Jedro

V položajih kakršen je obravnavani, ko bi pozivanje tožnikov, da navedejo diferencirane vrednosti spornega predmeta njihovih nedenarnih zahtevkov, povzročilo neenakopraven položaj strank (po tem, ko je revizija že vložena, bi bilo samo njim za nazaj prepuščeno odločanje, ali je vložena revizija dovoljena), in ko pasivnost sodišča strankam ne odvzema nobene od ustavno zagotovljenih pravic (da bi pridobile pravico do revizije, ki ni ustavno zajamčena, bi morale biti aktivne predvsem stranke same), je možen le sklep, da zaradi nenavedbe diferencirane vrednosti spornega predmeta glede nedenarnih zahtevkov tožnikov revizija zoper pravnomočno odločitev o njih (ki je tudi sicer različna) ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnikov v delu, s katerim so terjali naj se ugotovi ničnost med toženima strankama 8.3.1999 sklenjene kupoprodajne pogodbe glede tistih delov v izreku prvostopenjske sodbe opisane nepremičnine (dveh kletnih poslovnih prostorov), ki so jih tožniki že v letu 1991 kupili od pravnega prednika druge tožene stranke, ugodilo pa je zoper prvo toženo stranko uperjenim zahtevkom tožnikov za izstavitev zemljiškoknjižnih listin, ki bi omogočale vknjižbo njihove solastninske pravice po enakih deležih - in sicer prvih dveh tožnikov na enem, drugih dveh tožnikov pa na drugem izmed obeh kletnih poslovnih prostorov, ki sta bila predmet že v letu 1991 sklenjenih kupnih pogodb. Prvi toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnikov v znesku 511.490 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo prve tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je prva tožena stranka vložila revizijo "iz vseh revizijskih razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb ZPP in predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Obsega izpodbijanja pravnomočne sodbe izrecno ni opredelila, sicer pa je obširno obrazložitev revizije sklenila s predlogom, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje "v celoti razveljavita ter zahtevek tožnikov zavrne", podredno pa da se sodbi sodišč obeh stopenj v celoti razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena prvi toženi stranki in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdi so štirje tožniki uveljavljali vsak po dva nedenarna zahtevka - in sicer v parih prvega zoper obe toženi stranki (na ugotovitev ničnosti med toženkama 8.3.1999 sklenjene kupoprodajne pogodbe v delih glede dveh kletnih poslovnih prostorov, ki sta jih vsak po enega kupila oba para tožnikov od pravnega prednika druge toženke že 30.5.1991), drugega pa zoper prvo toženko (na izstavitev zemljiškoknjižnih listin, ki bi omogočale vknjižbo solastninske pravice prvih dveh tožnikov po enakih deležih na enem, ter drugih dveh tožnikov po enakih deležih na drugem izmed obeh kletnih poslovnih prostorov). Vsi zahtevki so bili uveljavljani z eno tožbo, v kateri so tožniki navedli enotno vrednost spornega predmeta 10.000.000 SIT - torej nediferencirano, skupno za zahtevke vseh tožnikov zoper obe toženi stranki. Taka navedba vrednosti, ki je ves čas postopka ostala nespremenjena in ji tudi toženki nista ugovarjali, pa ni v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP. Ko gre za subjektivno kumulacijo nedenarnih zahtevkov tožnikov, ki niso vsi enotni sosporniki, mora biti namreč po pravkar navedeni zakonski določbi vrednost spornega predmeta določena za vsak zahtevek posebej. Navedba zgolj ene, skupne vrednosti ima zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.

Da tožniki za uveljavljane nedenarne zahtevke niso navedli njihove diferencirane vrednosti spornega predmeta, v obravnavanem primeru ni pomenilo pomanjkljivosti, ki bi preprečevala vsebinsko obravnavanje spora s posledico prikrajšanja strank za ustavno zajamčeno pravico do dvostopenjskega sodnega varstva. Šlo je za formalno pomanjkljivost, za odpravo katere je predvideno postopanje po določbah 45. in 108. člena ZPP in ki ga v postopku z izrednim pravnim sredstvom ni več mogoče izpeljati (glej sklep VS RS II Ips 346/2006). Navedba nediferencirane (enako kot nenavedba) vrednosti spornega predmeta pa ima za posledico, da nobena od strank (ki niso pravočasno, torej v postopku, v katerem je še mogoče zagotoviti sodelovanje vseh pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta) nima pravice do revizije. O tem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije 16.12.1993 že sprejelo zanj zavezujoče pravno mnenje (Poročilo VS RS 2/93, str. 12). Stranke so zaradi svoje pasivnosti (tožniki, ker niso pravočasno navedli vrednosti spornega predmeta v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP, toženki pa, ker tej pomanjkljivosti nista ugovarjali) in pasivnosti sodišča (ki ni pravočasno poskrbelo, da bi si stranke zagotovile možnosti za pridobitev morebitne pravice do revizije) tako prikrajšane za revizijo. Pravilo, da stranke zaradi pasivnosti sodišča ne smejo trpeti škodljivih posledic (kar je v konkretnem primeru v tem, da nobena od njih nima pravice do revizije) velja tam, kjer ga je mogoče uresničiti brez posega v ustavne pravice katere od strank. V položajih kakršen je obravnavani, ko bi pozivanje tožnikov, da navedejo diferencirane vrednosti spornega predmeta njihovih nedenarnih zahtevkov, povzročilo neenakopraven položaj strank (po tem, ko je revizija že vložena, bi bilo samo njim za nazaj prepuščeno odločanje, ali je vložena revizija dovoljena), in ko pasivnost sodišča strankam ne odvzema nobene od ustavno zagotovljenih pravic (da bi pridobile pravico do revizije, ki ni ustavno zajamčena, bi morale biti aktivne predvsem stranke same), je možen le sklep, da zaradi nenavedbe diferencirane vrednosti spornega predmeta glede nedenarnih zahtevkov tožnikov revizija zoper pravnomočno odločitev o njih (ki je tudi sicer različna) ni dovoljena. Zato jo je bilo treba kot tako na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči.