25. 3. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. marca 2002

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 165/01 z dne 9. 1. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Litiji št. P 135/96 z dne 9. 11. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo škode v višini 2 193 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 1988 do plačila ter tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov. V obrazložitvi je navedlo, da je škodo povzročila srna, ki je nenadoma skočila na cesto in udarila ob osebni avto tožnika. Sodišče ugotavlja, da je tožnik vozil počasi in previdno ter da je bil skok srne pod avto zanj nereden in nepričakovan dogodek, ki se je zgodil bliskovito. Za nastalo škodo je po mnenju sodišča odgovorna lovska družina. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da lovsko družino zakon zavezuje k preprečevanju škode, ki jo na območju lovišča povzroči divjad. Ker lovska družina pred škodnim dogodkom, čeprav je vedela za prehod divjadi čez cesto k vodi, ni storila vsega potrebnega (postavila opozorilnega prometnega znaka), jo je sodišče prve stopnje spoznalo kot odgovorno za povzročeno škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je višina nastale škode med strankama nesporna, zato se s tem vprašanjem ni posebej ukvarjalo. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo. Navedlo je, da gre v konkretni zadevi za spor majhne vrednosti, zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Višje sodišče tudi ugotavlja, da v konkretnem primeru tudi ne gre za primer, ko bi sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravno pravilo, po katerem se lovska organizacija krivde za povzročeno škodo lahko reši le, če dokaže, da je storila vse potrebno za njeno preprečitev in da je sodišče prve stopnje za uporabo tega pravnega pravila ugotovilo tudi vsa relevantna pravna dejstva. V zvezi s pritožnikovim očitkom glede nepravilno izračunane višine odškodnine v skladu s pravnimi pravili o denominaciji pa sodišče ugotavlja, da sta se stranki prav o znesku škode v višini 2 193 SIT med pravdo sami sporazumeli, zato je materialnopravni preizkus tega priznanega dejstva izključen. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da v postopku ni z gotovostjo dokazano, da je žival, ki je priletela v avto, bila divjad. Po mnenju pritožnika sodišča tudi niso dovolj preučila, ali je šlo za enkraten dogodek prehoda živali, ali za ponavljajoče se dogajanje. O teh dejstvih naj sodba pravzaprav sploh ne bi imela razlogov. Sodišča naj bi tudi napačno uporabila materialno pravo (predpise o denominaciji vrednosti), kar naj bi pripeljalo do napačnega izračuna višine dolgovane odškodnine.

Takšna poljubna razlaga predpisov o denominaciji naj bi privedla do tega, da je tožnik dobil povrnjene več škode, kot pa bi terjala vzpostavitev prejšnjega stanja. Sodišča naj bi pritožniku zato kršila načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravico do povračila škode (prvi odstavek 26. člena Ustave).

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sodbama kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnim sredstvom zoper izpodbijano sodbo ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) ter pravice do povračila škode (prvi odstavek 26. člena Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati.

Očitek pritožnika, da sodba ne vsebuje razlogov o tem, zakaj sodišče meni, da je šlo za srno in o tem, zakaj naj bi šlo pri prehodu divjadi čez cesto za ponavljajoče dejanje, ne drži.

Sodišče prve stopnje namreč pojasni, da je na podlagi izpovedi tožnika, policista in priče C. C. prepričano, da je prišlo do naleta srne in kateri deli teh izpovedi so sodišče privedli do tega zaključka (sodba, stran 4). Prav tako sodišče pojasni, da na podlagi izpovedi C. C., ki živi v neposredni bližini kraja prometne nesreče in ki je pogosto videla divjad prehajati preko ceste ravno na mestu, kjer se je zgodila prometna nesreča, in na podlagi predloga lovske družine za postavitev opozorilnega prometnega znaka na kraj škodnega dogodka ter soglasja pristojnih organov k tej postavitvi, zaključuje, da je šlo za pogosto prehajanje divjadi čez cesto (sodba, stran 3-4).

Ker z izpodbijanimi sodbami in sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) in na podlagi tretje alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude