Jedro

Ker sta sodišči ugotovili, da zapustnica ni zapustila nobenega premoženja, toženci ne odgovarjajo za nobene zapustničine obveznosti. Obstoj zapustničinega premoženja je namreč pogoj za obstoj same obveznosti dedičev za plačilo zapustnikovih dolgov in ne za uspešno izterjavo v izvršilnem postopku. Dolgovi, ki presegajo vrednost zapuščine ugasnejo in ne obstajajo niti kot naturalna obligacija.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je zoper pravno prednico tožencev (v nadaljevanju zapustnico) vložila tožbo zaradi plačila uporabnine, ker naj bi brezplačno in brez pravnega temelja živela v njenem stanovanju. Med postopkom je zapustnica umrla, zato so toženci kot njeni dediči postopek prevzeli. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica zoper odločitev pritožbenega sodišča vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Izraža nestrinjanje z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da so bili njeni pritožbeni razlogi nerazumni. Zatrjevala je kršitev pravic do zasebne lastnine in nedotakljivosti stanovanja ter kršitev 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), navedenih določb pa ji ni bilo treba podrobneje razlagati. Zapustnica je s tožničino pokojno mamo sicer res sklenila dogovor, da sme do svoje smrti brezplačno živeti v stanovanju. Vendar je pritožbeno sodišče spregledalo, da zapustnica v stanovanju ni živela. To pomeni, da je tožnica upravičena do uporabnine vsaj od smrti zapustnice dalje. Toženci res odgovarjajo za zapustničine dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Vprašanje obsega njihove odgovornosti pa bi se moralo reševati v izvršilnem postopku. Sodišči bi morali odločiti o tožničini terjatvi ne glede na to, ali premoženje pravne prednice obstaja ali ne. V primeru, da premoženja tudi po končanem postopku denacionalizacije ne bi bilo, terjatve sicer ne bo mogoče izterjati, bo pa obstajala kot naturalna obveznost. 4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica v reviziji neutemeljeno zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe. V pritožbi je namreč zgolj naštela določene člene Ustave, Stvarnopravnega zakonika in Obligacijskega zakonika, ni pa navedla razlogov, iz katerih naj bi izhajalo, da je sodišče prve stopnje te določbe kršilo.

7. Odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka za plačilo uporabnine je materialnopravno pravilna. Toženci po prvem odstavku 142. člena Zakona o dedovanju (ZD) odgovarjajo za morebitne zapustničine dolgove (v tem primeru za plačilo uporabnine) le do višine podedovanega premoženja. Ker sta sodišči ugotovili, da zapustnica ni zapustila nobenega premoženja, na to ugotovitev pa je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano, toženci ne odgovarjajo za nobene zapustničine obveznosti. Obstoj zapustničinega premoženja je namreč pogoj za obstoj same obveznosti dedičev za plačilo zapustnikovih dolgov in ne za uspešno izterjavo v izvršilnem postopku. Dolgovi, ki presegajo vrednost zapuščine ugasnejo in ne obstajajo niti kot naturalna obligacija. Pavšalna revizijska navedba, s katero tožnica nakazuje na možnost obstoja premoženja, ki naj bi bil predmet denacionalizacijskega postopka, pa pomeni nedovoljeno revizijsko novoto in je zato revizijsko sodišče ni upoštevalo.

8. Ker je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna že iz zgoraj navedenega razloga, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila zapustnica dolžna tožnici plačati uporabnino.

9. Tožnica v reviziji navaja tudi, da so toženci dolžni plačati uporabnino vsaj od zapustničine smrti dalje. Tožnica je v zadnji pripravljalni vlogi razširila svoj tožbeni zahtevek in zahtevala tudi uporabnino po zapustničini smrti. Sodišče prve stopnje je njen predlog za spremembo tožbe zavrnilo. Tožnica niti po spremembi tožbe ni navedla nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da so ji toženci dolžni plačati uporabnino, ker po zapustničini smrti sami uporabljajo stanovanje in ne zgolj kot dediči, ki so odgovorni za zapustničine dolgove. Zaradi pomanjkanja ustrezne trditvene podlage je tožbeni zahtevek tudi v tem delu neutemeljen in je odločitev o zavrnitvi materialnopravno pravilna.

10. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani. Zato je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.