Jedro

Iz oglaševanja zbirke, ki jo potrošnik prejema ločeno po poštnih paketih, mora biti jasno razvidno število vseh paketov, cena posameznega paketa ter cena celotne zbirke. Če ti podatki iz oglaševalskega gradiva niso znani, gre za zavajajoče oglaševanje, saj je potrošnik glede obsega zbirke in njene končne cene lahko preslepljen z nizko ceno posameznih paketov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 2. 2004, s katero je ta zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enota Maribor, z dne 3. 11. 2003. S slednjo je prvostopenjski organ revidentovi podružnici začasno prepovedal oglaševanje prodaje „Enciklopedije ...“ brez navedbe maloprodajne cene celotne publikacije in števila posameznih pošiljk, ki jih kupec prejema na podlagi pogodbe vsake tri tedne na dom, saj z navedbo cene začetnega paketa in cene vsakega posameznega naslednjega paketa daje vtis relativno nizke cene, kar je v splošnem glavni vzrok za odločitev potrošnika o naročilu in kasneje o nakupu.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi k 1. točki izreka strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke in se v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS v svoji obrazložitvi sklicuje tudi na razloge tožene stranke. Navaja, da je tudi po presoji sodišča prve stopnje oglaševanje Enciklopedije ..., kot ga izvaja revident, zavajajoče oglaševanje v smislu določb 12. in 12.b člena Zakona o varstvu potrošnikov – ZVPot. Strinja se, da ne gre za enciklopedijo in s tem, da bi moral biti potrošnik ob oglaševanju začetne pošiljke vsaj okvirno seznanjen s podatki o končnem obsegu zbirke, o njeni končni ceni in o času zbiranja. Dodaja, da gre za nakup blaga na daljavo (43.b člen ZVPot), kjer morajo biti pogodbeni pogoji še natančneje določeni, kot sicer. Možnost preklica naročila zbirke sama po sebi ne izključuje zavajanja. Potrošnik v nobenem primeru ne more sam izbirati, katere kartice (iz vsebine enciklopedije) bo dobil v posamezni pošiljki, zato zbirke ne more oblikovati po svojem okusu in v želenem obsegu.

3. V reviziji, prej pritožbi, revident izpodbija prvostopenjsko sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS. Ponavlja ugovore iz tožbe, na novo pa zatrjuje, da je končen obseg zbirke odvisen od kupne moči in interesa klientov glede na predhodno prodajo, zato ga ni mogoče v naprej določiti. V brošuri so vsi podatki predstavljeni jasno in pregledno v skladu s 43.b členom ZVPot. Sklicuje se na podoben način trženja periodičnih publikacij (Svet in ljudje, Jana, National Geographic) za katere tudi ni določeno, kakšno bo skupno število revij in njihova skupna cena, prav tako velja naročilo do preklica. Potrošnik pri naročilu obravnavane zbirke ni zaveden. Obravnavana zbirka je enciklopedija v smislu definicije po Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Prvostopenjsko sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Temeljno vprašanje v obravnavani zadevi, pri kateri se presoja zakonitost ukrepa tržnega inšpektorja, izrečenega na podlagi 73. člena ZVPot je, ali revidentovo oglaševanje obravnavane zbirke (Enciklopedija ...) predstavlja zavajajoče oglaševanje, kot ga določa ZVPot. 9. ZVPot v prvem odstavku 12.b člena (v obliki generalne klavzule) določa, da zavajajoče oglaševanje pomeni vsako oglaševanje, ki na kakršenkoli način, vključno s predstavitvijo blaga in storitev, zavaja ali utegne zavajati potrošnika, ki mu je oglaševanje namenjeno ali ga lahko doseže in ki bi zaradi svoje zavajajoče narave verjetno vplivalo na ekonomsko obnašanje potrošnika ali ki iz enakih razlogov škodi ali bi verjetno škodilo konkurentom. V drugem odstavku istega člana pa se primeroma našteva, da je zavajajoče oglaševanje zlasti oglaševanje, ki izkorišča ali bi lahko izkoriščalo potrošnikovo neizkušenost in neznanje v dobičkonosne namene, ki vsebuje nejasnosti, čezmerna pretiravanja ali druge podobne sestavine, ki potrošnika zavajajo ali bi ga lahko zavajale.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja te zadeve izhaja, da je revident v svojem reklamnem gradivu za obravnavano zbirko, ki izhaja v obliki kartic, ki se pošiljajo v več paketih, navedel le ceno osnovnega paketa ter ceno posameznih naslednjih paketov, ni pa navedel števila vseh kartic oziroma vseh paketov, zaradi česar ni znana cena celotne zbirke.

11. Po presoji revizijskega sodišča je zato pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je revident izvajal zavajajoče oglaševanje, ki bi zaradi svoje zavajajoče narave: lahko vplivalo na ekonomsko obnašanje potrošnika; lahko izkoristilo potrošnikovo neizkušenost in neznanje, saj je zaradi nerazkritja končnega obsega zbirke in njene cene lahko zaveden. Revidentovo oglaševanje namreč zbuja vtis relativno nizke cene, kar pa vpliva na odločitev potrošnika o nakupu. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevi X Ips 1784/2006. 12. Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača ugovor, da revident v prvi fazi oglaševanja ne more predvideti končnega obsega zbirke. Iz zapisnika o glavni obravnavi pred prvostopnim sodiščem in revizije namreč izhaja, da je povprečno število izdaj (pošiljk) v državah, kjer se prodajajo podobne zbirke, med 60 in 90, prav tako pa je revident moral vedeti, kakšno je končno število kartic. Ob podatku, da eno pošiljko sestavlja 12 kartic, bi revident lahko navedel število pošiljk in končno ceno celotne zbirke. Navedel pa je le vrednost osnovnega paketa (1.490,00 SIT) in vrednost vsake od nadaljnjih pošiljk (1.490,00 SIT).

13. Protislovne so revizijske navedbe, da obsega zbirke ni mogoče vnaprej določiti, ker naj bi potrošniki lahko sami oblikovali zbirko po svojem okusu. Da bi bilo to mogoče, bi po presoji revizijskega sodišča bilo treba vsak paket oblikovati po okusu konkretnega potrošnika, poleg tega pa bi se moralo ponuditi nakup in oblikovanje paketov ponuditi na način, ki bi ustrezal posameznikovim željam (npr. seznam kartic z naslovi tematike že v reklamnem gradivu, oblikovanje začetnih paketov po okusu potrošnika itd.).

14. Pri presoji o tem, ali gre v obravnavanem primeru za zavajajoče oglaševanje, je treba upoštevati tudi, da je šlo za sklepanje pogodb na daljavo, pri katerih morajo biti podatki še bolj jasni kot sicer. ZVPot v 43. b členu določa, da mora potrošnik pri pogodbah, sklenjenih na daljavo, dobiti v času, ki je primeren glede na sredstvo komunikacije, najkasneje pa pred sklenitvijo pogodbe, med drugimi naslednje podatke: bistvene lastnosti blaga ali storitve, vključno z najkrajšim rokom trajanja pogodbe, če je predmet pogodbe trajna ali ponavljajoča se izpolnitev (2. točka prvega odstavka); ceno blaga ali storitve, vključno z vsemi davki in drugimi dajatvami (3. točka prvega odstavka); podrobnejšo ureditev plačila ter načina in roka dobave ali izpolnitve (5. točka prvega odstavka). Takih informacij pa potrošnik v tem primeru ni dobil, saj ni bil seznanjen z dolžino trajanja pogodbe, čeprav je bila predmet pogodbe ponavljajoča se izpolnitev (pošiljanja paketov po 12 kartic); končna cena celotne zbirke ni bila znana; rok dobave celotne zbirke ni bil znan. Revident je v naročniškem kuponu zapisal le, da se bo pogodba izvrševala do eventualne odpovedi s strani potrošnika. Glede tega je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da takšen pogodbeni dogovor nalaga dodatno breme potrošniku, ki mora s svojo aktivnostjo prekiniti pogodbeno razmerje.

15. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je revidentova primerjava pogojev reklamiranja in dobavljanja obravnavane zbirke, pri čemer niti ni pomembno, ali gre za enciklopedijo, s periodičnimi publikacijami (National Geographic, Jana ipd.), neustrezna. Pri periodičnih publikacijah gre za letno naročnino; znano je, na kakšno obdobje publikacija izhaja (mesečnik, tednik ipd); znan je običajen obseg publikacije; vsaka številka publikacije je praviloma zaključena celota; za obravnavano zbirko pa, kot je že navedeno v 14. točki te obrazložitve, nič od tega ni jasno.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

17. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 revident sam trpi stroške revizijskega postopka.