Jedro

Vlada RS je sprejela dne 10. 1. 2013 sklep, v katerem je določila, da se za namen povračil stroškov in drugih prejemkov ter drugih pravic in obveznosti zaposlenih v organih državne uprave določa uporabo enotnega daljinomera, in sicer daljinomer "zemljevid.najdi.si", zato je nasprotovanje uporabi tega portala neutemeljeno.

Ker je javno prevozno sredstvo glede na vozni red in delovni čas zaposlenih v popoldanski izmeni možno uporabiti, je nasprotni udeleženec pravilno obračunaval stroške javnega prevoza in ne kilometrine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj in nasprotni udeleženec sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe ugotovilo, da nasprotni udeleženec krši določbo 7. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji z dne 18. 5. 2012 s tem, ko članom predlagatelja v zvezi z izpolnjevanjem izjave za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela nalaga tudi posredovanje podatkov in spremembo podatkov, ki jih 7. člen Aneksa ne predvideva. Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da javnim uslužbencem v izpolnitev izroči izjavo za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, ki bo zajemala zgolj posredovanje podatkov iz 7. člena Aneksa.

V II. točki izreka sodbe je zavrnilo predlog za ugotovitev, da nasprotni udeleženec krši določbo 5. člena Aneksa s tem: - ko zaposlenim priznava kilometrino po najkrajši poti od kraja bivališča do delovnega mesta, čeprav prevoz po najkrajši poti poteka po neprimernih poteh (slabo vzdrževanih lokalnih cestah, gozdnih poteh) oziroma je najkrajša pot časovno neracionalna; - ko zaposlenim, ki delo opravljajo v popoldanski izmeni in z delom zaključijo ob 22.00 uri, ko javni prevoz ni več možen, namesto kilometrine, priznava in obračunava stroške prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi; - ko zaposlenim ne priznava pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela (razdalja od kraja bivališča do delovnega mesta z javnim prevozom ali avtomobilom znaša več kot dva kilometra), ker šteje, da za prihod na delo in z dela uporabljajo pešpoti, katerih razdalja med krajem bivališča in delovnim mestom ne znaša več kot 2 km, čeprav gre za pešpoti, ki niso primerne in varne, saj vodijo po zasebnih zemljiščih, med stanovanjskimi hišami, po poteh, kjer ni pločnikov niti razsvetljave.

Zavrnilo je tudi dajatveni zahtevek, da se nasprotnemu udeležencu naloži, da javnim uslužbencem: - iz prve alineje prejšnjega odstavka za čas od 1. 10. 2016 dalje prizna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine po najkrajši primerni poti in jim izplača vsakomesečno razliko med že izplačano kilometrino in pripadajočo kilometrino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila; - iz druge alineje prejšnjega odstavka za čas od 1. 10. 2016 dalje prizna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini pripadajoče kilometrine in jim izplača vsakomesečno razliko med izplačanimi stroški javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi in pripadajočo kilometrino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - in da iz tretje alineje prejšnjega odstavka za čas od 1. 10. 2016 dalje prizna in izplača povračilo stroškov prevoza na delo in z dela glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, v skladu s 5. členom člena Aneksa in brez upoštevanja pešpoti, ki niso primerne in varne, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S sklepom je ustavilo postopek v delu ugotovitve, da nasprotni udeleženec krši določbo 5. člena Aneksa s tem, ko šteje, da javni prevoz ni možen tudi v primeru, ko javni prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi sicer obstaja, vendar ta vodi po daljši poti od bivališča zaposlenega do delovnega mesta in v takem primeru zaposlenim ne priznava in ne obračunava stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi na relacijah, na katerih javni prevoz obstaja in da je dolžan javnim uslužbencem za čas od 1. 10. 2016 dalje priznati povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroška javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi in jim izplačati vsakomesečno razliko med izplačano kilometrino in pripadajočimi stroški javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sklepa). Predlagatelju je naložilo, da je dolžan povrniti nasprotnemu udeležencu stroške postopka v višini 3.399,08 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 2.612,28 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka sklepa).

2. Predlagatelj s pritožbo izpodbija II. točko izreka sodbe in II. točko (stroškovni del) izreka sklepa sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku predlagatelja v celoti ugodi in nasprotnemu udeležencu naloži plačilo pravdnih stroškov vključno s stroški pritožbe. Navaja, da sodišče ni zaslišalo niti enega člana predlagatelja, ki so bili predlagani kot priče (A.A., B.B., C.C. in D.D.) in tako opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno, navedeno pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede neprimernosti najkrajše poti meni, da je sodišče napačno zaključilo, da predlagatelj ni dokazal, da bi A.A. konkretizirano uveljavljala neprimernost najkrajše poti, saj je zatrjevala, da gre za ovinkasto pot skozi gozd, brez utrjenih bankin, kjer se vozila komaj srečujejo, stanje pa je pozimi takšno, da so vozne razmere nevzdržne. Izpostavlja, da članica A.A. za pot, za katero dobi povrnjene stroške, porabi več kot uro časa kot po avtocesti, ki je zgolj 9,2 km daljša. Navaja, da Aneks določa izbiro najracionalnejšega prevoznega sredstva in posledično zaključuje, da bi morala biti članica upravičena do povračila stroškov za avtocesto. Glede neprimernosti in nevarnosti pešpoti zatrjuje, da iz razloga, ker gre za kolektivni spor, predlagatelju ni treba individualno dokazovati, katere pešpoti gredo preko zasebnih zemljišč, so nerazsvetljene, brez pločnikov, sicer pa je predložil fotografije izrisa poti, predlaga ogled in zaslišanje prič. Glede nepovrnitve prevoznih stroškov v višini kilometrine po 22. uri nasprotuje ugotovitvi sodišča, ko je zgolj na podlagi seznama prisotnosti za maj 2018 zaključilo, da lahko delavci brez težav ujamejo zadnji avtobus ob 22.13 uri, saj je iz seznama prisotnosti razvidno, da delavci le v treh primerih zapustijo službo po 22. uri in da evidenca za en mesec po mnenju predlagatelja ne zadostuje kot dokaz takšne ugotovitve. Izpostavlja tudi, da po tej evidenci trije vzgojitelji ostanejo v službi od 13 do 16 minut čez 22. uro, kar naj bi dokazovalo navedbe predlagatelja. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, saj je v postopku na prvi stopnji deloma uspel, zaradi česar bi bil dolžan nasprotnemu udeležencu in stranskemu intervenientu povrniti kvečjemu sorazmerni del stroškov, ne pa vse stroške, kot je to določilo sodišče. Priglaša pritožbene stroške.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, predlagatelju pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) in 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni zaslišalo prič predlagatelja (A.A., B.B., C.C. in D.D.). O tem, katere dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP) tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če sodišče oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali so nepotrebni, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo v 5. točki obrazložitve. Neutemeljeno pritožba tudi očita vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je v predmetnem kolektivnem delovnem sporu zaslišalo zakonitega zastopnika nasprotnega udeleženca in člane komisije, ki so preverjali ustreznost poti na terenu, vpogledalo v vozni red avtobusa na relaciji E. - F. in tudi seznam prisotnosti za delavce v popoldanski izmeni za mesec maj 2018. Pravilno je zavrnilo dokaz po zaslišanju prič, ki naj bi potrdile neprimernost poti oziroma pešpoti, ki jih pri obračunavanju stroškov prevoza upošteva nasprotni udeleženec, saj so morebitne napake pri izračunih konkretnega člana predlagatelja predmet dokaznega postopka v individualnem delovnem sporu in ne predmetnega kolektivnega delovnega spora.

7. Predlagatelj ima lastnost reprezentativnega sindikata, ki združuje 114 delavcev, zaposlenih pri nasprotnem udeležencu in za katere velja Kolektivna pogodba dejavnosti vzgoje in izobraževanja v RS (Ur. l. RS, št. 52/94 in nadalj. - KPVIZ). Nasprotni udeleženec je javni zavod, ki opravlja dejavnost vzgoje, izobraževanja in celostnega usposabljanja otrok in mladostnikov z gibalno oviranostjo ali različnimi dolgotrajnimi obolenji. Pritožba vztraja na ugotovitvi kršitev pravic iz 5. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanje v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/2012 - Aneks), ki ureja pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter določa: - Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot 2 km (prvi odstavek 5. člena Aneksa).

- Stroški prevoza na delo in z dela se povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega govira - 95 oktanov (drugi odstavek 5. člena Aneksa).

- Aneks tudi določa, kdaj prevoz ni možen. Javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot uro dnevne časovne izgube v eno smer (tretji odstavek 5. člena Aneksa).

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je Vlada RS dne 10. 1. 2013 s sklepom določila uporabo daljinomera "zemljevid.najdi.si" za namen povračila stroškov in drugih prejemkov, zaradi enotne obravnave pri odločanju o pravicah in obveznostih zaposlenih v javnem sektorju; - da je nasprotni udeleženec pri obračunu kilometrine upošteval Navodila Ministrstva za javno upravo z dne 11. 9. 2017 (A4), ki pri obračunu kilometrine za javne uslužbence v državni upravi upošteva najkrajšo varno pot, pri čemer je varna pot tista pot, ki je urejena, redno vzdrževana in prevozna skozi celo leto. Med varne poti pa ne spadajo gozdne ceste, vinske ceste, makadamske ceste, poti ki vodijo čez travnike in njive, pešpoti, neprevozne in druge neprimerne poti; - da predlagatelj ni niti pri enem članu predlagatelja dokazal neprimernosti poti, ki jo je pri obračunu stroškov upošteval nasprotni udeleženec, niti ni jasno opredelil, zakaj meni, da je najkrajša pot nevarna oziroma neprimerna, ampak je očital zgolj, da je upoštevana najkrajša pot bolj zamudna od daljše poti po glavnih cestah; - da je komisija nasprotnega udeleženca preučila vsak posamezen primer obračuna povračila stroškov prevoza na delo in situacijo vsakega posameznega delavca tudi na terenu oziroma možne pešpoti za vsakega delavca, ki stanuje v njegovi neposredni bližini; - da predlagatelj ni pojasnil, katera od pešpoti naj bi bila neustrezna in zakaj, na kateri relaciji naj bi bilo potrebno prečkati zasebna zemljišča in hoditi po nerazsvetljenih površinah, da ne bi prekoračil razdalje do 2 km; - da je članom, ki delo opravljajo v popoldanski izmeni in z delom zaključijo ob 22. uri, omogočen avtobusni prevoz, ki odpelje ob 22.13 uri, od nasprotnega udeleženca do avtobusne postaje pa traja pešpot 7 minut. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz seznama prisotnosti delavcev (9) v popoldanski izmeni v maju 2018 izhaja, da je vsak posamezni delavec le trikrat v mesecu svoje delovno mesto zapustil po 22. uri, sicer pa so domov največkrat odhajali prej (ob 21. uri ali celo 20.02). Po 22. uri so odšli le tisti, ki zaradi oddaljenosti manj kot 2 km javnega prevoza sploh ne potrebujejo.

9. Glede na navedene dejanske ugotovitve je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka ni kršila določbe 5. člena Aneksa, zato je v tem delu utemeljeno zavrnilo predlagateljev predlog. Predlagatelj zatrjuje, da bi mu nasprotni udeleženec moral priznati kilometrino za primerno najkrajšo pot, upoštevaje pri tem tudi časovno izgubo in nasprotuje uporabi aplikacije nasprotnega udeleženca "zemljevid.najdi.si". Neutemeljeno se pritožba sklicuje na zamudnost poti, saj časovna zamuda najkrajše poti ni priznana okoliščina pri povračilu stroškov prevoza in ne opravičuje izbire in obračuna daljše poti. Aneks določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporabo najkrajše poti od kraja bivališča do delovnega mesta, kar pa ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabljati. Primernost poti se tudi ne določa glede na porabljen čas vožnje, temveč je za primernost odločilna njena varnost, prevoznost in redna vzdrževanost cest. Predlagatelj ni niti pri enem članu dokazal neprimernosti poti, ki jo je pri obračunu stroškov upošteval nasprotni udeleženec, prav tako ni jasno opredelil, zakaj meni, da je najkrajša pot nevarna oziroma neprimerna, ampak zgolj očita, da je upoštevana najkrajša pot bolj zamudna od daljše poti po glavnih cestah, kar pa glede na obrazloženo ni relevantno. Enako velja tudi za pešpoti, katerih razdalje so krajše od dveh kilometrov. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Vlada RS je sprejela dne 10. 1. 2013 sklep, v katerem je določila, da se za namen povračil stroškov in drugih prejemkov ter drugih pravic in obveznosti zaposlenih v organih državne uprave določa uporabo enotnega daljinomera, in sicer daljinomer "zemljevid.najdi.si", zato je nasprotovanje uporabi tega portala neutemeljeno. Posplošena navajanja predlagatelja, da je neka lokalna cesta nevarna ali ne, in tudi ali je pešpot osvetljena, opremljena s pločniki oziroma ali vodi preko zasebnega zemljišča, je predmet konkretnega individualnega delovnega spora in ne predmetnega kolektivnega delovnega spora. Morebitne napake v izračunih potnih stroškov tako lahko javni uslužbenec uveljavlja le v individualnem delovnem sporu.

10. Pritožba tudi neutemeljeno očita nasprotnemu udeležencu, da članom, ki opravljajo delo v popoldanski izmeni in z delom zaključijo ob 22. uri, ko ni več na voljo javnega prevoza, priznava stroške v višini najcenejšega javnega prevoza, namesto, da bi jim priznal kilometrino. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da od izhoda delodajalca do avtobusnega postajališča vodi varna pešpot, oddaljena le 7 minut hoje in da je mogoče zadnji javni avtobusni prevoz za smer F. ujeti brez težav, saj na prvo postajališče - G. in avtobus pripelje od 22.13 uri. Iz seznama prisotnih delavcev (9 v popoldanski izmeni v maju 2018) izhaja, da je vsak posamezni delavec le trikrat v mesecu svoje delovno mesto zapustil po 22. uri, sicer pa so odhajali prej (ob 21. uri ali celo 20.02). Po 22. uri so odšli le tisti, ki zaradi oddaljenosti manj kot 2 km javnega prevoza sploh ne potrebujejo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je javno prevozno sredstvo glede na vozni red in delovni čas zaposlenih v popoldanski izmeni možno uporabiti, zato je nasprotni udeleženec pravilno obračunaval stroške javnega prevoza in ne kilometrine. Zato je utemeljeno zavrnilo ugotovitveni ter dajatveni del zahtevka, ki se nanaša na očitani kršitvi 5. člena Aneksa pri obračunavanju stroškov po najkrajši poti oziroma pešpoti.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede odmere stroškov postopka. Predlagatelj je namreč uspel le s sorazmerno majhnim delom ugotovitvenega dela svojega predloga (I. točka izreka sodbe), in sicer glede posredovanja dodatnih podatkov za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela (takšno zbiranje podatkov od članov predlagatelja pa ni potrebno za pravilno odmero stroškov). V zvezi s tem delom predloga pa predlagatelju tudi posebni stroški niso nastali, zato je skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da predlagatelj sam krije svoje stroške postopka in je nasprotnemu udeležencu in stranskemu intervenientu dolžan povrniti njegove stroške postopka. Samo višino prisojenih stroškov pa predlagatelj ne izpodbija.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).