Jedro

Organi delodajalca so bili pred sejo Komisije za varstvo pravic, ki je odločala o ugovoru delavke, seznanjeni, da poteka postopek za priznanje bolniškega staleža tožnici.

Zaradi navedene okoliščine delodajalec ni mogel dokazati, da je tožnica upravičeno izostala z dela in da je dan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 5.2.1997 in Komisije za varstvo pravic (v nadaljevanju: KVP) z dne 20.3.1997, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje po 5. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR), ker bi naj več kot pet delovnih dni (od 23.1. do 4.2.1997 oziroma od 23.1. do 31.1.1997) zaporedoma neupravičeno izostala z dela. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in odločilo, da jo mora tožena stranka sprejeti nazaj na delo, ji plačati plačo, regres in prispevke za socialno varnost. Ugotovilo je, da tožnica ni neupravičeno izostala z dela, ker je njen izostanek odobril lečeči zdravnik. Potrdilo lečečega zdravnika je bilo sicer pozneje razveljavljeno, vendar je bila tožnica v času odsotnosti z dela v dobri veri. Pozneje, dne 24.7.1997, je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije izdal odločbo, v kateri je ugotovil, da je bila tožnica nezmožna za delo vse do prejema te odločbe. Ker je odločbo prejela med 29. in 31.1.1997, bi lahko neupravičeno izostala z dela le po navedenem času.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. V celoti je sprejelo dokazno oceno in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bila tožnica v času od 23. do 31.1.1997 neupravičeno odsotna le dan ali dva, to pa ni dovolj za ugotovitev, da so dani pogoji za prenehanje delovnega razmerja na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 ). Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da se je tožnici bolniški stalež iztekel dne 22.1.1997 in da ji njen lečeči zdravnik staleža za naprej ni odobril. Za nazaj ji je lečeči zdravnik odobril stalež dne 7.2.1997. Zdravniški komisiji tožnici podaljšanja bolniškega staleža nista odobrili.

Bolniški stalež je bil tožnici priznan šele kasneje z odločbo z dne 24.7.1997. Tožnica za odsotnost z dela ni predložila nobenih dokazov, odsotnosti ni opravičila, ni se oglasila pri toženi stranki, tudi telefonirala ni.

V postopku, v katerem je tožnica izpodbijala odločbi zdravniških komisij, tožena stranka ni mogla sodelovati in o njem ni bila obveščena.

Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred začetkom veljavnosti ZPP (14. julija 1999), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP (1999) pri odločanju upoštevati določbe ZPP, ki je veljal pred Zakonom o pravdnem postopku iz leta 1999. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Revizija razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala, zato v tem smislu revizijsko sodišče izpodbijane sodne ni preizkusilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišči druge in prve stopnje sta odločitvi oprli na določbo 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se vrne na delo. Ravnanje delavca po navedeni točki 100. člena ZDR je šteti med razlog "obnašanja delavca" po 4. členu Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, v nadaljevanju: Konvencija, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe št. 15/92). Po navedenem členu Konvencije lahko delodajalec delavcu odpove delovno razmerje le, če je dan resen razlog za odpoved. V primeru spora mora po določbi točke a) drugega odstavka 9. člena Konvencije resnost razloga dokazati delodajalec.

V podobnih primerih, ko je delavec izostal z dela zaradi bolezni, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo stališče, da delodajalec ne more dokazati resnosti razloga za prenehanje delovnega razmerja po 4. in 9. členu Konvencije, če ga je delavec v času postopka obveščal o bolezni, poteku bolezni in postopkih za priznanje staleža bolnih (npr. zadeve VIII Ips 212, 250, 261 in 267/99, 98/2000). Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu, ki ga je sprejelo tudi v sodbi, med drugimi izvedlo tudi dokaz z vpogledom in oceno vsebine sklepa KVP z dne 18.3.1997 (listina A2) in vloge za presojo potrdila o upravičeni zadržanosti od dela z dne 10.2.1997 (listina B3). Sodišče druge stopnje je v celoti sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Iz navedenih listin izhaja, da je tožnica dne 7.2.1997, torej pred sejo KVP, ki je odločala o njenem ugovoru, predložila potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela za čas od 23.1. do 31.1.1997. Tožena stranka je bila torej pred dokončnostjo odločitve seznanjena z boleznijo tožnice oziroma o postopku za ugotavljanje njene nezmožnosti za delo. Zaradi tega tožena stranka ni mogla in ni dokazala resnosti razloga za prenehanje delovnega razmerja.

Čeprav sodišči druge in prve stopnje sodbi nista oprli tudi na 4. in 9. člen Konvencije, sta bili njuni odločitvi materialnopravno pravilni.

Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Okoliščine, ki jih izven okvirov preizkusa uporabe materialnega prava navaja revizija, se nanašajo na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar po tretjem odstavku 385. člena ZPP ni dovoljeno. Ta določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).