Jedro

Toženka je po presoji sodišča izvedla nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj je ovrednotila uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo na ustni obravnavi.

Toženka si mora prizadevati ugotoviti objektivno stanje stvari - ugotoviti "materialno resnico", ker mora varovati tudi javni interes in pravice drugih. Zato načelo materialne resnice veže organ celo mimo in proti volji stranke. Preiskovalno načelo torej nima enakega pomena v postopkih, ki se vodijo po uradni dolžnosti in v postopkih, ki tečejo na zahtevo stranke. Prvi odstavek 140. člena ZUP namreč določa, da mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. V postopku, ki se je uvedel na zahtevo stranke, je zato stranka za svoje navedbe v zvezi z dejanskim stanjem dolžna navesti in ponuditi dokaze. Stališče, da so postopki v denacionalizacijskih zadevah predlagalni in da mora zato stranka predložiti dokaze, na katere opira zahtevek, saj ni naloga upravnih organov, da po uradni dolžnosti zbirajo dokaze, pa je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče. Toženka zato po zakonu ni bila dolžna (sama) pridobivati dokazil, s katerimi vlagatelji dokazujejo obstoj njihovega zahtevka za denacionalizacijo, kot zmotno zatrjujejo tožniki. Vendar je sodišče po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da je prvostopenjski organ na ustni obravnavi dne 12. 11. 2010 po razpravi sprejel sklep, da bo poizvedbe o arhivskem gradivu, ki se nanaša na družbo, lastništvo delnic, vrednost delnic ter podržavljenje premoženja, opravil sam. Ob takšnem procesnem sklepu prvostopenjskega organa pa sodišče v tem upravnem sporu ne more zaključiti, da so tožbene novote nedopustne.

Izrek

I. Zadevi opr. št. I U 1622/2017 in opr. št. I U 1646/2017 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva v nadaljevanju vodi kot zadeva opr. št. I U 1622/2017. II. Tožbama se ugodi, odločba Upravne enote Jesenice št. 301-12/93 z dne 16. 12. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečim strankam A.A., B.B. in C.C. stroške postopka v skupni višini 347,70 EUR ter Č.Č. stroške postopka v višini 347,70 EUR, v petnajstih dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo Č.Č. in D.D. za denacionalizacijo premoženja, 348.171 delnic Kranjske industrijske družbe (v nadaljevanju KID), ki naj bi bilo v lasti E.E.. V obrazložitvi navaja, da je pri Gornjesavskem muzeju Jesenice pridobil listine, ki se nanašajo na lastništvo delnic KID in zaslišal priči F.F. in G.G. Na podlagi teh dokazil je ugotovil, da sta bila lastnika delnic KID brata H.H. in I.I., ki sta kot lastnika navedena v aktu o podržavljenju, kot tudi v seznamu kandidatov za zaplembo delnic z dne 9. 11. 1945, izjavi o pridobitvi delnic z dne 29. 10. 1940, izjavi o pridobitvi delnic z dne 26. 8. 1940, ter v razdelilnem načrtu delnic z dne 16. 5. 1940. Enako izhaja iz knjige Ivana Mohoriča Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem, Ljubljana, 1970. Vlagatelji zahteve so zatrjevali, da so bile delnice KID pred podržavljenjem izročene E.E. ter zato njemu podržavljene, kar so dokazovali s predložitvijo določenega števila delnic in dvema pričama ter izjavo tajnega agenta, pridobljeno v Arhivu Republike Slovenije. Prvostopenjski organ šteje, da ti dokazi ne zadoščajo za zaključek, da je bil E.E. lastnik delnic v času podržavljenja. Res je, da se prinosniške delnice prenašajo brez posebne tradicijske listine, vendar pa mora vlagatelj ne glede na to prepričljivo dokazati, da je bil v trenutku podržavljenja upravičeni imetnik delnic. Izpovedbe priče F.F. ne šteje za prepričljivo, ker gre za izpoved posredne priče, rojene po koncu vojne. Nepoznavanje lastniških razmerij izhaja tudi iz izpovedi G.G.. Izjave Č.Č. pa prvostopenjski organ ne šteje za verodostojno. V zvezi z listino z oznako C-62122, v kateri je navedeno, da je bil E.E.. lastnik 60 % KID, ugotavlja, da ni razvidno, kdaj je bila sestavljena, kdo jo je sestavil in za kakšen namen. Iz vsebine je mogoče sklepati, da ni bila sestavljena za namen ugotavljanja lastninskih razmerij. Ker iz listin, ki so bile sestavljene za namen ugotavljanja lastninskih razmerij izhaja, da so bile delnice KID v lasti bratov I.I. in H.H., tudi ta dokaz ni mogel prepričljivo ovreči ostalih.

2. Drugostopenjski organ je pritožbi zoper odločbo zavrnil. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri je breme dokazovanja, da je bil upravičenec ob podržavljenju lastnik alikvotnega dela kapitala podržavljene delniške družbe, na strani vlagateljev. Strinja se z dokazno oceno prvostopenjskega organa, da iz predloženih in uradoma pridobljenih listin ter izpovedi prič ne izhaja nedvoumno, da je bil E.E. v času podržavljenja imetnik delnic KID.

3. Tožniki v tožbah odločitvi nasprotujejo. Prvi, drugi in tretji tožnik toženki očitajo, da je zmotno ugotovila dejansko stanje in kršila pravila postopka, predvsem s tem, da ni ugotavljala materialne resnice, strankam pa ni bila dana možnost izjave. Ugotovitev, da iz dokumentacije izhaja, da sta bila lastnika delnic KID I.I. in H.H., in da ni izkazano, da so bile pred podržavljenjem izročene E.E., ni pravilna. Iz izvedenih dokazov izhaja ravno obratno. Vlagatelji razpolagajo z večjo količino prinosniških delnic KID, ki izkazujejo lastništvo E.E. ob podržavljenju, z vlogo z dne 17. 11. 2014 pa so predložili kopije nekaj teh delnic. Že s tem so dokazali, da je bil lastnik KID ob podržavljenju E.E., saj se lastništvo prinosniških delnic zaradi njihove narave izkazuje z njihovo predložitvijo. Lastništva prinosniških delnic iz objektivnih razlogov ni mogoče dokazati na noben drugačen način od tega, saj je potrebno upoštevati časovno oddaljenost od podržavljenja. Pri popisu premoženja in izdajanju odločb so sodelovale osebe, ki niso imele strokovnega znanja, zaradi čimprejšnje izvedbe nacionalizacije pa so podale hitre, pavšalne in zmotne zaključke. Sklicevanje na odločbe o razlastitvi je neumestno, saj so se te v duhu tedanjega časa delale na hitro in brez ustreznih preverjanj. H.H. junior ni obstajal oziroma je s tem mišljen kvečjemu E.E., roj. 1913, ki je sin H.H., roj. 1877. Teh okoliščin prvostopenjski organ ni pretehtal. Ne gre spregledati, da so vlagatelji lastništvo delnic dokazovali tudi s pričami in drugimi dokazili. Prvostopenjski organ ne poda jasne obrazložitve, zakaj izpovedi F.F. ne šteje za verodostojen dokaz. Tako kot njena, je skladna in prepričljiva tudi izpoved Č.Č.. Toženka je nadalje zmotno ocenila listino, pridobljeno iz Arhiva RS, ki je dodaten dokaz o tem, da je bil E.E. lastnik 60 % delnic KID. Nepomembno je, za kakšen namen je bila sestavljena, dejstvo je, da gre za uraden dokument. Poudarjajo še, da se prvostopenjski organ sklicuje na listine datirane leta 1940, do podržavljenja pa je prišlo leta 1945. Upoštevati je potrebno, da sta brata I.I. in H.H. odšla v tujino že leta 1941, E.E. pa je ostal v Sloveniji, dokler ga niso leta 1945 zaprli. Dodatna kršitev je ta, da prvostopenjski organ ni zaslišal J.J., ki je bil dober poznavalec premoženjskih razmer v družini ... oziroma E.E. S tem je kršil 146. člen ZUP, saj upravni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in ugotovitvah organa. Predlagajo, da sodišče postopka v zadevah I U 1646/2017 in I U 1622/2017 združi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahtevajo tudi povračilo stroškov postopka.

4. Sodišče tožbe četrtega tožnika v tistem delu, ki vsebuje enake navedbe, v izogib ponavljanju ne povzema. Dodatno ta tožnik izpostavlja, da bi morala toženka, upoštevaje načelo materialne resnice, arhivirano dokumentacijo pridobiti po uradni dolžnosti, česar ni storila. Zato je bil prisiljen to storiti sam. Po prizadevanjih strokovnjakov za arhivsko gradivo mu je v Arhivu RS, v času tik pred izdajo drugostopenjske odločbe, uspelo pridobiti več tisoč strani obsežno dokumentacijo. Najdena dokumentacija kaže, da je arhivsko gradivo, ki ga je pridobil prvostopenjski organ, selekcionirano, kar le dodatno utemeljuje, da je bila v upravnem postopku kršena tožnikova ustavno zagotovljena pravica do izjave. Predlaga vpogled v nekatere dokumente iz arhiva, zaslišanje strokovnjaka za arhivsko gradivo dr. K.K. in izdelavo izvedenskega mnenja izvedenca za arhivsko gradivo ter vztraja pri zaslišanju priče J.J.. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. V nadaljevanju postopka je četrti tožnik vložil še pripravljalno vlogo. Opozarja, da iz listin, pridobljenih v arhivu, izhaja, da sta bila brata I.I. in H.H. že v času druge svetovne vojne v tujini, iz česar izhaja, da je vse posle družb v Celju, Hrastniku in na Jesenicah že od leta 1940 vodil E.E. Iz arhivskega gradiva tudi izhaja, da leta 1945 v družbi KID niso mogli ugotoviti, kje se nahaja večinski paket delnic, in da od leta 1940 podjetje ni imelo pregleda nad lastništvom delnic. Objektivno je bil le inž. E.E. edini potomec H.H., naravni naslednik v vodenju in lastnini, kar je izkazano s tem, da z originalnimi delniškimi listinami razpolaga tožnik. Delnice so prinosniške, torej njihova posest opredeljuje tudi lastnika, ta pa izhaja tudi iz opisanih okoliščin. Toženka je nekritično sledila navedbam stranke z interesom, ki je... poimenovala tako, da je najstarejšemu dodala vzdevek st., nečaku ... pa jun., da bi v takšni kombinaciji njegov, leta 1913 rojeni sin E.E., izpadel. Za tako špekulacijo ni nobene podlage, saj je L.L.., rojen leta 1850, svoje obrate vodil do leta 1912, ko jih je prepustil nečakoma I.I. (roj. 1877) in H.H. (roj. 1878). Morebitno ločevanje dveh Adolfov s st. in jun. je primerno kvečjemu v razmerju med očetom, rojenim 1877, in sinom, rojenim 1913, ne pa med stricem in nečakom. Ločevanje je povzeto po zapisu Ivana Mohoriča v knjigi Dvatisoč let železarstva na Gorenjskem, tam zapisano pa je napačno že zato, ker ne gre za očeta in sina, H.H. in I.I. pa tudi nista bila brata. Enako stališče povzema dopis Gornjesavskega muzeja Jesenice, ki ga je sestavil dr. M.M. in je povsem neverodostojno.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

7. Stranka z interesom N. d. d. v odgovoru na tožbo predlaga združitev obeh zadev v skupno obravnavanje. Vztraja pri svojem stališču, da vlagatelji niso dokazali, da je bil E.E. delničar KID v času podržavljenja. Nasprotno, iz listinske dokumentacije izhaja, da sta bila delničarja brata H.H. in I.I.. Drugi izvedeni dokazi pa ne dokazujejo, da so bile delnice pred podržavljenjem prenesene oziroma izročene E.E.. Sklicuje se na primere sodne prakse1, iz katerih je razvidno, da mora imetnik delnic na prinosnika dokazati, da je bil lastnik delnice ob podržavljenju. Zgolj predložitev (prinosniških) delnic, brez prepričljivih drugih dokazov, ne zadošča kot dokaz o lastništvu delnic v času podržavljenja. Predlaga zavrnitev tožb. K I točki izreka:

8. Zoper izpodbijano odločbo so dne 1. 8. 2017 vložili tožbo prvi, drugi in tretji tožnik. Dne 2. 8. 2017 je tožbo zoper isto odločbo vložil še četrti tožnik. Ker gre za dva odprta postopka o istem predmetu, je sodišče upoštevalo predloge strank in na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) postopka I U 1622/2017 in I U 1646/2017 s sklepom združilo v skupno obravnavo in odločanje.

K II točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo 348.171 delnic družbe KID podržavljenih osebi iz družine .... Sporno je, ali je toženka na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovila, da to ni bil E.E.., ki je v zahtevi za denacionalizacijo naveden kot upravičenec, ampak njegov oče H.H..

11. Toženka se pri presoji, čigave so bile delnice, med drugim opira tudi na izjavo H.H. z dne 29. 10. 1940 o vpisu 1063 delnic nove emisije, izjavo H.H. z dne 26. 8. 1940, da se kot imetnik 260.333 delnic poslužuje opcijske pravice in razdelitveni načrt za 200.000 novih delnic z dne 16. 5. 1940 (2. in 5. stran obrazložitve) ter knjigo Ivana Mohoriča Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem (2. stran obrazložitve). Šteje, da gre za listine, ki so bile sestavljene za namen ugotavljanja lastninskih razmerij. Po presoji sodišča tožniki utemeljeno opozarjajo, da toženka teh listin ni presojala s stališča okoliščin, v katerih so nastale. Prve tri so bile namreč sestavljene leta 1940. H kustosovemu dopisu z dne 13. 12. 2013 so nadalje pripete fotokopije knjige dr. Ivana Mohoriča, v katerih avtor na strani ... pod naslovom ... opisuje predvsem lastniško strukturo delniške družbe O.O. d. d. s sedežem v Celju in H.H., roj. 1877, označi kot H.H. jun. Sledi fotokopija ... strani knjige, na kateri je zapisano, da sta bila glavna podpisnika delnic ob dokapitalizaciji KID, izvedeni v letu 1940, brata I.I. in H.H.. Ta knjiga tudi po oceni sodišča gotovo ni bila napisana z namenom ugotavljanja lastninskih razmerij. Sicer pa stanje, opisano v tej knjigi, ne more biti odločilno za dokazovanje lastništva v letu 1945, saj se je v času od leta 1940 lahko spremenilo, kar tožniki zatrjujejo in dokazujejo.

12. Tožniki so predlagali, da naj se dejstvo, da je bil ob podržavljenju lastnik delnic E.E. (in ne več njegov oče H.H.) dokazuje tudi z zaslišanjem priče J.J. Toženka je to zavrnila z obrazložitvijo, da imenovani kot mestni urbanist v Celju ne more predstavljati relevantne priče celo, če bi se seznanil s premoženjskimi razmerami ..., ker podjetje v Celju ni bilo lastninsko povezano s KID. Na ta način pa je toženka po presoji sodišča izvedla nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj je ovrednotila uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo na ustni obravnavi. Tožniki namreč trdijo, da je imenovani poznal premoženjske razmere v družini ... in ne, da je poznal premoženjske razmere glede tistega premoženja, ki je bilo v Celju. Ali je predlagana priča poznala premoženjske razmere glede imetništva delnic KID, bi lahko toženka ugotovila, če bi pričo zaslišala, česar pa - kot že povedano - ni storila.

13. Četrti tožnik v tožbi navaja, da predlaga izvedbo novih dokazov, ker bi morala toženka po uradni dolžnosti pridobiti arhivsko gradivo, česar ni storila oziroma se je zadovoljila z (nepravilno) selekcioniranim gradivom. Posledično je moral sam iskati arhivsko gradivo, relevantnih listin pa ni uspel pripraviti prej. Stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Enako izhaja iz 52. člena ZUS-1, ki določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlog le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Glede na to je moralo sodišče presoditi, ali so tožbene novote sploh dopustne.

14. Sodišče se strinja s tožnikom, da v ugotovitvenem postopku res velja tudi preiskovalno načelo, ki organu nalaga dolžnost, da zbere dejansko in dokazno gradivo, ki je podlaga za odločitev v konkretni zadevi, neodvisno od tega, ali se je stranka nanj sklicevala pred izdajo odločbe (prvi odstavek 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Vendar pa mu za to ni treba vložiti nesorazmerno oziroma nerazumno veliko sredstev v pridobivanje dokazov in ugotavljanje dejstev za odločitev o vloženem zahtevku stranke, če se le-ta s svojo pasivnostjo ne trudi zavarovati svojih pravic oziroma pravnih interesov. Toženka si mora prizadevati ugotoviti objektivno stanje stvari - ugotoviti "materialno resnico", ker mora varovati tudi javni interes in pravice drugih. Zato načelo materialne resnice veže organ celo mimo in proti volji stranke.2 Preiskovalno načelo torej nima enakega pomena v postopkih, ki se vodijo po uradni dolžnosti in v postopkih, ki tečejo na zahtevo stranke. Prvi odstavek 140. člena ZUP namreč določa, da mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. V postopku, ki se je uvedel na zahtevo stranke, je zato stranka za svoje navedbe v zvezi z dejanskim stanjem dolžna navesti in ponuditi dokaze. Stališče, da so postopki v denacionalizacijskih zadevah predlagalni in da mora zato stranka predložiti dokaze, na katere opira zahtevek, saj ni naloga upravnih organov, da po uradni dolžnosti zbirajo dokaze, pa je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče.3

15. Toženka zato po zakonu ni bila dolžna (sama) pridobivati dokazil, s katerimi vlagatelji dokazujejo obstoj njihovega zahtevka za denacionalizacijo, kot zmotno zatrjujejo tožniki. Vendar je sodišče po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da je prvostopenjski organ na ustni obravnavi dne 12. 11. 2010 po razpravi sprejel sklep, da bo poizvedbe o arhivskem gradivu, ki se nanaša na družbo, lastništvo delnic, vrednost delnic ter podržavljenje premoženja, opravil sam. Ob takšnem procesnem sklepu prvostopenjskega organa pa sodišče v tem upravnem sporu ne more zaključiti, da so tožbene novote nedopustne in da bi morali tožniki, upoštevaje 140. člen ZUP toženki sami predložiti celotno arhivsko gradivo, na katerega se sedaj sklicujejo.

16. Toženka v izpodbijani odločbi še navaja, da ni zaslišala Č.Č., ker to ni bilo predlagano. Opira se tudi na določbo 188. člena ZUP, ki pravi, da se ustna izjava stranke lahko vzame kot dokaz za ugotovitev določenega dejstva le v primeru, če za ugotovitev tega dejstva ni neposrednega dokaza ali ga ni mogoče ugotoviti na podlagi drugih dokazil. Ker so (bili) v postopku na voljo listinski dokazi, izjava stranke ni bila potrebna. Sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da iz njega ne izhaja, da bi uradna oseba izvedla dokazovanje z izjavo stranke. Izjave Č.Č., ki jih je dal na obravnavi, so tako navedbe stranke v postopku. Dejstvo, da je toženka njegove izjave kljub temu presojala kot, da bi bile dokaz, samo po sebi ne bi predstavljalo absolutno bistvene kršitve postopka. Vendar toženka v delu, ko presoja verodostojnost njegove izjave, še navede, da se ta izjava ujema z drugimi dokazi v tistem delu, v katerem je izpovedal, da so bile delnice odnesene v Nemčijo že med vojno, saj je iz listin o podržavljenju razvidno, da v tistem času ni bilo znano, kje so. Nato pa toženka nadaljuje, da iz knjige dr. Mohoriča izhaja, da so bile delnice že od leta 1941 deponirane na Dunaju, kar naj bi bil razlog za nasprotje med tožnikovo izjavo in listinami. Po oceni sodišča pa je takšna interpretacija toženke nelogična, saj gre za leto 1941, odlomek pa ne govori o fizičnih osebah, za katere so bile (morda) prinosniške delnice v tistem letu deponirane, ampak o tem, da je bilo 107.777 delnic deponiranih na ime KID. Te ugotovitve so tako v nasprotju z listinami v spisu in se razlogov odločbe v tem delu ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

17. Ker je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je toženka kršila pravila postopka, je sodišče izpodbijani akt na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Ker je bilo že iz izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Pri tem zaradi učinkovitejšega vodenja ponovnega postopka poudarja, da postopek denacionalizacije ne teče po uradni dolžnosti, ampak na zahtevo stranke, zato je potrebno v ponovljenem postopku upoštevati določbo 140. člena ZUP. To pomeni, da so tožniki tisti, ki morajo že v postopku pred prvostopenjskim organom natančno navesti dejansko stanje, na katerega opirajo svoj zahtevek in zanj predložiti tudi dokaze. Hkrati jim je potrebno dati možnost, da v ponovljenem postopku predložijo listine iz arhivov, ki po njihovem mnenju v tej zadevi predstavljajo relevantne dokaze, in da se izjavijo o dokazni oceni toženke glede tega gradiva, kot bo izhajala iz poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Predlagane dokaze naj zaradi popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja izvede upravni organ (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), vključno z zaslišanjem prič.

18. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnim zahtevkom tožnikov, ki so v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnike pa sta v postopku zastopala odvetniška družba in odvetnik. Zato se jim priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 I U 1234/2009 z dne 30. 6. 2011, I Up 1160/99 z dne 20. 12. 2000 ter smiselno I Up 116/2005 z dne 28. 3. 2007, I Up 19/2005 z dne 29. 11. 2006, I Up 1112/2004 z dne 21. 3. 2007 in X Ips 670/2008 z dne 26. 3. 2009 2 dr. Erik Kerševan, dr. Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, IUS SOFTWARE, Ljubljana 2017, stran 84-85 in 274-275 3 Glej I Up 349/2005 z dne 31. 5. 2006