Jedro

Ker je tožena stranka s tem, da je tožeči izročila ključe stanovanja, izpolnila tožbeni zahtevek tožeče stranke o izpraznitvi stanovanja, mora tožeči stranki, ki je zgolj iz tega razloga umaknila tožbo, povrniti njene pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 124.650,00 SIT njenih pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sklepa sodišča prve stopnje do plačila.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po členu 370 ZPP/77 v zvezi s členom 381 ZPP/77 ter prvenstvno predlaga takšno spremembo izpodbijanega sklepa, da pritožbeno sodišče tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov tožene stranke, podrejeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, še podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Po stališču pritožbe je izpodbijani sklep nepravilen, ko plačilo stroškov ponovno v celoti nalaga toženi stranki, ki je bila s strani pooblaščenke tožeče stranke grdo izigrana. Z. D. je namreč stanovanje pridobil od F. T. s kaznivim dejanjem goljufije. Res je bila dne 11.11.1996 sklenjena kupoprodajna pogodba, po kateri naj bi Z. D. kupil predmetno stanovanje, vendar je bila ta fiktivna in posledica njegove goljufije, to dejstvo pa se je odrazilo tudi v dogovoru o razvezi kupoprodajne pogodbe. Z. D. je takrat kot nesporno izjavil, da ni bila resnična pogodbena volja Z. D. in F. T. prodati oziroma kupiti predmetno stanovanje, niti kupnina nikoli ni bila plačana, zato je Z. D. priznal, da je bila in ostala F. T. dejanska in pravna lastnica predmetnega stanovanja ter je bilo stanovanje takoj nato ponovno prepisano na F. T. Po vsem tem pa naj bi sedaj dobil povrnjene še pravdne stroške. Tožena stranka se iz predmetnega stanovanja ni izselila prostovoljno, saj so jo vseskozi fizično in psihično nadlegovali neki pooblaščenci tožnika. Sicer pa so tudi odvetniški stroški nepravilno odmerjeni, tožba zaradi izpraznitve in izročitve stanovanja je po Odvetniški tarifi vredna - glede na vrednost enoletne najemnine ali zakupnine - po 1. točki te tarifne številke, če je sodišče prisodilo tožeči stranki za sestavo tožbe 500 točk, bi to pomenilo enoletno najemnino v višini 1.530.000,00 SIT.

Tožena stranka je mnenja, da je takšna tožba po Odvetniški tarifi vredna največ 300 točk, temu ustrezno pa se tudi znižajo tarifne postavke po tarifnih številkah 14/2, 15/2, tarifna številka 33 pa je tako ali tako zajeta oziroma konzumirana s kasnejšo vložitvijo tožbe.

Če bi že kdo moral povrniti stroške tega postopka, bi jih moral tožnik zaradi svojega nezakonitega ravnanja. Tožena stranka je imela namreč zaradi ravnanja tožeče stranke dosedaj odvetniških stroškov: odgovor na tožbo 300 točk, pritožba zoper začasno odredbo 200 točk, pripravljalna vloga 225 točk, glavna obravnav 75 točk, dvakrat pritožba, vsakič po 150 točk, sodne takse ..... SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav je Višje sodišče v Ljubljani v razveljavitvenem sklepu z dne 26.2.1998 že pojasnilo pritožniku, da je sedaj ponovno izpodbijana stroškovna odločitev po temelju pravilna, pri čemer je bila stroškovna odločitev razveljavljena le zaradi neobrazložene višine stroškov, ob ponovno izdanem stroškovnem sklepu seveda pritožnik ne more uspeti z ponavljanjem pritožbenih navedb, s katerimi izpodbija temelj stroškovne odločitve, temelječ na 158. členu Zakona o pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče še enkrat ponavlja, da ker je bila tožena stranka tožena na izpraznitev stanovanja, katerega je med postopkom izpraznila ter tožeči stranki izročila ključe, je bila tožba očitno potrebna, izpolnitvi tožbenega zahtevka s strani tožene stranke pa je logično sledil umik tožbe, zaradi česar je prvostopno sodišče pravilno, v skladu z 1. odstavkom 158. člena ZPP/77 odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške.

Ker je tožena stranka izpolnila ravno tisto, kar je tožeča stranka s tožbo od nje zahtevala, pritožnica seveda ne more tudi v ponovljenem postopku uspeti s pritožbenimi navedbami o tem, da tožnik nima pravice do stanovanja in da je sama le začasno in zgolj zaradi nasilja nad njo stanovanje izpraznila, saj so le-te v obravnavani obrazloženi situaciji pravno povsem nepomembne. V kolikor bi tožena stranka res želela, da se sporno razmerje razčisti, pač ne bi smela po izpraznitvi stanovanja privoliti v umik tožbe.

Tožena stranka pa se tokrat neutemeljeno pritožuje tudi proti odmerjeni višini pravdnih stroškov, ki jih je dolžna plačati tožeči stranki. Najprej je potrebno pojasniti, da je pritožbeno grajanje višine spornega predmeta, od katere je prvostopno sodišče odmerilo pravdne stroške, neutemeljeno, saj je prepozno. Na eventuelno neustreznost v tožbi navedene vrednosti spornega predmeta je imela tožena stranka pravico opozoriti sodišče najpozneje na prvi obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, saj bi se le še takrat sodišče lahko prepričalo o pravilnosti navedene vrednosti v skladu s 3. odstavkom 40. člena ZPP/77. Spričo tega je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi bila tožba tožeče stranke po Odvetniški tarifi vredna največ 300 točk, ko pa je po matematičnem izračunu 3.300.000,00 SIT navedene vrednosti spornega predmeta deljene z vrednostjo točke ob prisoji, torej 76,50 SIT, ob upoštevanju tarifne številke 13 "vredna" celo 600 točk (in ne 500, kot jo je ovrednotilo prvostopno sodišče). Odmera stroškov tožeče stranke je razvidna iz specificiranega stroškovnika, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče odmerilo stroške celo v škodo tožeče stranke, česar seveda pritožbeno sodišče, kljub zmotni uporabi materialnega prava, ne sme spremeniti v škodo pritožnice (člen 374 ZPP/77). Za tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe bi prvostopno sodišče namesto 700 točk moralo po tarifni številki 13 za tožbo priznati 600 točk in za predlog za začasno odredbo po tarifni številki 21/2 300 točk, skupno torej 900 točk, nadalje za prvo pripravljalno vlogo z dne 30.1.1997 je priznalo 375 točk, namesto pravilno 600 točk po tarifni številki 14/1, nadalje za pristop na narok je priznalo 125 točk, namesto pravilno 150 točk po tarifni številki 15/2. Za pregled sklepa in končno poročilo stranki je priznalo 50 točk. Glede na obrazloženo prenizko odmero točk pritožbeno sodišče ne spreminja priznanega posveta s stranko (odmerjenega na 50 točk), ker so kot rečeno vsa opravila prenizko ovrednotena. S strani pritožnice predlagano znižanje priznanih točk torej ne pride v poštev. Prav tako tudi ne pritožbena trditev, ki sicer z odmero nima nobene zveze, pač pa s temeljem zahtevka, čeprav jo pritožnica ponavalja tudi pri ugovarjani višini stroškov, da če bi že kdo moral povrniti stroške postopka, bi jih moral tožnik, zaradi svojega nezakonitega in protipravnega ravnanja.

Prvostopno sodišče je torej iz naslova stoškov tožeče stranke, nastale pred prvostopnim sodiščem, le-tej priznalo znesek 133.650,00 SIT in ga naložilo v plačilo toženi stranki. Glede na to pa, da v obrazložitvi sklepa prvostopno sodišče pove, da znesek iz izreka sklepa 124.650,00 SIT predstavlja že kar pobotane stroške tožeče in tožene stranke, ker je tožeča stranka dolžna toženi stranki zaradi njene (prve) utemeljene pritožbe plačati njene pritožbene stroške, je pritožbeno sodišče preverilo tudi pravilnost odmere pritožbenih stroškov same tožene stranke, da bi s tem končno ugotovilo tudi pravilnost izpodbijanega izreka. Iz pritožbe namreč izhaja, da tožena stranka ne razume, da ji z izpodbijanim sklepom prvostopno sodišče priznava priglašene pritožbene stroške, kljub tozadevni obrazložitvi izpodbijanega sklepa iz njegovega šestega odstavka. Glede na znani znesek, katerega je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki za njene pravdne stroške pred prvostopnim sodiščem in glede na znesek iz izreka izpodbijanega sklepa, ki ga je končno (po pobotanju) dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki, izhaja, da je prvostopno sodišče toženi stranki za njene pritožbne stroške priznalo 9.000,00 SIT (133.650,00 SIT - 124.650,00 SIT). Ta priznani znesek 9.000,00 SIT pa popolnoma ustreza približno 1/4 uspehu tožene stranke v pritožbenem postopku, ko so bili prvič odmerjeni pravdni stroški v znesku 171.900,00 SIT (glej sklep z dne 2.4.1997) znižani na 133.650,00 SIT. Prvostopno sodišče jih je odmerilo na podlagi dveh specificiranih stroškovnikov tožene stranke, v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Tako se izkaže, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker prvostopno sodišče tudi ni storilo nobene uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ostalih pa pritožnica ni uveljavljala, čeprav se je nanje v razlogih sklicevala, je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP/77).

Glede na neuspeh pritožnice v sedaj obravnavanem pritožbenem postopku, pa je seveda dolžna sama trpeti svoje pritožbne stroške (člen 154/1 ZPP v zvezi s členom 166/1 ZPP/77).