Jedro

Glede na čas zahteve za uveljavljanje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja bi lahko tožnik imel pravico do nadomestila zaradi manjše plače in odmero tega nadomestila le v primeru, če bi to izrecno izhajalo iz prehodnih in končnih določb ZPIZ-1. Načela, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ni mogoče razumeti tako, da zavarovanec tudi mimo pravic, ki mu pripadajo po veljavni ureditvi in mimo prehodnih določb veljavnega zakona, lahko kadarkoli uveljavlja pravice po prejšnjem zakonu (ki jih veljavni zakon ne pozna).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 2 4 0520414 z dne 27.3.2006 in št. I -520 414 z dne 27.2.2007, toženi stranki pa se naloži, da v roku 30 dni izda nov upravni akt. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 575,75 EUR, pred sodiščem druge stopnje v znesku 208,62 EUR in revizijske stroške v znesku 250,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega s tem izrekom, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 27. 3. 2006 in 27. 2. 2007 ter priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 4. 1992 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedlo je, da je pravna podlaga za odločitev glede nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v skladu z določbo 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.), pri čemer so pomembne predvsem določbe 133., 134. in 137. člena tega zakona. Sodišče je ugotovilo, da tožnikova plača na dan 1. 4. 1992 ni bila nižja od pokojninske osnove za odmero invalidske pokojnine, zaradi česar mu nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pripada.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pri tem je ugotovilo, da je tožnik dne 6. 2. 2006 vložil zahtevo za odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, čeprav je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni že z odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SRS z dne 6. 9. 1979. Iz te odločbe izhaja tudi, da bo o pravici do nadomestila zaradi zaposlitve na drugem ustreznem delu odločeno s posebno odločbo. Nadalje je ugotovilo, da je bil tožnik s 1. 8. 1985 razporejen na drugo ustrezno delo, zaradi česar je tožena stranka za izračun pokojninske osnove pravilno upoštevala njegove plače do leta 1984, pokojninsko osnovo pa je uskladila na dan 1. 4. 1992, ko je po podatkih tožnikovega delodajalca njegova plača znašala več kot pokojninska osnova.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je iz izpodbijane odločbe razbrati, da je bil razporejen na drugo ustrezno delo 1. 4.1992, zaradi česar bi se morala tudi pokojninska osnova ugotavljati na ta dan, ne pa na leto 1985, zlasti ker invalidska odločba iz leta 1979 nikoli ni bila realizirana. Izpodbijana sodba oziroma dokončna odločba tožene stranke ne dajeta prepričljive obrazložitve, kako in kakšen način je bila izračunana pokojninska osnova na dan 1. 4. 1992. 4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji z dne 6. 9. 1979. Iz izreka te odločbe izhaja, da bo o pravici do nadomestila zaradi zaposlitve na drugem ustreznem delu odločeno s posebno odločbo, in sicer (kot izhaja iz obrazložitve) po tem ko bodo predloženi dokazi o nastopu dela delovnega invalida na ustrezno delo, itd. Tožniku torej pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu takrat ni bila priznana (seveda mu zato tudi ni bilo odmerjeno nadomestilo), do tega pa tudi kasneje ni prišlo. Zahtevo za priznanje in odmero nadomestila je vložil šele 6. 2. 2006 - že v času veljavnosti ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna več! Glede na to bi imel tožnik lahko pravico do nadomestila zaradi manjše plače in odmero tega nadomestila le v primeru, če bi to izrecno izhajalo iz prehodnih in končnih določb ZPIZ-1. Načela, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice (5. člen ZPIZ-1 oziroma 4. člen ZPIZ), ni mogoče razumeti tako, da zavarovanec tudi mimo pravic, ki mu pripadajo po veljavni ureditvi in mimo prehodnih določb veljavnega zakona, lahko kadarkoli uveljavlja pravice po prejšnjem zakonu (ki jih veljavni zakon ne pozna).

7. Tožena stranka in sodišči druge in prve stopnje se s tem v zvezi sklicujeta na določbo 446. člena ZPIZ-1, ki naj bi napotila na uporabo prejšnjih predpisov oziroma določb 133. - 137. člena ZPIZ, vendar neutemeljeno. Iz določbe 446. člena ZPIZ-1 namreč ne izhaja uporaba prejšnjih predpisov; uporaba določb 60. - 71. člena, 80. - 101. člena, 106. člena, petega odstavka 138. člena, 158. - 163. člena in četrtega odstavka 169. člena ZPIZ-1 je bila odložena le do 1. 1. 2003, določbe 102. - 105. člena tega zakona pa so se začele uporabljati z dnem uveljavitve novega zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje s 1. 1. 2005, oziroma v zvezi z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.) šele z dnem uveljavitve uredbe iz tretjega odstavka 62. člena tega zakona (110. člen ZZRZI), ki pa je začela veljati 1. 1. 2006 (Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov – Ur. l. RS, št. 11/2005 in nadalj.). Samo do navedenih datumov so se o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljale določbe prejšnjega ZPIZ (tretji odstavek 446. člena ZPIZ-1). Glede na to v obravnavanem primeru 446. člen ZPIZ-1 že od 1.1.2003 ni bil več podlaga za uporabo določb ZPIZ o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, temveč se je glede pravic invalidov že uporabljal ZPIZ-1. Ne gre niti za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390. ali 397. členu, saj tožnik ni uživalec nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki bi že pridobil to pravico do uveljavitve tega zakona. Tudi 391. člen ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje pravic ni začel pred uveljavitvijo tega zakona. Le v takšnem primeru se namreč v skladu s to določbo pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Ne gre niti za primer, ki bi ga reševala neka od drugih prehodnih določb ZPIZ-1 (ali celo za primer iz 296. člena ZPIZ).

8. Tožnik torej ob vložitvi zahteve dne 6. 2. 2006 ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po prejšnjem zakonu, temveč kvečjemu neke od pravic po ZPIZ-1. Ta npr. v 94. členu določa pravico do nadomestila za invalidnost, ki pa je ne moremo enačiti s prejšnjo pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

9. Tožena stranka je torej tožnikove pravice iz invalidnosti napačno presojala po prejšnjem predpisu (ZPIZ), zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sploh ni ugotavljala, ali tožniku pripada katera od pravic iz naslova invalidnosti po ZPIZ-1. Pri tem ni zanemarljivo, da tožnik v očitno laični vlogi (zahtevi) z dne 6. 2. 2006 niti ni uveljavljal neke konkretno zakonsko opredeljene pravice iz naslova invalidnosti, saj je navedel le, „ da prosi za ureditev razlike osebnega dohodka, ker vsi invalidi to razliko prejemajo.“ Ker se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po splošnem upravnem postopku, če ni drugače določeno z ZPIZ-1 (12. in 249. člen ZPIZ-1), bi morala tožena stranka pred odločanjem upoštevati tudi temeljna načela zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.), in sicer da morajo organi pri odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice (7. člen), da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje (8. člen) in da je treba strankam pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (9. člen).

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo in sodbo sodišče prve stopnje, tako da je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi in iz razloga, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ugotavljanje tega pa bi bilo pred sodiščem povezano z nesorazmernimi težavami, toženi stranki naložilo, naj v 30 dneh izda nov upravni akt. Pri tem bo morala tožena stranka v skladu z navedenimi načeli postopka najprej ugotoviti, katero pravico tožnik uveljavlja (oziroma do katere bi bil lahko upravičen) in nato ugotoviti tudi vsa pomembna dejstva za odločitev.

11. Ker je tožnik z revizijo uspel, mu po prvem odstavku 154. člena ZPP in drugem odstavku 165. člena ZPP, v zvezi z 19. členom ZDDS-1 pripada tudi povračilo stroškov postopka, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo za postopek na vseh treh stopnjah. Pri priznanju in odmeri stroškov je upoštevalo Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), zlasti določbe 7. in 13. člena (tožniku je iz naslova izdatkov za stranko priznalo 2 odstotni pavšal le od skupne vrednosti storitev do 1000 točk, v presežku pa le 1 odstotek) in tar.št. 15, ki določa višino priznanih točk za socialne spore. Pri končnem izračunu, ki izhaja iz izreka sodbe, je priznalo tudi DDV.