopnje je materialnopravno podlago navedlo v 3., 6. in 8. tč. sodbe. Pravilno se je uprlo na določbo 80. člena ZPNačrt. Odločitev ni v nasprotju z določbami ZGO-1. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ugotovilo pravice in obveznosti tožnice kot "nove" investitorice ob upoštevanju predpisov, ki določajo predpostavke v zvezi s plačilom komunalnega prispevka v zvezi s spremembo gradbenega dovoljenja. Tožnica kot investitorica je plačala toženki komunalni prispevek v višini, kot je bil določen z odločbo iz leta 2008, zato so tudi v tem delu neutemeljene sicer pavšalne pritožbene navedbe glede odmere komunalnega prispevka.21

19. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, s tem, da so materialnopravne ugotovitve sodišča prve stopnje22 enake, kot izhajajo iz sodbe Upravnega sodišča RS v sodbi I U 433/2019-19 z dne 17. 6. 2021.23 Očitno je bila ta odločba Upravnega sodišča razlog, zaradi katerega tožnica ni uveljavljala pravovarstva v upravnem postopku v zvezi z zahtevo, da se njen objekt priključi na javno omrežje, čeprav komunalni prispevek ni plačan, ker je Upravno sodišče v razlogih citirane sodbe zavzelo stališče, da je toženka kot investitorica dolžna plačati komunalni prispevek.

_**Presoja pritožbenega sodišča**_

20. Pravilne so materialnopravne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica dolžna plačati komunalni prispevek, ker 80. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt)24 določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. 21. Z odločbo Upravne enote X. 351-181/2016-52 (6-07) z dne 26. 10. 2018 je tožnica pridobila položaj investitorice v zvezi z gradbenim dovoljenjem z dne 16. 2. 2009. Upravna enota X. je s to odločbo spremenila prvotno izdano gradbeno dovoljenje z dne 16. 2. 2009 tako, da je kot investitorja navedlo tožnico, namesto prvotnega investitorja - družbo A. d. o. o. - v ostalih delih je gradbeno dovoljenje ostalo nespremenjeno. Tožnica je s tem vstopila v pravni položaj družbe A. d. o. o. v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem - pridobila je položaj investitorice, s tem pa je postala zavezanka za plačilo komunalnega prispevka, ki ga je toženka odmerila prvotnemu investitorju družbi A. d. o. o. z odločbo št. 354-261/2008 (6-07) z dne 22. 12. 2008 v znesku 10.138.63 EUR, ki v času zahteve toženke za priklop na komunalno omrežje ni bil plačan, ker je toženka plačani komunalni prispevek vrnila družbi A. d. o. o., pa njeni zahtevi, ker je bilo med njima ugotovljeno, da je gradbeno dovoljenje prenehalo, ker družba A. d. o. o. ni začela z gradnjo v dveh letih po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja.

22. S tem, ko je tožnica vstopila v položaj investitorice, ni pridobila le pravic, marveč tudi obveznosti. Po pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah bi tožnica lahko zahtevala izdajo novega gradbenega dovoljenja, toženka pa bi predhodno izdala odločbo o odmeri (višjega) komunalnega prispevka, kot je bil določen leta 2008. Toženka je postopala drugače. Zahtevala je spremembo gradbenega dovoljenja iz leta 2009, v katerem bo navedena kot investitorica, s tem, da ostane v veljavi gradbeno dovoljenje iz leta 2009. Ta zakonsko upravičena pričakovanja do varstva njenih pravic so bila v upravnih in sodnih postopkih v celoti udejanjena, tožnica pa prezre/pozablja na obveznosti, ki jih je s položajem investitorice pridobila. Toženka meni, da ni dolžna plačati komunalnega prispevka, ker je bil že določen in plačan leta 2008, zanemari pa, da preden je tožnica kupila nepremičnino, je toženka komunalni prispevek vrnila družbi A. d. o. o., ker med njima ni bilo sporno, da gradbeno dovoljenje več ne velja, ker družba A. d. o. o. v zakonskem roku ni izvedla gradbenih del, da je zato toženka morala vrniti investitorju komunalni prispevek, da je iz razloga, ker je tožnica uspela v postopku spremembe gradbenega dovoljenja, toženka s sklepom št. 354-69/2016-17 (6-7) z dne 29. 11. 2018 obnovila postopek, ki je bil končan s sklepom toženke št. 354-261/2008 (6-7) z dne 13. 2. 2015, v katerem je toženka odločila, da se povrne plačilo komunalnega prispevka na podlagi odločbe o odmeri komunalnega prispevka št. 354-261/2008 z dne 22. 12. 2008 v višini 10.138,63, da je toženka s sklepom št. 354-69/2016 - 36 (6-07) z dne 19. 6. 2021 pravno veljavno razveljavila sklep št. 354-261/2008 z dne 13. 2. 2015 o vrnitvi plačila komunalnega prispevka družbi A. d. o. o. in zavrnila zahtevo za vračilo plačanega komunalnega prispevka z dne 2. 2. 2015 te družbe. Ni odločilno, da je bila družba A. d. o. o. leta 2016 izbrisna iz registra, bistveno je, da je s spremembo gradbenega dovoljenja nastala pravno zavezujoča obveznost tožnice kot nove investitorice, da na podlagi odločbe št. 354-261/2008 z dne 22. 12. 2008 plača komunalni prispevek v višini 10.138,63 EUR. Iz teh razlogov so zmotne pritožbene teze, da iz razloga, ker velja pravnomočna odločba o odmeri komunalnega prispevka z dne 22. 12. 2008, ker je toženka glede te odločbe ustavila obnovo postopka, ker je komunalni prispevek že leta 2008 plačala družba A. d. o. o., tožnica ni zavezana, da komunalni prispevek plača, da ni relevantno dejstvo, da je toženka vrnila komunalni prispevek družbi A. d. o. o., in če je bil zavrnjen zahtevek družbe A. d. o. o. v stečaju za vračilo komunalnega prispevka, potem ni mogoča drugačna razlaga, kot da je komunalni prispevek plačan, ker je zahteva za vračilo zavrnjena. Nov/spremenjeni investitor se ne more sklicevati na to, da bi moral določeno obveznost v zvezi z gradnjo, ki bi morala biti izpeljana že v času, ko sam še ni bil investitor, izpolniti prejšnji investitor. Za izpolnitev takšne obveznosti odgovarja aktualni investitor, in ker je plačilo komunalnega prispevka obveznost povezana z gradnjo, je za izpolnitev te obveznosti odgovoren vsakokratni investitor, zato dejstvo, da je družba A. d. o. o. enkrat že plačala komunalni prispevek, ni odločilno.

23. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v primeru, če gradbeno dovoljenje ne bi veljalo in toženka ne bi vrnila komunalnega prispevka družbi A. d. o. o., bi toženka morala vrniti komunalni prispevek tožnici kot investitorici. Upravno sodišče RS je v zadevi I U 584/2013 pojasnilo: "Sprememba gradbenega dovoljenja (četrti odstavek 73. člena ZGO-1) ni pogoj za pridobitev položaja investitorja in s tem upravičenca za vračilo komunalnega prispevka, saj iz besedila ZGO-1 jasno izhaja, da nekdo postane investitor, ki lahko zahtevo spremembo gradbenega dovoljenja, takoj ko na podlagi pravnega posla pridobi ustrezna upravičenja. Odločba o spremembi gradbenega dovoljenja je po svojem pravnem bistvu ugotovitvenega odločba, saj ne vzpostavlja nove pravice graditi, temveč zgolj ugotovi, da je prišlo do prenosa te pravice in z njo povezanih upravičenj. Ta odločba zato ni pogoj za veljavnost pravnih poslov, s katerimi so se ta upravičenja prenesla temveč obratno, tem poslom sledi, če novi nosilec pravic to zahteva. To potrjuje tudi dejstvo, da taka sprememba gradbenega dovoljenja ne vpliva na čas njegove veljavnosti. Navedeno velja tudi, če je gradbeno dovoljenje po prenosu upravičenj na novega investitorja prenehalo veljati, še preden je bilo spremenjeno. V takem primeru sprememba gradbenega dovoljenja ni mogoča, saj dovoljenje ne obstaja več, vendar pa pridobitelj in torej imetnik pravic, ki so bile podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, ohrani položaj investitorja in tudi upravičenj, ki iz tega položaja izhajajo, torej tudi pravico do vračila komunalnega prispevka iz 79. člena ZPNačrt. Komunalni prispevek tudi v tem primeru ne postane nenamenski prejemek občine, s katerim bi občina prosto razpolagala, pravica do vračila pa izvira iz zakona, zato bi moral zakon izrecno določiti tudi pogoje za njeno prenehanje. Pojem investitorja je treba razlagati v skladu z ZGO-1, kar pomeni, da je investitor pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta ali jo sam izvaja, torej vsakokratni nosilec projekta oziroma pravice graditi in ne le prvi imetnik gradbenega dovoljenja ali plačnik komunalnega prispevka. Poleg tega je komunalni prispevek obvezna javna dajatev, ki je po svoji vsebini namenska in povezana z gradnjo novega objekta. Če gradbeno dovoljenje ne velja več, gradnja ni več dopustna, kar pomeni, da je bil komunalni prispevek plačan za gradnjo, ki je ni in je nikoli ne bo. S tem odpade tudi potreba po namenskem trošenju odmerjenega komunalnega prispevka, ki ga je zato treba vrniti."

24. Komunalni prispevek je obvezna javna dajatev, ki ga mora plačati investitor, če želi biti priključen na javno omrežje.25 Ali povedano bolj konkretno. S plačilom komunalnega prispevka 13. 4. 2019, ki ga je toženka določila leta 2008, je tožnica le izpolnila zakonsko obveznost, ki ji je zagotovilo priklop objekta na javno omrežje. Iz teh razlogov ni odločilno, da toženka ni izdala posebne odločbe, v kateri bi tožnici naložila, da plača komunalni prispevek. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da upravna enota ne bi smela izdati odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, če je menila, da komunalni prispevek ni plačan, s tem, da obveznost plačila komunalnega prispevka nastane na podlagi odločbe o njegovi odmeri in ne z izdajo gradbenega dovoljenja.26 Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 4/2014 pojasnilo, da "trenutek zakonite priključitve na obstoječo komunalno infrastrukturo nastopi tedaj, ko za to zavezanec izpolni vse predpisane pogoje in se le-ta tudi dejansko izvrši. Če je ob tem trenutku zavezanec skladno s predpisi dolžan plačati komunalni prispevek, mu ga lahko pristojni organ odmeri po uradni dolžnosti ob nastopu tega dejstva ali v razumnem času po tem (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt)."

25. Tožnica ne zatrjuje, da ji okoliščine v zvezi z vrnitvijo komunalnega prispevka niso bile znane. Do navedb toženke,27 da je tožnica za vsa ta dejstva vedela ob sklenitvi prodajne pogodbe, ker so navedena v prodajni pogodbi, se tožnica ni opredelila. Iz prodajne pogodbe pa izhaja, da je tožnica v pogodbi izrecno izjavila in je soglašala, da je seznanjena, da je gradbeno dovoljenje Upravne enote X. št. 351-259/2008 z dne 16. 2. 2009 poteklo, da bo morala kot kupec sama na lastne stroške za potrebe morebitne rušitve in izvedbe nove gradnje pridobiti veljavno gradbeno dovoljenje, ter da je seznanjena, da je družba A d. o. o. (prodajalec) dobila vrnjen plačani komunalni prispevek od toženke, ki ji je bil plačan na podlagi odločbe o odmeri komunalnega prispevka.

_**Glede zastaranja terjatve**_

26. Tožnica šele v pritožbi zatrjuje, da je terjatev plačila komunalnega prispevka zastarala, kljub temu pa je pritožbeno sodišče njene pritožbene navedbe upoštevalo in pri tem ugotovilo, da tudi ob upoštevanju tega ugovora in s tem povezanimi navedbami, zahtevek tožnice ni utemeljen. Glede na obrazloženo, je tožnica zgolj izpolnila naturalno obligacijo, kar pomeni, da je izpolnila zgolj nekaj, kar je bila dolžna izpolniti, zato tudi ne more tega zahtevati nazaj. Trditve, da toženka ni dopustila priklopa tožnice na javno omrežje, pa niso navedbe, ki bi kazale, da je toženka z nedopustno silo ali na zvijačni način izterjala zastaran dolg.

27. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 50/2023 pojasnilo, da sta zakonska dejanska stanova iz 191. in 192. člena OZ različna in se izključujeta. Kadar dolg v resnici obstaja (192. člen OZ), ni mogoče uporabiti pravil o vračanju, ki veljajo za primer, ko dolga sploh ni bilo (191. člen OZ). Poleg tega vračilo plačila zastaranega dolga OZ ureja posebej in drugače: dolžnik, ki je izpolnil zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana (342. člen OZ); izjema velja le, če je zastaran dolg plačala poslovno nesposobna oseba (drugi odstavek 272. člena OZ) ali če je upnik z nedopustno silo izterjal zastaran dolg. Isto sodišče pa je v zadevi X Ips 93/2013 pojasnilo, da iz zakona ni razvidno, da bi bila odmera komunalnega prispevka kot javne dajatve po uradni dolžnosti na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt časovno omejena.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

28. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

_**Odločitev o pritožbenih stroških**_

29. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato poseben izrek v tem delu ni potreben.

30. Toženka se je v odgovoru na pritožbo določno opredelila do odločilnih pritožbenih navedb, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila njena vloga potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženka je upravičena do pritožbenih stroškov ob upoštevanju Odvetniške tarife28: za odgovor na pritožbo (500 točk), 300,00 EUR, za materialne stroške (2 %) 6,00 EUR, za DDV (22 %) 67,32 EUR, skupaj 373,32 EUR. Tožnica mora plačati toženki pritožbene stroške v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 Podrobneje glej 7. - 8. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 2 B5. 3 B6. 4 B7. 5 B8. 6 7. in 8. alineja 3.3. člena prodajne pogodbe. 7 B13. 8 B14. 9 B15. 10 B9. 11 B10. 12 B11. 13 B12. 14 B16. 15 B17. 16 A 6/B18. 17 B20. 18 B19. 19 L. št. 54. 20 Ki sicer ni utemeljen, kar bo pojasnjeno v nadaljnji obrazložitvi. 21 Glej prvi odstavek na strani 4 pritožbe. 22 Iz 6. tč. sodbe - glede pravnega položaja tožnice kot investitorice in zavezanke za plačilo komunalnega prispevka. 23 Priloga A6/A18. 24 Enako pa je določal tudi 25 Tega se je zavedela tudi tožnica, ki je v prošnji z dne 24. 6. 2016 pozvala toženko, da ji odmeri komunalni prispevek, ker je toženka komunalni prispevek vrnila družbi A. d. o. o. 26 II U 243/2012. 27 Glej četrti odstavek stran 2 odgovora na tožbo - l. št. 30a. 28 Posamezne tarifne številke iz Odvetniške tarife so navedene v stroškovniku toženke (stran 3a odgovora na pritožbo), zato jih pritožbeno sodišče ne povzema, da bi se s tem izognilo ponavljanju.