Jedro

1. Merilo za presojo, ali je bila med partnerjema podana ekonomska skupnost, je, ali je med njima prišlo do takšnega prelivanja denarnih in nedenarnih kategorij, da je zaradi tega neločljivo, enotno in celovito skupno premoženje.

2. V naravi sojenja je, da mora biti sodišče pri obravnavi življenjskih primerov selektivno. To velja tako za dejstva življenjskega primera, kot za vsebino dokaznega gradiva. To je še posebej očitno, ko je reševanje nekega pravnega vprašanja po dejstveni plati odvisno od celotnega življenja (oziroma, kot je v obravnavani zadevi, od dveh let in pol v nekem življenju). V takšnih procesnih položajih je stvarne in pojmovne vidike življenja mogoče cepiti, analizirati in vsestransko obravnavati v nedogled. Zato je sodna selekcija tega gradiva in njegovo abstrahiranje nujno ne le zaradi splošne potrebe po ekonomičnosti ravnanja, marveč tudi z vidika uresničevanja pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tako primarni kot podredni zahtevek temeljita na predpostavki, da sta bili v času, ko je toženec na lotu zadel 569.500,00 EUR neto, pravdni stranki zunajzakonska partnerja. Tožnica je vložila tožbo, s katero je zahtevala, naj se ugotovi, da je v zahtevku opredeljena nepremičnina skupna last pravdnih strank. V nadaljevanju je opredelila tudi deleža, 1/3 zanjo in 2/3 za toženca. Primarno je poleg tega zahtevala še plačilo 223.000,00 EUR. Podredni zahtevek je zgolj denarni.

2. Sodišče prve stopnje je tako primarna kot podredni zahtevek zavrnilo. Presodilo je namreč, da ob ugotovljenih dejstvih, skupnosti tožnice in toženca ni mogoče opredeliti kot zunajzakonsko skupnost. Res je, da je v določenem obdobju obstajala želja po poroki in otrocih. Vendar, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je želja eno, realnost pa nekaj drugega. K temu dodaja, da mora za ugotovitev zunajzakonske skupnosti obstajati tudi volja, da se vzpostavi ekonomska in socialna skupnost. Hkrati je ugotovilo, da tožnica ni pridobitno sposobna v taki meri, da bi lahko prispevala k povečanju skupnega premoženja v zunajzakonski skupnosti ter zato tudi ni vlagala v toženčevo nepremičnino.

3. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno odločitev vlaga revizijo tožnica. Sklicuje se na vse zakonske revizijske razloge ter predlaga, naj revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Uvodoma spodbija pravno presojo, da med strankama ni bilo zunajzakonske skupnosti. ne strinja se s tem, da bi bila enakopravnost partnerjev pogoj za obstoj in opredelitev ekonomske skupnosti. Glede ekonomske skupnosti opozarja na to, da sta pravdni stranki imeli skupno gospodinjstvo in da je tožnica zanj prispevala 250,00 EUR mesečno, toženec pa je po lastni izpovedbi prejemal od 500,00 do 600,00 EUR mesečnega nadomestila za bolniško odsotnost. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodbi nimata razlogov o tožničinih trditvah, „da tudi v kolikor zaradi zmanjšane pridobitne sposobnosti ni bila enakopraven partner tožencu, slednje ne bi vplivalo na obstoj ekonomske skupnosti, saj je bil toženec od meseca decembra 2006 dalje zaradi težav s kolki neprestano v bolniškem staležu (...)“ Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodbi nimata razlogov o tožničinih trditvah glede pomoči, ki sta jo strankama nudila tožničina starša (ob vsakem obisku sta dobila vrečko z živili, vsako jesen sta dobila meso, v mesecu februarju sta prispevala k nakupu kurilnega olja). Prav tako naj sodba ne bi imela dokazne ocene o izpovedbah staršev glede teh dejanskih vprašanj.

Slednji dve kršitvi uveljavlja v zvezi s presojo sodišč, da med strankama ni obstajala ekonomska skupnost. Dalje problematizira razloge nižjih sodišč, češ da je bila med partnerjema sprva prisotna žeja po ustvaritvi družine. Opozarja, da četudi se je to kasneje spremenilo, to na okoliščino socialne skupnosti v času loto dobitka (september 2007) ne bi smelo vplivati.

Uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni postavilo novega izvedenca psihiatra. Neutemeljeno naj bi sodišče tudi zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke.

Sodišče naj bi prekršilo 214. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je v 7. točki obrazložitve kot neprerekano ugotovilo dejstvo, da je toženec že leta 2003 enkrat zadel na lotu 30.000.000,00 tolarjev ter si iz tega zneska kupil hišo in kupoval nove loto lističe. V nadaljevanju revidentka uveljavlja še niz procesnih očitkov pritožbenemu sodišču, ki naj na njene navedbe ne bi zadostno odgovorilo. Ta del navedb bo zaradi preglednosti povzet v ožjem delu obrazložitve, skupaj z odgovori revizijskega sodišča nanje.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, a ta nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

Ključna dejstva primera

7. Tožnica in toženec sta se spoznala prek spleta. Tožnica se je 6. 12. 2006 priselila k tožencu, kjer je živela do 15. 7. 2009. Septembra 2007 je toženec, ki je redno igral loto, bogato zadel. 8. Tožnica ima že iz otroštva status invalida. Njena mentalna starost je med 9 in 12 let. Tožnica je sicer delala v VDC .., a kakšni dohodki iz tega naslova niso izkazani. Ni pridobitno sposobna. Njene dohodke tako predstavljata invalidnina ter dodatek za pomoč in postrežbo.

9. Ta denar je tudi v času, ko je tožnica živela pri tožencu, dvigovala njena mati. 250,00 EUR je nato za potrebe preživljanja izročila tožencu, 50,00 EUR pa tožnici za žepnino. Po zadetku na lotu je tožničina mati ves denar polagala na tožničino vezano vlogo.

10. Tožnica se tudi sicer ni povsem emancipirala iz svoje primarne družine. Če je morala k zdravniku, je na predvečer ponjo prišla mama, jo odpeljala domov in jo naslednji dan spremljala na pregled. Dalje, ko je bil toženec v zdravilišču, je odšla živet k staršema ter ga v vsem tem času niti ni prišla obiskat. Tudi vrt in rože je v tem času prišel zalit iz zdravilišča sam toženec.

11. Tožnica tudi v gospodinjstvu ni sodelovala in torej niti z gospodinjskim delom ni prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja.

Materialnopravna presoja (ne)obstoja zunajzakonske skupnosti

12. V teoriji in sodni praksi so sicer utrjeno izoblikovana merila, po katerih se presoja, ali skupnost partnerjev ustreza pojmu zunajzakonske skupnosti iz 12. člena ZZZDR. „Potrebno je ugotoviti, ali skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Med okoliščine, ključne za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti, sodna praksa in teorija uvrščata tudi skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost partnerjev ter notornost njune skupnosti.“(1)

13. Predpostavka, ki izhaja iz celostnega pogleda na ta merila, je, da je tisti, ki vstopa v zunajzakonsko skupnost, dozorela, odrasla in samostojna osebnost. Vidikov zrelosti je več ter jih tipični posameznik ne doseže hkrati, marveč postopno, v različnih obdobjih življenja. Najprej odrase telesno in spolno, šele nato psihično ter nazadnje dozori tudi ekonomsko.

14. Hkrati pa je revizijsko sodišče že v več primerih(2) poudarilo, da je treba „presojati odnos med parterjema kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Življenje je pestro in ponuja številne primere, ki se med seboj pomembno razlikujejo. Primere iz sodne prakse je zato treba presojati kritično in z upoštevanjem vseh okoliščin posamičnega primera.“(3)

15. Obravnavan primer ponuja vsaj tri med seboj tesno prepletene posebne okoliščine, zaradi katerih je odločitev nižjih sodišč pravilna. Vse tri izvirajo iz tožničinega mentalnega stanja. Prvič, se zavoljo tega ni nikoli emancipirala iz svoje prvotne družine, kar je ena izmed tipičnih predpostavk, ko stopamo v zavezujoča partnerska razmerja. Drugič, tožnica ni bila enakovreden partner ekonomske skupnosti, v kateri bi z delom ali premoženjem kaj prispevala (socialni prejemki so namenski in se v tem razlikujejo od plače ali pokojnine). Njen položaj v skupnosti s tožencem je bil z vidika meril ekonomske skupnosti enak, kot je bil pred tem njen položaj v družinski skupnosti z očetom in materjo. Tretjič, tožnica ni sprejela niti gospodinjske vloge.

16. Iz vseh dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je ravno zaradi ravni tožničine osebnosti (posameznih, prej opisanih vidikov zrelosti) v skupnosti pravdnih strank umanjkala ravno tista prvina, brez katere niti v primeru obstoja zakonske zveze, ne pride do ustvarjanja skupnega premoženja oziroma to ni priznano. Ta prvina je obstoj ekonomske skupnosti, ki jo svobodno tvorita dva vsestransko (predvsem pa psihično in ekonomsko) zrela posameznika(4) ter vanjo prispevata z dohodki in delom (gospodinjstvom, skrbjo za otroke itd.). Umanjkala pa je zato, ker tožnica očitno ni psihično in ekonomsko dozorela.

17. Niti invalidnina niti dodatek za pomoč in postrežbo pri tožnici nista predstavljala dohodka iz dela(5). Gre za dajatvi države, s katerimi ta uresničuje načelo socialne države. Izhodiščni namen invalidnine ter dodatka za pomoč in postrežbo je pomoč deprivilegiranim osebam, da bi država njihov primanjkljaj vsaj delno zmanjšala. Glede na zakonodajni namen obeh dajatev in glede na samo višino (šlo je za znesek 300,00 EUR mesečno, od česar je bilo 250,00 EUR porabljenih za sprotno zadovoljevanje tožničinih osnovnih potreb, 50,00 EUR pa je bila njena žepnina) je očitno, da gre za denarni prihodek, ki ne omogoča nobenega presežka ter država z njim zgolj v omejenem obsegu rešuje svojo zavezo iz 2. člena Ustave, da bi invalidne osebe ne bile v (pretirano) finančno breme družinskim članom ali drugim posameznikom, marveč da zanje poskrbi sama v skladu z načeli družbene solidarnosti. To ne pomeni, da se ob določanju deležev na skupnem premoženju socialne dajatve ne upoštevajo (če ne drugega kot zlivanje posebnega in skupnega premoženja). Pomeni le to, da glede na vse okoliščine konkretnega primera, zgolj in samo poraba 250,00 EUR mesečno iz naslova tožnici pripadajoče socialne dajatve in še to le v obdobju dobre pol leta, ne zadošča za to, da bi bilo mogoče govoriti o vzpostavitvi ekonomske skupnosti, ki bi omogočala nastajanje skupnega premoženja. Iz dejanskih ugotovitev konkretnega primera sledi, da je s tema dvema socialnima dajatvama (v tožničino korist in prek toženca) še vedno upravljala tožničina mati, ne pa tožnica sama.

18. Ravno ekonomsko prelivanje (denarnih in nedenarnih prispevkov k ekonomski in gospodinjski skupnosti na eni ter tako dnevnih kot večjih, občasnih odhodkov) v partnerski skupnosti, je tisto, kar s premoženjskega vidika utemeljuje obstoj instituta zunajzakonske skupnosti. Ta pravna nuja izhaja iz dejstva, da bi bilo tako sproti kot za nazaj premoženjska razmerja (brez ustanove skupnega premoženja z načeloma enotnosti in celovitosti) praktično nemogoče urediti.(6) Splošna obligacijska, t.j., pogodbena in obogatitvena pravila se preprosto ne prilegajo dejanskim lastnostim družinske skupnosti. Razvijanje premoženjskih razmerij v njej je izrazito neformalno (ad absurdum: partnerji ne merijo, koliko je kdo za kosilo pojedel, koliko tople vode in elektrike je porabil, kako drage obleke si je privoščil itd.), tako prihodki kot odhodki so številni, prispevki so v velikem delu tudi nedenarni in zato matematično nemerljivi, marveč zgolj ocenljivi na dolgi rok. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja, da bi med pravdnima strankama do takšnega prelivanja denarnih in nedenarnih kategorij (in s tem ustvarjanja neločljivega, enotnega in celovitega skupnega premoženja) prihajalo.

19. Kadar pa vseh teh (s premoženjskopravnega vidika pomembnih) lastnosti in vsega opisanega ekonomskega prelivanja v neki partnerski skupnosti ni (ali pa je obseg vsaj zanemarljiv), tedaj tudi ni potrebe po uporabi pravil družinskega stvarnega prava. To pa se sklada s tem, da je to obenem merilo, ali je neki partnerski zvezi mogoče pravno pripisati lastnost zunajzakonske skupnosti po 12. členu ZZZDR.

20. Ob odsotnosti te, za premoženjskopravne učinke instituta zunajzakonske skupnosti bistvene prvine, je odločitev nižjih sodišč, da partnerska zveza pravdnih strank ni ustrezala zunajzakonski skupnosti, pravilna.

O pravilni zavrnitvi podrednega (obligacijskega) zahtevka

21. Ob dejanskih ugotovitvah, da tožnica ni ne z denarjem ne z delom vlagala v tožnikovo premoženje, je tudi zavrnitev obligacijskega zahtevka pravilna.

O očitkih procesnih kršitev

22. Revizijsko sodišče revidentki najprej pojasnjuje dvoje. Prvič, da je treba procesne kršitve uveljavljati konkretno in jedrnato. Konkretnost pomeni, da revident poda jasno trditev o nekem procesnem dejstvu (opredeliti mora tudi, kje v procesnem gradivu se nahaja zunanji odraz tega dejstva) in postavi očitek (če ta ne izhaja že iz samega dejstva), da to dejstvo (ali ravnanje) predstavlja procesno kršitev. Naloga sodišča je le to, da preveri, ali je zatrjevano procesno dejstvo resnično, in da o njem nato procesnopravno presodi. Jedrnatost pa je nujna zaradi razumljivosti jezikovnega sporočila.

23. Znaten del revizijskih navedb je z vidika obeh lastnosti pomanjkljiv. Revidentka tako večinoma sploh ne pove, katera procesna kršitev naj bi bila podana. To, da se sodišče „do nečesa ne opredeli“ (kar je vsebina večine njenih procesnih očitkov) lahko predstavlja več različnih procesnih kršitev (tako relativnih kot absolutnih), dalje gre lahko zgolj za spodbijanje dokazne ocene (kar ni več dovoljen predmet revizijskega postopka), lahko pa ne gre za nič od tega dvojega, marveč gre preprosto za nujno selekcijo med bistvenim, obrobnim in drobnjakarskim. Očitki v obravnavani reviziji prav tako niso jedrnati. Kolikor se je del revidentkinega sporočila zato zameglil in s tem izgubil, gre to zaradi mej revizijskega preizkusa (kjer je izključen preizkus po uradni dolžnosti) na njen rovaš.

24. Drugo pojasnilo pa je že vsebinske narave in se nanaša na vprašanje prave mere. V naravi sojenja je, da mora biti sodišče pri obravnavi življenjskih primerov selektivno. To velja tako za dejstva življenjskega primera, kot za vsebino dokaznega gradiva. To je še posebej očitno, ko je reševanje nekega pravnega vprašanja po dejstveni plati odvisno od celotnega življenja (oziroma, kot je v obravnavani zadevi, od dveh let in pol v nekem življenju). V takšnih procesnih položajih je stvarne in pojmovne vidike življenja mogoče cepiti, analizirati in vsestransko obravnavati v nedogled. Zato je sodna selekcija tega gradiva in njegovo abstrahiranje nujno ne le zaradi splošne potrebe po ekonomičnosti ravnanja, marveč tudi z vidika uresničevanja pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave.

25. Nosilno vprašanje, ki je bilo v tej pravdi že rešeno, je, ali je tožnica bodisi z domačim delom, premoženjem pridobljenim z delom ali svojim posebnim premoženjem prispevala k ustvaritvi ekonomske skupnosti ter je zaradi tega prišlo do mešanja premoženja, ki je tipično za zakonsko zvezo. Vsa druga vprašanja (kakšna je njena pridobitna sposobnost, kakšne so bile želje obeh strank v zvezi z zasnovanjem družine, kakšna so bila morebitna darila njenih staršev obema strankama v naravi, ali je toženec na lotu enkrat res zadel že preden sta se spoznala) so obrobna ali pa predstavljajo šele predpostavko, da do prvin zunajzakonske skupnosti sploh pride. Revizijsko sodišče ne vidi nobene možnosti, da bi lahko odgovor na ta vprašanja kakorkoli vplival na rešitev nosilnega vprašanja. Revizijsko sodišče prav tako ne vidi nobene pravne ali dejanske potrebe, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z nosilnim vprašanjem postaviti še novega izvedenca psihiatrične stroke. Še manj je jasno, kaj bi lahko k reševanju tega vprašanja pripomogel izvedenec gradbene stroke. Revidentka ne enega ne drugega ne pojasni, marveč se sklicuje zgolj na kršitev njenih procesnih pravic.

26. V zaključku sledi še odgovor revizijskega sodišča na posamezne procesne očitke.

27. Revidentka trdi, da je v pritožbi opozorila na rehabilitacijsko poročilo z dne 2. 6. 2008 (priloga A 14), v katerem je med drugim tudi zapis, da ima toženec že dve leti partnerko in da želita dobiti otroka. Revidentka trdi, da je sodišču v pritožbi očitala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da sodba o tem dokazu sploh nima razlogov. Sedaj, v reviziji, pa tudi pritožbenemu sodišču očita, da je le pavšalno navedlo, da ima sodba zadostne razloge. Hkrati sedaj obema sodiščema očita, da se nista opredelili do bistva, ki izhaja iz te listine.

28. Revizijsko sodišče odgovarja, da se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno po uradni dolžnosti opredeljevati do te listine, marveč je bilo glede na vsebino pritožbene navedbe primorano (in pooblaščeno) odgovoriti le na očitek, „da sodba o tem dokazu sploh nima razlogov.“ Ta očitek je pritožbeno sodišče zavrnilo v 5. točki obrazložitve in pojasnilo, da „ima sodba o tem razloge (točka 25), ki v povezavi z ostalimi dokazi kot celota ne predstavljajo takih pomanjkljivosti ali nasprotij, da sodbe ne bi bilo moč preizkusiti.“ S tem je na pritožbene navedbe odgovorilo toliko konkretno, kolikor je to od nje terjala konkretnost pritožbenega očitka. Trditev o pomanjkljivi opredelitvi do same listine(7), kakor jo nižjima sodiščema očita revidentka sedaj, presega meje dopustnih razlogov revizijskega izpodbijanja. Nedopustne so zato, ker širijo obseg revizijskega uveljavljanja procesnih kršitev prek obsega, ki je bil uveljavljan v pritožbi (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi z 286.b členom ZPP).

29. Revidentka izpodbijani sodbi nadalje očita, da je na pritožbeno grajo o tem, da sodba nima dokazne ocene o zaslišanju njenih staršev, odgovorilo s pavšalnim sklicevanjem na 26. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kjer pa ti dve priči sploh nista omenjeni.

30. Revizijsko sodišče ji odgovarja, da je ta očitek nekorekten. Ravno v pritožbi je namreč (na peti strani) le kratek pavšalen očitek, da sodba nima dokazne ocene o „izpovedbah navedenih prič.“ Pavšalen zato, ker se besedna zveza „navedene priče“ navezuje na poprejšnje uveljavljanje pritožbenega razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V 26. točki sodbe sodišča prve stopnje, na katero se je v odgovor na pritožbene navedbe sklicevalo pritožbeno sodišče, je podana kratka dokazna ocena, ki se nanaša na dokazno vrednost posameznih skupin prič. Glede na konkretiziranost pritožbene navedbe, je bil odgovor pritožbenega sodišča zadosten.

31. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče A. M. protispisna ter da sodba pritožbenega sodišča „o tem sploh nima razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje in sodiščem druge stopnje.“ Revidentka namreč, kot je razvidno iz vsebine pritožbe (na 4. strani), konkretizirano ni uveljavljala procesne kršitve protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in zato tudi pritožbenemu sodišču o tem procesnem očitku ni bilo treba ničesar reči. 32. Revidentkin očitek, da je pritožbeno sodišče zgolj pavšalno navedlo, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča zadostna (pri čemer v reviziji prepisuje grajo dokazne ocene, ki naj bi jo podala že pritožbi) je prav tako nekorekten. Zastavljen je namreč kot očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pregled pritožbe pokaže, da je bil resnični pritožbeni razlog, ki ga je v tem delu uveljavljala tožnica, zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Ko pa gre za vprašanje (ne)ustreznosti odgovora pritožbenega sodišča na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bi morala revidentka konkretno in jedrnato (kar je pogoj razumljivosti sporočila v pravnem sredstvu) povedati, v čem je pritožbeno sodišče prekršilo prvi odstavek 360. člena ZPP. Tega ni storila. Vse ostalo predstavlja nedopustno spodbijanje dokazne ocene pod krinko procesne kršitve.

33. Očitek, da naj bi sodišče o dejstvu, da je moral iti toženec iz zdravilišča domov zalit vrt in rože, odločilo brez trditvene podlage, saj je o tem toženec le izpovedoval, ko je bil zaslišan, je neutemeljen zato, ker to sploh ni pravno odločilno dejstvo (ni niti pravotvorno niti pravozatorno). Če bi tudi za dejstva, ki niso neposredno pravotvorna ali pravozatorna, veljalo strogo razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), potem sodišče sploh ne bi moglo napraviti dokazne ocene.

34. Revizijsko sodišče nadalje zavrača očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje ne navedlo in ne ocenilo njene izpovedbe (in izpovedbe njenih staršev), da je v času, ko je bil toženec v zdravilišču odšla k staršem zato, ker jo je bilo samo v hiši strah. Revizijsko sodišče poudarja, da se kljub različnemu obrazložitvenemu standardu, ki velja za sodišči prve in druge stopnje, tudi sodišču prve stopnje ni treba opredeljevati prav do slehernega gradnika trditvenega in dokaznega gradiva. To, da tega ne stori, ne predstavlja nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (revidentka tudi tu ne pove, za katero bistveno kršitev naj bi šlo) Bistveno je, da se sodišče opredeli do strnjenih in bistvenih dejanskih sklopov. Motiv strahu je tu obrobno dejstvo.

Odločitev

35. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Stroški

36. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): Povzeto po J. Hudej in I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 127 (2010) 11- 12, str. 750. Op. št. (2): Npr. Sodba II Ips 264/2010 z dne 19. 12. 2013 ter Sodba in sklep II Ips 61/2012 z dne 19. 2. 2015. Op. št. (3): Tako Sodba II Ips 264/2010 z dne 19. 12. 2013. Op. št. (4): V Sodbi II Ips 169/2007 z dne 26. 11. 2009 najdemo naslednje razloge: „Za pridobivanje skupnega premoženja zakoncev v smislu drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je namreč pravno pomembno obdobje dejanske zakonske skupnosti in ne tudi čas do formalne razveze zakonske zveze.“ Op. št. (5): O tem, da je vir sredstev ključnega pomena za razlikovanje med posebnim in skupnim premoženjem glej: J. Hudej in I. Ščernjavič, nav. delo, str. 750-752. Bistvenost vira sredstev pa izhaja v prvi vrsti tako iz besedila drugega odstavka 51. kot tudi drugega odstavka 59. člena ZZZDR.

Op. št. (6): Argument, da institut zunajzakonske skupnosti ni od nekdaj, marveč ga poznamo šele od leta 1976 dalje, je mogoče zavrniti s tem, da so ljudje dotlej prav zato svojo zvezo večinoma formalizirali. Ko pa to s premoženjskopravnega vidika več ni bilo potrebno, se je temu nezanemarljiv delež družbe odrekel. Ko je torej institut zunajzakonske skupnosti v družbi enkrat zaživel, elegantne poti nazaj več ni.

Op. št. (7): Kar ne predstavlja kršitve, na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.