Jedro

Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti zahtevka za obračun in izplačilo dodatka za dvojezičnost pravilno odločalo na podlagi 89.d člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva ter pri tem upoštevalo, da je tožnica tudi v obdobju od junija 2014 do oktobra 2015 opravljala delo na območju občine A., kjer živi ... narodna skupnost, oziroma je bila razporejena na delovno mesto, za katerega je bilo z aktom o sistemizaciji zahtevano znanje jezika narodne skupnosti. Za to obdobje in ne le do 31. 1. 2015 je tožnica do vtoževanega dodatka upravičena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni, tako da se prvi odstavek točke II izreka in točka III izreka na novo glasita: "II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati 6 % dodatek za dvojezičnost od junija 2014 do 31. 10. 2015 od bruto osnovne plače za 15. plačni razred, odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni, pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 12,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici obračuna razlike v bruto mesečni plači med 12. in 15. plačnim razredom od junija 2014 do januarja 2015, od teh razlik odvede davke in prispevke ter ji izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; zahtevek za obračun razlik v plači med 12. in 15. plačnim razredom do junija 2014 in med 15. in 17. plačnim razredom od 1. 2. 2015 do 30. 6. 2017 ter za 19. plačni razred od 1. 7. 2017 do 30. 9. 2017 je zavrnilo (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnici obračuna in izplača 6 % dodatek za dvojezičnost od junija 2014 do 31. 1. 2015 od bruto osnovne plače za 15. plačni razred do 31. 10. 2015, od teh zneskov odvede davke in prispevke ter ji izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; zahtevek za plačilo dodatka za dvojezičnost od 8. 7. 2013 do junija 2014 in od 1. 11. 2015 do 30. 6. 2017 od razlike bruto osnove med 15. in 17. plačnim razredom ter od 1. 7. 2017 do 30. 9. 2017 med 17. in 19. plačnim razredom je zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača pravdne stroške v višini 9,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper odločitev o obračunu in izplačilu 6 % dodatka za dvojezičnost do 31. 1. 2015 v točki II izreka in pravdnih stroških v točki III izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnica upravičena do dodatka za dvojezičnost do 31. 10. 2015, v izreku izpodbijane sodbe pa zmotno navedlo datum 31. 1. 2015. Neutemeljeno ni uporabilo določbe 38. člena ZDSS-1. Ni upoštevalo, da je tožnica že dne 26. 4. 2019 pozvala toženko na odpravo nepravilnosti pri izplačilu plače. Ker je toženka njen poziv zavrnila, je bila primorana vložiti tožbo. V sodnem postopku je dokazala, da toženka ni ravnala zakonito in da je do razlik v plači ter dodatka za dvojezičnost upravičena. Toženka je ugovor zastaranja podala šele na prvem naroku za glavno obravnavo, čeprav bi ga lahko že v dopisu z dne 14. 5. 2019. Dokazni predlogi toženke niso bili predlagani zgolj v dokazovanje dejstev, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zahtevek delno zavrnilo, ampak v dokazovanje dejstev, ki jih je navedla tožnica, da je dejansko opravljala višje vrednoteno delo. Zaradi delne zavrnitve zahtevka dodatni stroški niso nastali. Sodišče prve stopnje je priznane stroške tožnice izračunalo zmotno (585,09 EUR ne 581,75 EUR). Neutemeljeno ji ni priznalo stroškov za pripravljalni narok za glavno obravnavo, ki jih je priglasila. Do teh stroškov je upravičena, četudi je pripravljalnemu naroku sledil prvi narok za glavno obravnavo. Tako izhaja iz obvezne razlage Odvetniške tarife. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, vključno s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Navaja, da je utemeljenost zahtevka za obračun in izplačilo dodatka za dvojezičnost odvisna od zahtevka za obračun in izplačilo razlik v plači po dejanskem delu. Ta zahtevek je utemeljen do 31. 1. 2015. Po tem datumu tožnica do dodatka za dvojezičnost ni upravičena. Sodišče prve stopnje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pravilno je odločilo o pravdnih stroških. Tožnica je le delno uspela v sporu, njen zahtevek za obračun in izplačilo razlik v plači, ker je dejansko opravljala višje vrednoteno delo, je bil utemeljen le za obdobje od junija 2014 do januarja 2015. Z zahtevkom za obračun in izplačilo dodatka za dvojezičnost ni uspela v celoti. Toženka s podajo ugovora zastaranja ni bila prekludirana. Podala ga je pravočasno, na prvem naroku za glavno obravnavo. Dejstvo, da ga ni podala v predsodnem postopku, ne vpliva na odločitev o pravdnih stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje. Pri odločanju o zahtevku za obračun in izplačilo 6 % dodatka za dvojezičnost in pravdnih stroških je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti zahtevka za obračun in izplačilo dodatka za dvojezičnost pravilno odločalo na podlagi 89.d člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.) ter pri tem upoštevalo, da je tožnica tudi v obdobju od junija 2014 do oktobra 2015 opravljala delo na območju občine A., kjer živi ... narodna skupnost, oziroma je bila razporejena na delovno mesto, za katerega je bilo z aktom o sistemizaciji zahtevano znanje jezika narodne skupnosti. Za to obdobje in ne le do 31. 1. 2015 je tožnica do vtoževanega dodatka upravičena. V tem delu je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo uspeh pravdnih strank, da je tožnica v pravdi uspela do 1/3, toženka pa do 2/3. Po tožbi je tožnica zahtevala obračun in izplačilo razlik v plači za obdobje od 28. 10. 2013 do 8. 12. 2017 ter dodatka za dvojezičnost za obdobje od 28. 10. 2013 do 31. 10. 2015 od plače v celoti in od 1. 11. 2015 do 8. 12. 2017 od razlike v plači. Po spremembi tožbe v pripravljalni vlogi je zahtevala razlike v plači za obdobje od 8. 7. 2013 do 30. 9. 2017 in dodatka za dvojezičnost za obdobje od 8. 7. 2013 do 31. 10. 2015 od plače v celoti ter od 1. 11. 2015 do 30. 9. 2017 od razlike v plači (za obdobje od 1. 10. 2017 dalje je šlo dejansko za umik tožbe). Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku iz naslova razlik v plači ugodilo za obdobje od januarja 2014 do januarja 2015, iz naslova dodatka za dvojezičnost pa za obdobje od junija 2014 do 13. 10. 2015. Ugodilo ji je za 8 mesecev od vtoževanih 49 oziroma 50 mesecev razlik v plači (16 %) in za 17 mesecev od vtoževanih 49 oziroma 50 dodatka za dvojezičnost (34 % oziroma 35 %). Ocena uspeha (1/3) je tako kvečjemu v korist tožnici.

8. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki ne daje podlage, da bi delodajalec ne glede na uspeh v pravdi kril vse stroške delavca, saj se nanaša le na stroške za izvedbo dokazov (v tem sporu je edini strošek za izvedbo dokaza strošek pričnine v višini 40,00 EUR), pri čemer je predpisan dodatni pogoj, da zaradi tega, ker delavec v sporu ni v celoti uspel, niso nastali posebni stroški.

9. Sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ni priznalo posebnih stroškov za zastopanje na pripravljalnem naroku, ki mu je sledil prvi narok za glavno obravnavo, saj za to ni podlage v Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.). OT je podzakonski akt, ki ga izda odvetniška zbornica na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nadalj.) v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. Obvezna je za sodišča in druge državne organe (prvi odstavek 20. člena ZOdv; drugi odstavek 155. člena ZPP), kar pa ne velja za obvezno razlago OT, ki jo sprejme odvetniška zbornica.

10. S strani sodišča prve stopnje pravilno priznani stroški tožnice so: sestava tožbe 400 točk, prvi narok za glavno obravnavo 400 točk, dve pripravljalni vlogi po 300 točk, dva nadaljnja naroka po 200 točk, urnina 350 točk, materialni stroški, davek na dodano vrednost, sodna taksa in pričnina, kar ob upoštevanju uspeha v pravdi (1/3) znaša 585,09 EUR, kot utemeljeno navaja tožnica v pritožbi, in ne 581,75 EUR, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Tako znašajo pravdni stroški, ki jih je dolžna tožnici plačati toženka, 12,67 EUR.

11. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe, kot je razvidno iz izreka. Ker v ostalem niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sicer pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, s katero je uspela samo s sorazmerno majhnim delom (tretji odstavek 154. člena ZPP), toženka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).