Jedro

Če je tožnikova škoda v tem, da več let ne more voziti osebnega vozila in mora zato za vožnje plačevati drugim osebam, tožba ni nepopolna, če tožnik navede osebe, katerim je za vožnje plačeval in mesečne zneske ter skupne zneske plačila za vožnje. Ni potrebno, da bi tožnik za vsakodnevne vožnje v tožbi navedel še vse relacije, pri čemer gre za daljše večletno časovno obdobje. Zaradi pomanjkanja navedb o vrsti in relacijah vsakodnevnih voženj tožba ni nepopolna, da bi jo sodišče lahko zavrglo v skladu z določilom 108. člena ZPP.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 29.5.2009 zavrglo tožbo tožnika kot nepopolno. S sklepom z dne 19.6.2009 pa je tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 725,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

Zoper oba sklepa se pritožuje tožnik. V pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe navaja, da je sodišče napačno interpretiralo določilo 1. odst. 180. člena ZPP in določilo 105. člena ZPP. Iz navedb tožbe jasno izhaja, da vtožuje plačila za vožnje, ki so jih drugi opravili za njegove potrebe. Zato ni pomembno, da tožnik opisuje vse vožnje, ampak le, kdo jih je opravil in koliko je posameznemu vozniku plačal. Šlo je namreč za vsakodnevne vožnje.

V pritožbi zoper sklep o odmeri stroškov postopka pa tožnik navaja, da je sodišče napačno izdalo sklep o zavrženju tožbe, posledično je zato napačen tudi sklep o odmeri stroškov. O stroških bo potrebno odločiti skupaj z odločitvijo o glavni stvari.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je tožbo tožnika zavrglo kot nepopolno. Ocenilo je, da tudi po popravi tožbe ni mogoče zahtevka tožnika jasno ločiti od morebitnih drugih zahtevkov, saj ni podrobneje opredelil voženj z navedbo kraja, razdalje in njihove potrebnosti, tako da bi bil življenjski primer dovolj individualiziran. Pri tem se je prvostopno sodišče sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Up 1113/05 z dne 6.7.2006. V obravnavani zadevi tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke, zaradi katerega mu več let ni bilo podaljšano njegovo vozniško dovoljenje. Nastalo škodo vidi v prikrajšanju, ki ga je utrpel s tem, ko v tem obdobju ni smel voziti in je moral drugim plačevati za njihove usluge v obliki voženj. Tožnik je po pozivu sodišča za popravo tožbe s pripravljalno vlogo z dne 23.4.2009 pravočasno navedel, komu je vožnje plačeval, v katerem obdobju (od leta 1999 do 2003) in v kakšnih skupnih ter mesečnih zneskih. S tem pa je po oceni pritožbenega sodišča življenjski primer dovolj individualiziral. Njegova škoda je namreč opredeljena z zneski, ki jih je za prevoze moral plačevati drugim osebam, pri čemer niti ni bistveno, koliko in katere prevoze so te osebe opravile. Gre za večletno obdobje in vsakodnevne prevoze, za katere tožnik trdi, da jih je plačeval v pavšalnih mesečnih zneskih, za svoje trditve pa predlaga tudi zaslišanje prič in svoje zaslišanje. Stvar dokaznega postopka je, ali bo tožnik svoje trditve o plačilih za vožnje izkazal, ni pa mogoče trditi, da je njegova tožba v tem delu nepopolna. Neustrezna je tudi primerjava z odločbo Ustavnega sodišča Up 1013/05 z dne 6.7.2006, saj takrat življenjski primer ni bil identificiran v tej smeri, da bi tožeča stranka navedla vrste posameznih stroškov, ki sodijo v stroške v zvezi z oddajo poslovnega prostora in stroške izvršilnih postopkov, tako da iz tožbe ni bilo mogoče razbrati, kateri zneski predstavljajo katero vrsto stroškov. V obravnavani zadevi pa gre za enotno škodo v zvezi z nezmožnostjo opravljanja voženj, ki jo je tožnik občutil kot materialno prikrajšanje, ker je za vožnje moral plačevati. Zahtevek je torej tudi po dejstvenem substratu dovolj določen. Mogoče ga je primerjati z v sodni praksi pogosto obliko škode v zvezi s tujo pomočjo, kjer za identifikacijo zahtevka ni potrebno, da se navedejo vsa opravila, ki jih je v obliki te postavke opravil tisti, ki je pomoč nudil. Zahtevek je tudi sicer dovolj substanciran in sposoben za obravnavo.

Ker tako po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določila 108. člena ZPP, ko je štelo, da tožnikova vloga ni primerna za obravnavo in jo je zavrglo, je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (3. točka 365. člena ZPP), pri čemer so navodila za delo že razvidna iz predhodne obrazložitve.

Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi sklep o odmeri stroškov postopka toženi stranki, saj bo o povračilu stroškov sodišče odločalo v končni odločbi, ko bo znan celoten uspeh strank v pravdnem postopku (3. točka 365. člena ZPP).