Jedro

Toženka je zlorabila pravico do svobodnega izražanja in dolžnosti obveščanja javnosti, saj bi se morala zavedati, da je v svoji reviji neupravičeno objavila neresnična in za tožnika žaljiva dejstva. Zaradi posega v čast in ugled je tožnik upravičen do zadoščenja po 199. členu ZOR in sicer do preklica neresničnih izjav, glede na okoliščine primera, zlasti glede na težo žalitev in posledice nedopustnega ravnanja, pa tudi do objave sodbe v reviji, ki jo izdaja tožnik.

Zahteva za objavo sodbe v tistih medijih, ki so povzemali objavljene trditve toženke, je bila zavrnjena, saj niso pravdne stranke, zato jim sodišče v tem postopku ne more naložiti izpolnitve nobenih obveznosti, tožbeni zahtevek, da mora toženka nekaj objaviti na svoje stroške, pa je premalo določen, da bi bil izvršljiv.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in izpodbijana sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni, tako da se pritožbi toženke delno ugodi in se delno zavrne, tako da se izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi:

1. Toženka mora v reviji M. preklicati trditve, objavljene v 11. številki M. z dne 17.3.1998, o tem: - da je v začetku oktobra oziroma tri dni pred 27.10.1992 tožnik imel sestanek z M. D. in ga pri tem napeljal, da mu je dal 55.000 DEM za stranko SLS ter ga ob tej priložnosti tudi povabil, naj vstopi v SLS, kar pa naj bi M. D. po premisleku čez nekaj dni zavrnil; - da je tožnik M. D. obljubil, da bo v zameno za ta prispevek uvrstil M. K. L. med kandidate za poslance v Državni zbor; - da bo M. D., če bo SLS v vladi, lahko tržni delež, ki so ga leta 1991 imela jugoslovanska farmacevtska podjetja, nadomestil z Lekovimi izdelki, in da je tožnik nekaj dni pred tem enako pomoč obljubljal konkurenčnemu farmacevtskemu podjetju Krka iz Novega mesta, pri čemer naj bi pri teh pogovorih sodelovali Krkini finančniki; v roku 15 dni, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

2. Toženka mora v reviji M. na svoje stroške objaviti: uvod, izrek in obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 405/2002 z dne 8.1.2004, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

3. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, se zavrne.

V preostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške vsega pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo drugič. Tudi tokrat je razsodilo, da mora toženka v reviji M. preklicati trditve: da je v začetku oktobra oziroma tri dni pred 27.10.1992 tožnik imel sestanek z M. D. in ga pri tem napeljal, da mu je dal 55.000 DEM za stranko SLS in ga je ob tej priložnosti tudi povabil, naj vstopi v SLS, kar pa naj bi slednji po premisleku čez nekaj dni zavrnil; da je tožnik M. D. obljubil, da bo v zameno za ta prispevek uvrstil M. K. L. med kandidate za poslance v Državni zbor Republike Slovenije; da bo M. D., če bo SLS v vladi, lahko tržni delež, ki so ga leta 1991 imela jugoslovanska farmacevtska podjetja, nadomestil z Lekovimi izdelki in da je tožnik nekaj dni pred tem to obljubljal tudi konkurenčnemu farmacevtskemu podjetju Krka iz Novega mesta in naj bi pri teh pogovorih sodelovali Krkini finančniki. Poleg tega je sodišče obsodilo toženko, da mora za svoje stroške objaviti uvod, izrek in obrazložitev sodbe v reviji M., samo uvod in izrek sodbe pa tudi v časopisih Delo, Dnevnik, Večer, Demokracija, Slovenske novice in Nedeljski dnevnik, v reviji Mag ter na TV Slovenija in Pop TV. V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek. Tako je razsodilo zato, ker je na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da trditev o sestanku tožnika z M. D. v oktobru 1992 in opis dogajanja na tem sestanku nista resnična, prav tako ni resnična trditev o tožnikovih obljubah konkurenčnemu farmacevtskemu podjetju Krka iz Novega mesta. Sodišče je razložilo, da samo na podlagi tega, da je podjetje Lek nakazalo na račun podjetja H. 630.000 tolarjev in 2.520.000 tolarjev kot plačilo računa ali predračuna, ni mogoče sklepati o tožnikovi udeležbi pri domnevno nezakonitem financiranju. Tudi to, da je bil tožnik jeseni 1992 v stranki odgovoren za finance in je vedel ali bi moral vedeti za posamezna nakazila, ne zadošča za očitek o udeležbi pri kaznivem dejanju, za katero ga je obtožila toženka. Ker se je sodišče prepričalo, da toženka ni ravnala v skladu z novinarskimi dolžnostmi in etiko, je zaključilo, da je nedovoljeno posegla v osebno dostojanstvo, čast in ugled tožnika in je oškodovanec upravičen do zadoščenja po 199. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Uradni list RS, št. 83/01). Pri odločitvi o sankciji je upoštevalo težo in posledice toženkinega nedopustnega ravnanja in odredilo preklic neresničnih izjav ter objavo sodbe na stroške toženke v reviji M.; ker so izjave povzela in komentirala tudi druga javna občila, pa objavo uvoda in izreka sodbe v medijih, ki so navedeni v izreku sodbe.

Proti sodbi prvostopenjskega sodišča se je pritožila toženka in sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je zavrnilo celoten tožbeni zahtevek. Strinjalo se je z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da trditve toženke, navedene v tožbenem zahtevku, niso resnične. Drugače pa je obravnavalo žaljivost teh trditev. Sodišče prve stopnje je namreč menilo, da se pri navajanju neresničnih dejstev nepremoženjska škoda predpostavlja, sodišče druge stopnje pa je zapisalo, da neresnične trditve, ki ne posegajo v osebnostne pravice in ne povzročajo nepremoženjske škode, nimajo odškodninske, niti kvazinegatorne sankcije. Zato je presojalo žaljivost neresničnih trditev. Ker je ugotovilo, da trditve, katerih preklic je zahteval tožnik, niso žaljive, je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija jo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da ni pravilno uporabilo 15., 34. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I v zvezi z ustavnimi zakoni, objavljenimi v Uradnem listu RS, št. 42/97-24/03)) ter 199. in prvega odstavka 200. člena ZOR in da ni uporabilo drugega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Uradni list RS, št. 41/94-MP, št. 7).

Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da so trditve toženke, objavljene v tedniku M., neresnične. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je izhajalo s stališča, da že samo izražanje in (ali) širjenje trditve o dejstvih, ki niso resnična, pomeni poseg v osebno dostojanstvo, čast in ugled oškodovanca in da torej ni treba, da je neresnična trditev obenem žaljiva (četrta stran sodbe). Sporni članek je presojalo kot celoto in menilo, da je toženka z neresničnim pisanjem o tožnikovi udeležbi pri kaznivem dejanju posegla v tožnikove osebnostne pravice in med drugim kršila domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS. V skladu s prvim odstavkom 171. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 170. člena ZOR je menilo, da bi se toženka lahko izognila odškodninski odgovornosti, če bi dokazala, da so njeni novinarji pri svojem delu upoštevali pravila novinarskega poklica. Na to ne vpliva, da je tožnik politik. Drugače pa je razsodilo sodišče druge stopnje, ki razlaga, da bi moral tožnik, če bi želel uspeti s svojim zahtevkom, dokazati poleg neresničnosti trditev tudi njihovo žaljivost. Ker meni, da tožnik ni dokazal žaljivosti v tožbenem zahtevku navedenih trditev, je razsodilo, da tožnik nima niti odškodninske, niti kvazinegatorne sankcije. Uveljavil bi lahko le pravico do popravka in odgovora.

Zahteva za varstvo zakonitosti se ne strinja z razlago, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati le v mejah tistih trditev, katerih preklic zahteva tožnik, in za katere sodišče druge stopnje meni, da niso žaljiva. Po oceni vrhovne državne tožilke je sodba sodišča druge stopnje materialnopravno napačna, ker sodišče ni upoštevalo napotka revizije, da lahko le s presojo celotnega ravnanja toženke presodi, ali je ravnala v skladu s pravili v demokratični družbi, ki zahtevajo spoštovanje posameznikov, institucij in njihovih nosilcev. Razumljivo je, da v tožbenem zahtevku ni mogoče zajeti celotne vsebine sporne objave, temveč le trditve, ki v povezavi z naslovnico očitajo tožniku kriminal, goljufijo in pranje denarja. Ker zaradi necelovite obravnave članka in naslovnice sodišče ni pravilno določilo pravnega standarda žaljivosti tožnikovega osebnega dostojanstva, tudi ni presojalo, ali je toženka uresničevala svoje pravice do svobodnega izražanja v skladu s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi. Zahteva za varstvo zakonitosti pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženka ne bi smela zlorabljati in pri obveščanju javnosti o morebitnih nezakonitostih pri financiranju predvolilne kampanje SLS v letu 1992 kršiti drugih ustavnih pravic, sodišču druge stopnje pa očita, da zaradi nepravilnega izhodišča o časti in ugledu ni ugodilo tožbenemu zahtevku za preklic tistih trditev v 11. številki revije M., ki so žaljive za tožnika. Dodaja, da je tudi sodišče druge stopnje sprejelo dokazno oceno prvega sodišča, da trditve niso resnične, in da je ugotovilo, da toženka v članku Nepoštene ljudske igre tožniku očita, da je direktorja Leka napeljal k zlorabi položaja ali pravic odgovorne osebe ter je to klasični gospodarski kriminal. Pri takih ugotovitvah pa se škoda predpostavlja, saj očitek kaznivega dejanja vsebuje negativno vrednostno sodbo in je torej očitno žaljiv. Ker tožnik ni bil niti ovaden, niti obsojen za kaznivo dejanje, ni dolžan trpeti takih očitkov na svoj račun, tudi če je spadal med osebe na najvišjih javnih položajih. Na koncu Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se pritožba toženke zavrne in se potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 121/03 - uradno prečiščeno besedilo) in v zvezi z drugim odstavkom 391. člena tega zakona je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Pri presoji utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče izhajalo predvsem iz ustavne pravice do svobodnega izražanja (39. člen URS), ki omogoča svobodo tiska in svobodno zbiranje, spremljanje in širjenje vesti in mnenj. Novinarjem nalaga tudi dolžnost, da vsakomur omogočijo, da dobi informacijo javnega značaja, za katero ima utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Podobno urejata to pravico tudi 10. člen EKČP in 19. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP, Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, MP, št. 9/92). Pravica do obveščanja je zlasti poudarjena, kadar gre za tako imenovane osebe javnega življenja in objave finančnih podatkov, ker je potrebna preglednost ekonomskih in finančnih transakcij, seveda če so objavljena resnična dejstva brez žaljive razlage.

Toda pravica do svobodnega izražanja zajema posebne naloge, dolžnosti in odgovornosti. Posebna naloga časnikarjev in javnih glasil je, da informacije in mnenja v skladu s poklicnimi znanji, zakonskimi predpisi in poklicno deontologijo sporočajo javnosti tako, da bo stanje njene obveščenosti vedno na najvišji ravni in bo zato njen prispevek k upravljanju skupnih zadev učinkovit. Zato je svoboda izražanja zakonsko omejena. Biti mora resnična, poleg tega pa se mora ozirati na spoštovanje ugleda in pravic drugih (tretji odstavek 19. člena MPDPP, drugi odstavek 10. člena EKČP, drugi in tretji odstavek 15. člena URS in 7. člen tedaj veljavnega Zakona o javnih glasilih, ZJG, Uradni list RS, št. 18/94).

V obravnavanem primeru zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja na pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) in varstvo osebnostnih pravic (35. člen URS), za katere je način varstva opredeljen v 199. in 200. členu ZOR. Tožnik je zahteval varstvo časti in ugleda kot enotno obliko nepremoženjske škode zaradi objave toženke v 11. številki revije M., in sicer na naslovni strani in v prispevku: Nepoštene ljudske igre. Pri tem sodišče druge stopnje pravilno opozarja na vezanost sodišča na tožbeni zahtevek, v katerem je tožnik navedel, da je prizadet zaradi trditve, da se je v oktobru 1992 sestal z M. D. in ga napeljal, da je njegovi stranki nakazal večjo vsoto denarja, da je v zameno ponujal članstvo M. D. v SLS in uvrstitev M. K. L. med kandidate za poslance v Državni zbor Republike Slovenije in da je podjetju Lek ponujal tržni delež, ki ga je nekaj dni pred tem ponujal tudi konkurenčnemu podjetju Krka. Toda žaljivost teh trditev je treba presojati kot celoto in jih ni mogoče ločiti od naslovne strani, naslova prispevka, prispevka, sheme z grafičnimi učinki in fotografij. Celotna objava toženke opisuje in prikazuje tožnikov sestanek z M. D., na katerem naj bi se nezakonito trgovalo.

Sodišči prve in druge stopnje sta najprej ugotavljali, ali je poročilo o sestanku in dogajanju na njem sploh resnično. Na podlagi izvedenih dokazov sta ocenili, da so bile vse trditve toženke neresnične in Vrhovno sodišče je na to ugotovitev vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Po ugotovitvi, da objavljene trditve toženke niso resnične, je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na četrti strani sodbe zapisalo, da je vsako izražanje in (ali) širjenje trditev o dejstvih, ki niso resnična, poseg v osebno dostojanstvo, čast in ugled oškodovanca. Ni namreč nujno, da je vsaka neresnična trditev žaljiva in prav za take primere je v bila v ZJG in je tudi v veljavnem Zakonu o medijih (ZMed, Uradni list RS, št. 35/01 - 113/03) predvidena pravica do odgovora in popravka. Za ukrepanje po 199. členu ZOR pa mora toženka poseči v osebnostno pravico, zato je za poseg v čast in ugled potrebna žaljivost. Ta se presoja objektivno (kot pri presoji razžalitve po 169. členu Kazenskega zakonika) in ni treba dokazovati tudi subjektivnega trpljenja oškodovanca (kot pri zahtevi za denarno odškodnino po 200. členu ZOR).

Pri presoji pravnega standarda žaljivosti je treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose toženke in oškodovanca ter druge okoliščine primera. V obravnavanem primeru je bilo tožniku očitano, naj bi napeljal M. D., da je "tožnikovi" politični stranki nakazal 55.000 DEM. Beseda napeljati je uporabljena s pomenom, da je tožnik s prepričevanjem pri M. D. povzročil psihično pripravljenost k določeni akciji. Toda ta akcija naj bi bila nezakonita, saj v povezavi z besedo korupcija v naslovu in pojasnjevanjem 133. člena KZ SRS in tem, da je tožnik napeljal direktorja Leka k zlorabi položaja in pravic, nedvomno kaže na napeljevanje h kaznivemu dejanju. Zato je sodišče prve stopnje na osmi strani sodbe pravilno ugotovilo, da daje tako pisanje tožniku pravico do preklica izjave, ki je neresnična in z očitanjem kaznivega dejanja tožniku izraža negativno vrednostno sodbo in krši domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS. Očitek storitve kaznivega dejanja v naši družbi nedvomno posega v čast in ugled prizadetega in ker imajo mediji pomembno vlogo pri obveščanju javnosti, smejo javnost seznanjati samo z (resničnimi) dejstvi in niso upravičeni obtoževati in presojati kazenske odgovornosti posameznikov, pa čeprav so to tako imenovane osebe javnega (političnega) življenja. To je v vsaki pravni državi naloga tožilstva in nazadnje sodišča, ki mora ugotoviti storitev kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi.

Žaljivo je tudi navajanje, da je tožnik vabil v politično stranko posameznike, ker so prispevali ogromna sredstva za njeno delovanje in ne zato, da bi sodelovali pri izražanju politične volje na področjih javnega življenja in se zavzemali za politične cilje stranke, kot predvidevata drugi in tretji člen tedaj veljavnega Zakona o političnem združevanju (Uradni list SRS, št. 42/89-62/94). Žaljivost je poudarjena v povezavi s trditvijo, da je tožnik nezakonito trgoval z uvrščanjem kandidatov za poslance v Državni zbor Republike Slovenije in ni ravnal v skladu s statutom in programom stranke ter z voljo organov stranke, da je torej je v nasprotju z Zakonom o političnem združevanju in pravili stranke trgoval z ljudmi. Tudi očitek, da je v nasprotju s svobodo trga obljubljal privilegije in izločal druge, je žaljivo.

Ker je toženka v 11. številki revije M. objavila prispevek, ki je za tožnika žaljiv, je zlorabila svojo pravico do svobodnega izražanja in dolžnost obveščanja javnosti, saj bi se morala zavedati, da je neupravičeno objavila neresnična dejstva, ki so za tožnika lahko hudo žaljiva. Zaradi posega v čast in ugled je tožnik upravičen do zadoščenja po 199. členu ZOR. Zakonodajalec v 199. členu ZOR predvideva različne ukrepe, saj sodišču omogoča, da odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Pri izbiri ukrepa je sodišče prve stopnje pravilno odredilo preklic v tožbenem zahtevku navedenih izjav, ker so neresnične, glede na okoliščine primera, zlasti glede na težo žalitve in posledice nedopustnega ravnanja toženke, pa je ugodilo tudi zahtevi po objavi sodbe v reviji, ki jo izdaja toženka. Pri presoji, katero sodbo ali sodbe je treba objaviti, je razumljivo, da se tožbeni zahtevek, ki zahteva objavo "te" sodbe, ne nanaša zgolj na objavo sodbe sodišča prve stopnje, saj gre za objavo pravnomočne sodbe, ki lahko postane pravnomočna na prvi ali šele drugi stopnji. Kadar pa pravnomočno sodno odločbo v revizijskem postopku preizkusi Vrhovno sodišče, je vsebina te sodbe za javnost še posebej zanimiva, ker je v sodbi opisan potek celotnega postopka in ker je v njej razložena dokončna odločitev sodišča. To velja še posebej, kadar po odločanju na vseh treh stopnjah odločitev prvega sodišča ni ostala nespremenjena.

Objava sodb vseh treh stopenj (prvostopenjske, pritožbene in revizijske) v celoti, torej njihovih popolnih vsebin od uvoda do konca obrazložitve, pa bi bila v takem primeru v nasprotju z namenom sankcije in interesom javnosti, da je obveščena o končni sodni odločbi. Zato je Vrhovno sodišče izrecno določilo objavo zadnje sodbe, ki je opredeljena v izreku.

Iz do zdaj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in spremenilo opisani del sodbe sodišča druge stopnje, tako da je deloma povrnilo stanje, kakršno je bilo po odločitvi sodišča prve stopnje.

Drugače je ravnalo v zvezi z zahtevkom za objavo dela sodbe v različnih medijih, ki so povzeli trditve, ki jih je objavila tožena stranka. V tem delu je na podlagi 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Tako je ohranjen tisti del sodbe drugostopenjskega sodišča, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek za objavo dela sodbe v časopisih Delo, Dnevnik, Večer, Demokracija, Slovenske novice in Nedeljski dnevnik, v reviji Mag ter na TV Slovenija in Pop TV. Razlogi za tako odločitev so v nedoločenosti tožbenega zahtevka, v katerem ni opredeljeno, ali naj bi navedeni mediji objavili podatke o sodbi med oglasi ali kje drugje (stran in rubrika pisne objave ali opredelitev televizijskega programa) in na kakšen način (v kakšnem obsegu in v zvezi s katerimi prispevki, ki so jih posamezni mediji objavili). Ker proti izdajateljem v izreku zavrnilnega dela sodbe navedenih medijev tožnik ni vložil tožbe, niso pravdne stranke in jim sodišče ne more ničesar naročati. Tožbeni zahtevek, da mora toženka v drugih medijih nekaj objaviti, čeprav na svoje stroške, pa je premalo določen, da bi bil izvršljiv. Glede na to, da so drugi mediji v letu 1998 po lastni presoji povzeli trditve toženke, bodo tudi zdaj lahko svobodno presodili, ali novica o končni odločitvi sodišča v zvezi s temi trditvami zanima javnost in v kakšnem obsegu.

Sodišče, ki odloči o pravnem sredstvu, odloči tudi o stroških pravdnega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da je tožnik delno zmagal v pravdi, je glede na delni uspeh obeh pravdnih strank odločilo, naj krije vsaka svoje stroške celotnega postopka.