Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi tega pravilno zaključilo, da je lahko v zapuščinskem postopku predložena oporoka v najboljšem primeru le fotokopija zapustnikove oporoke z dne 17. 4. 2007, kar po stališču sodne prakse ni oporoka, ampak le preslikava lastnoročnega podpisa ter vsebine oporoke in ne izpolnjuje zahteve iz 63. člena ZD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da oporoka oporočitelja A. A. z dne 17. 4. 2007 ni pravno veljavna, ni pristna in je nična, zato ta oporoka nima nobenih pravnih učinkov. Tožencu je naložilo, da mora v petnajstih dneh nerazdelno plačati tožnikom pravdne stroške v višini 6.249,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe dalje do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil toženec, ki vztraja pri tem, da je predložil originalno oporoko zapustnika in je ni preslikaval in ni manipuliral. Poleg tega mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker vabilo za narok z dne 18. 4. 2016 ni bilo izkazano, saj povratnice na dan naroka ni bilo v sodnem spisu. Sodišče toženca kljub dokaznemu predlogu ni zaslišalo in o predlogu ni odločilo oziroma zavrnitve le-tega ni obrazložilo. Zaslišanje toženca bi razjasnilo temeljno vprašanje glede oporoke zapustnika. Ker mu ni bilo omogočeno predstaviti svojega stališča, so mu bile kršene ustavne pravice. Kršeno je bilo tudi načelo obojestranskega zaslišanja, s tem pravica do pravičnega sojenja, posledično pa je izdana nezakonita sodba. Podana je tudi napačna uporaba materialnih predpisov in sicer določb ZD in OZ. Tožniki bi morali postaviti zahtevek na razveljavitev oporoke, izpodbojni tožbeni zahtevek, v skladu s katerim bi se ugotavljala eventualna neveljavnost oporoke. Zmotno je stališče sodbe, da bi moral toženec zahtevati rekonstrukcijo oporoke v skladu s 77. členom ZD. Napačna je tudi dokazna ocena izvedeniškega mnenja NFL, ki je podano le z določeno stopnjo verjetnosti.

3. Tožniki v o dogovoru na pritožbo nasprotujejo pritožbenim navedbam in tožencu očitajo zavlačevanje postopka, ker s tem pridobiva čas, ko sam razpolaga z vso nepremičnino.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožencu na zahtevo sodišča zaradi dvoma v njegovo pravdno sposobnost postavljen skrbnik za poseben primer (odločba CSD X z dne 12. 12. 2013, ki je dokončna). Toženec je tudi sam vložil pritožbo zoper izpodbijano sodbo, a je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.(1)

6. Pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem teče zapuščinski postopek D 223/2009 po pokojnem A. A. Tožniki so bili zoper toženca kot oporočnega dediča napoteni na pravdo zaradi ugotovitve neveljavnosti lastnoročno zapisane oporoke zapustnika. Trdili so, da oporoke zapustnik ni lastnoročno podpisal niti napisal in dodatno, da oporočitelj tudi ni bil sposoben izraziti oporočne volje.

7. Veljavnost lastnoročne oporoke ureja 63. člen Zakona o dedovanju (ZD), ki v prvem odstavku določa, da je oporoka veljavna, če jo je oporočitelj lastnoročno napisal in podpisal. 8. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev resničnosti trditev tožnikov (in nasprotnih trditev toženca) angažiralo Nacionalni forenzični laboratorij pri Generalni policijski upravi MNZ RS (v nadaljevanju NFL). Iz njegove strokovne analize izhaja, da je bilo besedilo oporoke, vključno s podpisom, natisnjeno z laserskim tiskalnikom, nato pa v celoti in zelo natančno prevlečeno z modrim kemičnim svinčnikom.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega pravilno zaključilo, da je lahko v zapuščinskem postopku predložena oporoka v najboljšem primeru le fotokopija zapustnikove oporoke z dne 17. 4. 2007, kar po stališču sodne prakse(2) ni oporoka, ampak le preslikava lastnoročnega podpisa ter vsebine oporoke in ne izpolnjuje zahteve iz 63. člena ZD. Izvedensko mnenje ne dopušča nobenega dvoma o tem, da so na listini, za katero tožnik trdi, da jo je lastnoročno napisal in podpisal zapustnik, rokopisno izpisane linije izvlečene preko natisnjenega besedila, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je NFL mnenje podal le z določeno stopnjo verjetnosti. Pojem „določena stopnja verjetnosti“ je v mnenju omenjen le v kontekstu posplošenega pojasnila, da ravno zaradi naknadno prevlečene kopije ni mogoče ocenjevati dinamičnih značilnosti rokopisa in drugih detajlov kot npr. predpotez in zapotez in se mnenje oziroma primerjava sporne listine in primerjalnega materiala (ali je ista oseba pisala preiskovano in primerjalno listino) lahko poda le z določeno stopnjo verjetnosti.

10. Ker je po prej povedanem zanesljivo ugotovljeno, da v zapuščinskem postopku predložena oporoka sploh ni lastnoročna oporoka, zaslišanje toženca, ki bi po pritožbenih trditvah lahko predstavil svoje stališče, ni bilo potrebno in tudi do vseh v pritožbi zatrjevanih procesnih kršitev ni moglo priti.

11. Neutemeljena so nazadnje še pritožbena razglabljanja o tem, da bi se moral tožbeni zahtevek glasiti na razveljavitev oporoke, ker pomanjkljiva obličnost ni ničnostni razlog. Že sodišče prve stopnje je povsem jasno in pravilno pojasnilo, da je v obravnavanem primeru situacija enaka kot pri neobstoječih poslih, za katere po ustaljeni sodni praksi pride v poštev le enaka sankcija kot pri absolutno neveljavnih (ničnih) poslih.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. sklep VSRS II DoR 341/2015 z dne 7. 1. 2016 in sklep VSRS I Up 273/2015 z dne 13. 1. 2016. Op. št. (2): Sodba VSRS II Ips 408/2000 z dne 21. 2. 2001