10. 7. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., v priporu v Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 1. julija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.

Postopek za preizkus ustavne pritožbe A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 170/2002 z dne 14. 5. 2002 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 126/2002 z dne 25. 4. 2002 se ustavi.

2.

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 172/2002 z dne 24. 5. 2002 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.

Z izpodbijanima prvostopenjskima sklepoma je bil pritožniku podaljšan pripor v preiskavi, ki je tekla zoper njega zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem in po drugem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Na podlagi sklepov iz 1. točke izreka je bil pritožnik v priporu do dne 27. 5. 2002, na podlagi sklepa iz 2. točke izreka pa do 11. 6. 2002. Pripor mu je bil odrejen s sklepom z dne 29. 3. 2002. Vrhovno sodišče je sklep o odreditvi pripora dne 16. 5. 2002 razveljavilo, ker v njem ni bilo obrazloženo, ali in na podlagi katerih okoliščin sodišče sklepa, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. Zadeve ni vrnilo v novo odločanje, ker pritožnik ni bil več v priporu na podlagi izpodbijanega sklepa.

2.

Pritožnik trdi, da sodišča v nobenem izmed pripornih sklepov niso obrazložila, zakaj je odreditev in podaljšanje pripora zoper njega neogibno potrebno za varnost ljudi. Po pritožnikovem mnenju še posebej bije v oči, da sodišča pri soobdolženem C., ki je bil udeležen pri storitvi kaznivega dejanja, očitanega pritožniku, in je bil v istovrstnih postopkih že večkrat obsojen, niso našla teh razlogov in so zato zoper njega ter zoper soobdolženega D. odredila hišni pripor. Z navedenim naj bi bil kršen 20. člen Ustave. Ker sodišča niso navedla razlogov, na podlagi katerih sklepajo na neogibno potrebnost pripora, in ker niso odgovorila na pritožnikove argumente v zvezi s tem, naj bi bila z izpodbijanimi sklepi kršena tudi pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in načela pravne države (2. člen Ustave).

3.

Pritožnik predlaga obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem pravnih sredstev. Že iz sodbe Vrhovnega sodišča, s katero so bili razveljavljeni sklep o odreditvi pripora in sklepa iz 1. točke izreka, naj bi izhajalo, da so zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitne. Sodišča naj bi še vedno ne bila utemeljila, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, Vrhovno sodišče pa naj bi po rednem teku stvari v sklep o podaljšanju pripora ne moglo poseči pravočasno. S tem naj bi bila izkazana tudi nepopravljivost posledic.

4.

Dne 20. 6. 2002 je pritožnik sporočil, da je Vrhovno sodišče razveljavilo tudi sklepa, navedena v 1. točki izreka, in da zaradi tega ustavno pritožbo v tem delu umika.

B. - I.

5.

Ker je pritožnik ustavno pritožbo glede sklepov, navedenih v 1. točki izreka, umaknil, je Ustavno sodišče postopek za preizkus tega dela ustavne pritožbe ustavilo.

B. - II.

6.

Po 51. členu Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

7.

O očitnosti kršitve pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) Ustavno sodišče ne dvomi. V izpodbijanem sklepu so navedeni razlogi za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ni pa utemeljeno, zakaj je pripor zaradi nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, katerega storitev se očita pritožniku, neogibno potreben za varnost ljudi. Okoliščine, na podlagi katerih sodišče naredi tak sklep, tj. storitev kaznivega dejanja v združbi kot najhujše oblike udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja, intenzivnost prehodov in število prepeljanih oseb v kratkem časovnem obdobju, možnost hitrega in dobrega zaslužka, morejo utemeljiti obstoj ponovitvene nevarnosti, iz njih pa ne izhaja, da je pripor tudi neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi. Ni namreč mogoče zanemariti, da narava kaznivega dejanja, očitanega pritožniku, sama po sebi ne kaže na izpolnjenost tega pogoja, lahko pa to utemeljujejo okoliščine primera.[1]

8.

Izjemno obravnavanje ustavne pritožbe po drugem odstavku 51. člena ZUstS je nadalje dopustno pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Obravnavana ustavna pritožba je bila vložena pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev. Ustavno sodišče sicer ne izključuje, da bi v primeru ustavne pritožbe zoper sklep o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora, ki je izvršljiv še pred pravnomočnostjo, v izjemnih okoliščinah ne odločilo, vendar pa obravnavani primer ni tak. Pritožnik je bil namreč na podlagi izpodbijanega sklepa v priporu do 11. 6. 2002. Kljub ugotovitvi o obstoju kršitve ustavne pravice bi torej pritožnik ta čas ne mogel več doseči odprave pripora.

9.

Ker ni izpolnjena ena izmed predpostavk za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem pravnih sredstev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo, v presojo o obstoju drugih predpostavk pa se ni spuščalo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 6. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Opomba

[1] Glej sodbi Vrhovnega sodišča št. I Ips 247/2001 z dne 29. 8. 2001 in I Ips 11/2002 z dne 17. 1. 2002, dostopnih v bazi podatkov IUS-INFO oziroma na spletni strani http://www.sodisce.si.