Jedro

Tožbeni zahtevek za vračilo štipendij, ki jih je prejela prvotožena stranka, ni utemeljen, saj je prvotožena stranka (sicer po poteku roka, ki je bil določen s pogodbo o štipendiranju) študij uspešno zaključila in o tem obvestila tožečo stranko, preden je prejela obvestilo tožeče stranke, da rok za zaključek študija ni bil podaljšan (da prošnji za mirovanje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju ni bilo ugodeno).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka v roku 15 dni od izdaje prvostopenjske sodbe dolžni solidarno plačati tožeči stranke znesek 8.259,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.172,16 EUR od 24. 6. 2007 dalje do plačila ter od zneska 1.086,84 EUR od 1. 4. 2008 dalje do plačila. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti stroške postopka v višini 589,63 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne dalje do plačila.

Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 1. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sta se stranki ob sklenitvi pogodbe o štipendiranju dobro zavedali, da je pravočasna izpolnitev pogodbenih obveznosti na strani štipendistke bistvena sestavina pogodbe. Zato je prvotožena stranka uporabila možnost mirovanja pravic iz pogodbe za čas enega leta, v katerem je morala izpolniti obveznost iz naslova dokončanja študija do 30. 9. 2006. Takšne obveznosti ni izpolnila, saj je štipenditorja o zaključku študija obvestila šele 8. 3. 2007. Poleg tega opozarja na pravilno gramatikalno razlago določbe 1. alinee 1. odstavka 8. člena pogodbe o štipendiranju. Po stališču tožeče stranke je bistvo mirovanja štipendiranja v tem, da se štipendistu omogoči dodaten rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti. V konkretnem primeru je bil to rok enega leta, kot to izhaja iz določbe 2. odstavka 9. člena pogodbe. Sklicuje se na sprejeto sodno prakso, ko je sodišče odločilo v podobnem primeru.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradi dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožeče stranke še odgovarja.

V tem sporu gre za presojo obveznosti štipendistke do vrnitve prejetih štipendij štipenditorju v skladu s pogodbo o štipendiranju, ker v dogovorjenem roku ni dokončala predvidenega študija. Takšna vrsta pogodbe ni posebej urejena v zakonskih predpisih, zato je potrebno pri njej izhajati iz splošnih pravil obligacijskega prava. Pogodbeni stranki se s pogodbo o štipendiranju dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih štipendiranja ter o zaposlitvi štipendista po končanem šolanju, študiju ali drugi obliki izobraževanja. Pri pogodbi o štipendiranju morajo stranke spoštovati načela obligacijskega prava. Eno od pomembnih načel je dolžnost izpolnitve obveznosti iz določbe 9. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), ki je konkretizirano v pravnem pravilu iz določbe 1. odstavka 239. člena OZ. Po navedeni določbi je upnik v obveznostnem razmerju do dolžnika upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti, pri čemer je na drugi strani dolžnik dolžan ravnati pošteno tako, kot se glasi obveznost. Iz izvedenih listinskih dokazov je razvidno, da so stranke 17. 11. 2001 sklenile pogodbe o štipendiranju, in sicer tožeča stranka na strani štipenditorja, prvotožena stranka na strani štipendista, drugotožena stranka pa v svojstvu poroka. Prvotožena stranka se je v pogodbi zavezala, da bo do 30. 9. 2005 dokončala študij bibliotekarstva na .... fakulteti v .... Ker do navedenega datuma študija ni zaključila, je tožeča stranka na njeno prošnjo odločila, da ji pravice in obveznosti iz sklenjene pogodbe mirujejo eno leto do 30. 9. 2006. Ker prvotožena stranka tudi do tega datuma ni zaključila študija, je tožečo stranko ponovno zaprosila, tokrat za šestmesečno mirovanje obveznosti iz pogodbe, vendar ji tožeča stranka ni ničesar odgovorila. Prvotožena stranka je potem 28. 2. 2007 diplomirala ter o tem obvestila tožečo stranko 8. 3. 2007. Študij je tako zaključila pet mesecev po poteku odobrenega mirovanja pogodbe in pred prejemom odgovora tožeče stranke 5. 6. 2007, da se prošnji za ponovno mirovanje pogodbe ne ugodi. Sodišče prve stopnje je presodilo ugotovljeno dejansko stanje in ob pravilni razlagi določb 8. in 9. člena pogodbe o štipendiranju zavzelo stališče, da je prvotožena stranka izpolnila obveznosti iz sklenjene pogodbe, zaradi česar je zahtevek tožeče stranke za vrnitev prejetih zneskov štipendije zavrnilo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s takšno odločitvijo v izpodbijani sodbi.

Iz določbe 1. alinee 1. odstavka 8. člena pogodbe o štipendiranju izhaja, da štipendist izgubi pravico do štipendije in je dolžan vrniti vse prejete zneske, če po letu dni mirovanja pravice do štipendiranja ne opravi vseh pogojev za vpis v višji letnik ali ne dokonča študija, oziroma če po tem roku ne pošlje štipenditorju ustreznih dokazil. Iz določbe 2. odstavka 9. člena pogodbe o štipendiranju, ki ureja mirovanje štipendiranja, pa izhaja, da štipendistu, ki ne opravi pravočasno vseh študijskih obveznosti in se ne vpiše v višji letnik, pravica do štipendije miruje leto dni. Če v naslednjem študijskem letu opravi vse pogoje za vpis v višji letnik, se štipendiranje nadaljuje.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je potrebno o zahtevku za vrnitev prejetih zneskov štipendije odločiti v skladu z določbo 2. odstavka 9. člena pogodbe o štipendiranju. V konkretnem primeru je bila prvotožena stranka zavezana, da zaključi študij po odobrenem mirovanju v študijskem letu 2005/2006 do datuma 30. 9. 2006. Vendar je za presojo tega vprašanja pomembno, da je v naslednjem študijskem letu 28. 2. 2007 diplomirala ter o tem 8. 3. 2007 obvestila tožečo stranko. Prvotožena stranka je torej zaključila študij v dogovorjenem času in poleg tega še pred obvestilom tožeče stranke 5. 6. 2007, da njeni ponovni prošnji za mirovanje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju ni ugodeno. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da tožnica ni izpolnila študijskih obveznosti v skladu s predvidenimi roki v pogodbi o štipendiranju, ne more biti sprejemljivo.

Pritožba se sklicuje na sodno prakso v zadevi opr. št. Pdp 646/2010, ko je bilo odločeno v podobnem primeru. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ta zadeva ni primerljiva s sporno zadevo. V konkretni zadevi štipendistka po zaporednem triletnem mirovanju obveznosti iz štipendiranja ni dokončala študija, tega ni dokončala niti v nadaljevanju, ko je štipenditor zoper njo vložil tožbo, in tudi ne v času sodnega postopka. V obravnavanem primeru pa je situacija drugačna, saj je prvotožena stranka v celoti zaključila študij v skladu s pogodbo o štipendiranju in v roku izpolnila dogovorjene obveznosti.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).