Jedro

Tožeča stranka v tožbi kot prvi ugovor uveljavlja, da je v obravnavani zadevi, v kateri se tožeči stranki očitajo kršitve določb ZVZD-1, odločala Pomorska inšpekcija, ki pa po njenem mnenju za to ni stvarno pristojna. Sodišče s tem stališčem tožeče stranke ne soglaša. Nadzor nad izvajanjem ZVZD-1, predpisov, izdanih na njegovi podlagi, in drugih predpisov o varnosti in zdravju pri delu, ter nad varnostnimi ukrepi, določenimi s splošnimi akti delodajalca in kolektivnimi pogodbami, opravlja inšpekcija dela. Izjema pa velja za ta nadzor na morskih plovilih za gospodarske namene, vpisanih v slovenski ladijski register, razen nadzora na ribiških ladjah, saj ta nadzor opravlja inšpekcija, pristojna za pomorstvo. Inšpekcija, ki je pristojna za pomorstvo, je po določbi 181. člena PZ pomorska inšpekcija pri ministrstvu, pristojnem za pomorstvo.

Tožeča stranka oporeka tudi zahtevi tožene stranke, da mora pridobiti osebno varovalno delovno opremo za zaposlene delavce (pomorske pilote), in sicer ATEX VHF prenosne radijske postaje ter zaščitne antistatične delovne obleke za delovanje v eksplozivnih območjih na tankerjih in na terminalih za nafto ter terminalu "A." za kemične snovi. Tožeča stranka trdi, da takih zahtev ne določa noben predpis in da je zato taka zahteva tožene stranke po njenem mnenju neutemeljena. Sodišče je pri odločanju o tem ugovoru tožeče stranke izhajalo iz Pravilnika o ravnanju s tankerji in oskrbo ladij s pogonskim gorivom v tovornem pristanišču Koper. Ob upoštevanju opisanih določb Pravilnika, sodišče soglaša s toženo stranko, da so zaradi nevarnosti tovora, ki ga prevažajo tankerji (nafta, njeni derivati, kemikalije) in s tem možnosti, da te snovi onesnažijo okolje ter povzročijo nevarnost za ljudi in plovila, zahtevani posebni varnostni ukrepi. Ker ni dvoma, da zaposleni pri tožeči stranki glede na naravo dela dostopajo do tankerjev in terminalov, kjer so ti tankerji privezani, je razumljivo, da morajo imeti obutev in opremo, ki ne povzroča iskrenja, torej antistatično delovno obleko (oblačila, ki ne ustvarjajo statične električne energije in ne povzročajo iskrenja, s tem pa se zmanjša možnost povzročitve požara ali eksplozije).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Uprava Republike Slovenije za pomorstvo, Pomorska inšpekcija (v nadaljevanju Pomorska inšpekcija ali prvostopenjski organ) je na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in 73. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) izdala odločbo, št. 0610-19/2019/9 z dne 6. 9. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je tožeči stranki odredila, da mora v roku 30 dni od vročitve odločbe pridobiti strokovno oceno izvajalca medicine dela ter v istem roku pridobiti osebno varovalno delovno opremo za zaposlene delavce (pomorske pilote), in sicer ATEX VHF prenosne radijske postaje ter zaščitne antistatične delovne obleke za delovanje v eksplozivnih območjih na tankerjih in na terminalih za nafto ter terminalu "A." za kemične snovi (I. točka izreka). Določila je, da pritožba zoper te ukrepe ne zadrži izvršitve (II. točka izreka) ter da posebni stroški v postopku niso nastali (III. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da so pomorski inšpektorji pri tožeči stranki, ki opravlja dejavnost pomorske pilotaže, 30. 5. 2019 opravili inšpekcijski nadzor zaradi prijave kršitev, v kateri so bile izpostavljene nepravilnosti iz varnosti pri delu za pomorske pilote in upravljavce čolnov. Na podlagi opravljenega nadzora so pomorski inšpektorji sestavili zapisnik, št. 0610-19/2019/1 z dne 12. 7. 2019. Tožeča stranka je ugotovljene pomanjkljivosti odpravila, razen dveh pomanjkljivosti, ki sta predmet izpodbijane odločbe.

3. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da tožeča stranka ne razpolaga s strokovno oceno izvajalca medicine dela. V izjavi o varnosti z oceno tveganja je v poglavju II. Splošni podatki, pod 2. točko namreč navedeno le ime pooblaščenega zdravnika in njegov podpis. Obveznost delodajalca, da pridobi strokovno oceno izvajalca medicine dela, določa četrti odstavek 17. člena ZVZD-1. V izjavi o varnosti delodajalec na podlagi strokovne ocene izvajalca medicine dela določi posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo v delovnem procesu, ali za uporabo posameznih sredstev za delo. Skladno s tem prvostopenjski organ zaključuje, da mora delodajalec pridobiti strokovno oceno izvajalca medicine dela, ki pa je tožeča stranka v inšpekcijskem postopku ni predložila.

4. Prvostopenjski organ nadalje ugotavlja, da zaposleni piloti pri tožeči stranki ne razpolagajo z ATEX VHF prenosnimi radijskimi postajami za delovanje v eksplozivnih območjih, ko opravljajo pomorsko pilotažo na ladjah - tankerjih. Prav tako tudi ne razpolagajo z antistatičnimi delovnimi oblekami. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da tretji odstavek 14. člena Pravilnika o ravnanju s tankerji in oskrbo ladij s pogonskim gorivom v tovornem pristanišču Koper (Uradni list RS, št. 59/09, v nadaljevanju Pravilnik) določa, da osebe, ki dostopajo v ograjene površine terminala ali pristopajo k tankerju, ne smejo nositi obutve ali imeti pri sebi opreme, ki lahko povzroči iskrenje. 15. člen Pravilnika nadalje določa, da je prepovedana uporaba odprtih ognjev na terminalu in kaj se šteje za odprti ogenj, med drugim tudi druga oprema ter vsi stroji in ročno orodje, ki lahko povzročijo iskrenje. Ti določbi je treba razlagati tako, da za vse osebe, ki dostopajo na območje terminala ali se nahajajo ob ali na tankerju veljajo posebni varnostni ukrepi, določeni s Pravilnikom. Varnostni ukrepi so namenjeni preprečitvi nastanka hudih posledic za ljudi, okolje, ladje in terminal. 5. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 3735-9/2019/4-02411765 z dne 27. 11. 2019, zavrnilo. Po tem, ko povzame pritožbene razloge in vsebino izpodbijane odločbe, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je Pomorska inšpekcija opravila inšpekcijski pregled v okviru svojih pristojnosti, in sicer v skladu z 71. in 73. členom ZVZD-1 ter prvim odstavkom 181. člena Pomorskega zakonika (v nadaljevanju PZ). Nadalje drugostopenjski organ ugotavlja, da so navedbe tožeče stranke glede nepravilnega pisanja zapisnika utemeljene. Zapisnik se piše med opravljanjem uradnega dejanja in mora obsegati natančen in kratek potek ter vsebino v postopku opravljenega dejanja in danih izjav. V inšpekcijskem nadzoru se je zapisnik pričel pisati 30. 5. 2019, zaključen pa je bil 12. 7. 2019. Iz zapisnika izhaja, da si je tožeča stranka pridržala pravico, da se v roku 8 dni od prejema zapisnika pisno opredeli do navedb v zapisniku, prav tako so bile v zapisniku navedene pripombe pooblaščenke tožeče stranke. Tožeča stranka je torej v postopku lahko varovala svoje pravice in pravne koristi in so zato neutemeljene njene navedbe, da ji to ni bilo omogočeno. V postopku je bila tudi odpravljena napaka, ko izpodbijana odločba prvotno ni bila vročena pooblaščenki tožeče stranke.

6. Drugostopenjski organ zavrača pritožbene navedbe, da obrazložitev odločbe ne obsega ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov ter razlogov, ki narekujejo sprejeto odločitev. Vsi za zadevo relevantni podatki so v izpodbijani odločbi pojasnjeni.

7. Glede pritožbenih navedb o strokovni oceni izvajalcev medicine dela, drugostopenjski organ pojasnjuje, da ZVZD-1 v 17. členu določa, da mora delodajalec pisno oceniti tveganja, katerim so izpostavljeni delavci pri delu ali bi jim lahko bili izpostavljeni. V izjavi o varnosti z oceno tveganja delodajalec določi posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci. Zahteva Pomorske inšpekcije, da mora tožeča stranka predložiti strokovno oceno izvajalca medicine dela je utemeljena na četrtem odstavku 17. člena ZVZD-1, kar je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi tudi pojasnil. 8. Glede zahteve Pomorske inšpekcije, da mora tožeča stranka pridobiti ATEX VHF prenosne radijske postaje ter zaščitne antistatične delovne obleke za delovanje v eksplozivnih območjih na tankerjih in na terminalih za nafto ter terminalu "A." za kemične snovi, se drugostopenjski organ sklicuje na 14. in 15. člen Pravilnika, ki je bil izdan na podlagi PZ in v soglasju z ministrom za okolje in prostor. Navaja, da je namen izdaje tega Pravilnika preprečitev onesnaženja morja in okolja ter prepoved dejanj, ki bi ogrožala varnost ljudi in plovil. Zato so podrobneje določena varnostna pravila za tankerje in ravnanja v pristanišču. VHF prenosna radijska postaja spada med električno in elektronsko opremo, ki nima protieksplozivne zaščite in jo je zato Pomorska inšpekcija pravilno umestila med "drugo opremo", ki lahko pomeni iskrenje. Naloga delodajalca je, da izvaja vse ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, tudi z zagotovitvijo ustreznih sredstev za delo, med katere se uvršča tudi delovna oprema ter sredstva in oprema za osebno varnost pri delu, kar določa 3. člen ZVZD-1. 9. Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo 6. 1. 2020 vložila tožbo v upravnem sporu, ki jo je po pozivu sodišča popravila z vlogo z dne 20. 1. 2020. Ker je obveznosti, ki ji jih je naložila Pomorska inšpekcija, izpolnila v celoti, tudi v spornem delu, ki je predmet izpodbijane odločbe, sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo izreče za nično, oziroma podrejeno, da sodišče odloči, da je izpodbijana odločba nezakonita in še podrejeno, da ugotovi, da izpodbijana odločba posega v pravice in pravne koristi tožeče stranke in je nezakonita. Nadalje predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da mora tožeči stranki povrniti nastalo škodo tako, da ji plača 6.468,00 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, prav tako naj ji povrne tudi stroške predmetnega postopka, kot jih bo odmerilo sodišče, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Tožeča stranka navaja, da je Pomorska inšpekcija bistveno kršila pravila postopka, saj za izdajo izpodbijane odločbe ni stvarno pristojna. Tožeča stranka se opira na 73. člen ZVZD-1, ki pa Pomorsko inšpekcijo pooblašča le za opravljanje nadzora na morskih plovilih za gospodarske namene, vpisanih v slovenski ladijski register, in ne za splošen nadzor nad izvajanjem ZVZD-1. V primeru tožeče stranke so taka plovila le pilotski čolni, ki jih kot prevozno sredstvo uporabljajo zaposleni pri tožeči stranki za transfer do ladij, na njih pa se izvaja le manjši del delovnega procesa. Obveznosti, ki so z izpodbijano odločbo naložene tožeči stranki se ne nanašajo na ta morska plovila in zato Pomorska inšpekcija ni pristojna za nadzor in odrejanje ukrepov po ZVZD-1, ki se ne nanašajo na ta plovila. To velja za oba ukrepa iz izpodbijane odločbe. Ker je torej tožena stranka odločala o zadevi, za katero ni stvarno pristojna, gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, na kar bi moral paziti že drugostopenjski organ. Ta pa je namesto tega svojo odločitev dodatno oprl še na določbo 181. člena PZ, ki je izpodbijana odločba ne omenja, pa tudi sicer ni podlaga za sporni inšpekcijski pregled. Pomorska inšpekcija ni pristojna ne za pilotažo, ne za pilotske čolne, ki v skladu s PZ niso ladje. Nadzor nad pomorsko pilotažo imajo pristaniški nadzorniki, ki niso del Pomorske inšpekcije, kot to določa 90. člen PZ. Nad službo pilotaže se lahko izvede inšpekcijsko nadzorstvo zgolj po obvestilu pristaniškega nadzornika, takega obvestila pa v predmetnem primeru ni bilo. Dodatnih ali drugih pristojnosti Pomorska inšpekcija ne more zakonito črpati niti iz določb Pravilnika, saj te njeno pristojnost omejujejo zgolj na nadzor ravnanja s tovorom kategorij X in Y visoke viskoznosti iz priloge II MARPOL (30. člen Pravilnika), pa tudi sicer se naložene obveznosti ne nanašajo in niso zajete v tej konvenciji. Da je Pomorska inšpekcija z odločbo odločila o stvareh izven svoje stvarne pristojnosti, je razvidno tudi iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru, ki ugotovitve ločuje med točko I., za katere nima stvarne pristojnosti in točko II., glede nadzora pilotskih čolnov. Iz odločbe ne izhaja, da bi izrečeni ukrepi izhajali iz nadzora nad pilotskimi čolni. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka vedela za svojo stvarno nepristojnost, kar se izkazuje s tem, da je postopek vodila na podlagi dopisa Sindikata žerjavistov pristaniških dejavnosti - Luka Koper z dne 11. 2. 2019, ki je bil naslovljen na Upravo RS za pomorstvo, ta pa ga je odstopila Inšpektoratu RS za delo. S tem se kršitev postopkovnih pravil v predmetni zadevi kaže za še bolj eklatantno.

11. Tožeča stranka meni, da prej opisani dopis sindikata, ki ga je tožena stranka štela za prijavo, ne izpolnjuje pogojev za prijavo, navedbe v njem pa so lažne. Poleg te prijave, naj bi prvostopenjski organ prejel še druge prijave, ki pa tožeči stranki kljub njeni zahtevi niso bile predložene. Kljub temu se je na njihovi podlagi izvedel inšpekcijski postopek. Ker je šlo za lažne prijave, je tožeča stranka podala zahtevek, da inšpekcija prijaviteljem izreče globo za lažno prijavo v skladu z ZIN, vendar pa tožeči stranki ni znano ali je tožena stranka ukrepala.

12. Tožeča stranka meni, da je bila izpodbijana odločba izdana kot posledica pritiska oziroma nedovoljenega dejanja z namenom, da bi se tožečo stranko, ki opravlja dejavnost pomorske pilotaže prosto na trgu, diskreditiralo. S tem bi se opravičevala nameravana sprememba režima izvajanja dejavnosti iz tržnega v režim gospodarske javne službe, tožeči stranki pa bi bilo nazadnje onemogočeno opravljanje pilotaže v koprskem pristanišču. Gre za protipravno omejevanje prostega nastopanja tožeče stranke na trgu oziroma za preprečevanje konkurence, čemur je bil namenjen tudi inšpekcijski nadzor. O tem, da Ministrstvo za infrastrukturo vodi postopke za ustanovitev državnega podjetja, ter se o tem dogovarja tako s predstavniki sindikata kot tudi zaposlenimi pri tožeči stranki, je tožeča stranka izvedela iz medijev šele po končanem upravnem postopku v oktobru 2019. 13. Tožeča stranka navaja, da je glede na opisane okoliščine šele kasneje ugotovila nova dejstva in pridobila nove dokaze, ki jih zato ni mogla uveljavljati v postopku izdaje izpodbijanega akta. Z izpodbijano določbo je upravni organ posegel v temeljne svoboščine tožeče stranke, ki so varovane zlasti z 22. in 74. členom Ustave RS, kršila pa tudi določbe 49., 56. in 106. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Namen inšpekcijskega postopka je bil torej izkazati, da tožeča stranka krši veljavne predpise, da ni kredibilen izvajalec dejavnosti, da je zaradi tega ogroženo opravljanje dejavnosti, kar vse naj bi opravičilo uvedbo režima gospodarske javne službe. Te namere je tožeča stranka skušala preveriti tudi z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, ki jo je naslovila na državno sekretarko B. B. Dne 15. 10. 2019 je prejela odgovor, ki ga v nadaljevanju povzema, prav tako povzema tudi ostale aktivnosti v zvezi z zahtevo za pridobitev informacij javnega značaja. Zaveda se sicer, da so vprašanja dostopa do informacij javnega značaja drug upravni postopek, vendar pa je ta neločljivo povezan s postopkom, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba in zato tudi uveljavlja vse prej navedene kršitve določb Ustave in PDEU.

14. Tožeča stranka nadalje navaja, da so bila v postopku kršena tudi pravila glede vodenja oziroma pisanja zapisnika ter možnosti tožnika, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe, kot tudi kršena pravila glede sodelovanja pooblaščenke tožeče stranke v postopku. Trdi tudi, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Tožeča stranka v postopku ni bila seznanjena s predmetom in obsegom inšpekcijskega nadzora, kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena ZIN. Če bi bila s tem seznanjena, bi lahko varovala svoje legitimne pravice in interese. Zapisnik se ni pisal sproti, vanj pa se niso vpisovale pripombe in pojasnila tožeče stranke. Obrazložitev izpodbijane odločbe ne obsega ugotovljenega dejanskega stanja in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Tega, kar odločba nalaga tožeči stranki, ne določa noben predpis, pač pa gre za napačno interpretacijo oziroma za osebno mnenje inšpektorjev.

15. Tožeča stranka navaja, da ZVZD-1 ne zahteva, da bi morala biti strokovna ocena izvajalca medicine dela izdelana v pisni obliki, kar so ji ti izvajalci tudi potrdili. Te ocene se pisno izdelujejo le na posebno zahtevo strank. V večini primerov izvajalci medicine dela pregledajo ocenjevanje tveganj, ki jih pripravi varnostni inženir. Poudarijo svoje pripombe in predloge, ki jih delodajalec vključi v oceno tveganja. Ko je zadeva usklajena z oceno izvajalca medicine dela, ta sopodpiše oceno tveganja z izjavo o varnosti. Na tak način je bila izdelana in sprejeta tudi ocena tveganja pri tožeči stranki. Izvajalec medicine dela ni ocenil oziroma predlagal, da bi bilo treba za zaposlene določiti kakršne koli posebne zdravstvene ocene, saj te določa tudi Pravilnik o zdravstvenih pregledih pomorščakov. Da je bila ocena tveganja določena na podlagi strokovne ocene izvajalca medicine dela, dokazuje njegov podpis na dokumentu, kar je v skladu s četrtim odstavkom 17. člena in drugimi določili ZVZD-1 ter uveljavljeno prakso.

16. Izpodbijana odločba je v delu, ko se tožeči stranki nalaga pridobitev ATEX VHF prenosnih radijskih postaj, brez pravne podlage. Nobeden predpis ne določa, da bi pilot sploh moral imeti prenosno VHF radijsko postajo, ki tudi ni osebna varnostna oprema. Pilot na ladji uporablja navigacijsko in drugo opremo ladje, ladjar pa je tisti, ki mu mora zagotoviti potrebno opremo. Tožeča stranka na opremo ladje nima vpliva. ATEX VHF prenosnih radijskih postaj za pomorske pilote ne določa noben predpis. V postopku se je inšpektor skliceval na Mednarodne smernice o varnosti oljnih tankerjev in terminalov Mednarodne ladjarske zbornice, ki take opreme ne določa, pa tudi sicer smernice niso pravno zavezujoče in gre za priporočila. Na vse to je tožeča stranka že med postopkom opozarjala inšpekcijski organ, enako tudi glede delovne oziroma varovalne opreme. Določb 14. in 15. člena Pravilnika zato ni mogoče razumeti tako, kot to navaja tožeča stranka, Pravilnik pa delovne obleke ne omenja.

17. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise je navedla, da vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I izreka:

18. Tožba ni utemeljena.

19. Tožeča stranka v tožbi kot prvi ugovor uveljavlja, da je v obravnavani zadevi, v kateri se tožeči stranki očitajo kršitve določb ZVZD-1, odločala Pomorska inšpekcija, ki pa po njenem mnenju za to ni stvarno pristojna. Sodišče s tem stališčem tožeče stranke ne soglaša. 20. Nadzor nad izvajanjem ZVZD-1, predpisov, izdanih na njegovi podlagi, in drugih predpisov o varnosti in zdravju pri delu, ter nad varnostnimi ukrepi, določenimi s splošnimi akti delodajalca in kolektivnimi pogodbami, opravlja inšpekcija dela (71. člen ZVZD-1). Izjema pa velja za ta nadzor na morskih plovilih za gospodarske namene, vpisanih v slovenski ladijski register, razen nadzora na ribiških ladjah, saj ta nadzor opravlja inšpekcija, pristojna za pomorstvo (73. člen ZVZD-1). Inšpekcija, ki je pristojna za pomorstvo, je po določbi 181. člena PZ pomorska inšpekcija pri ministrstvu, pristojnem za pomorstvo. Po tej določbi izvaja pomorska inšpekcija inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb PZ, predpisov, ki so izdani na njegovi podlagi in drugih predpisov, ki urejajo varnost pomorske plovbe. Varnost plovbe po PZ se zagotavlja z določanjem pogojev, ki jih morajo izpolnjevati plovne poti v teritorialnem morju in notranjih morskih vodah, objekti za varnost plovbe, pristanišča, sidrišča, ladje in člani ladijske posadke ter pogoje, ki jih morajo izpolnjevati plovila in plavajoče naprave ter posadke na njih (prvi odstavek 24. člena PZ). Iz vseh opisanih zakonskih določb po presoji sodišča izhaja, da "varnost plovbe" pomeni tudi izpolnjevanje pogojev, ki jih morajo izpolnjevati člani ladijske posadke ter izpolnjevanje pogojev, ki jih morajo izpolnjevati plovila. Ker je za inšpekcijski nadzor nad varnostjo plovbe pristojna pomorska inšpekcija, sodišče meni, da je pristojna tudi za nadzor nad izvajanjem ZVZD-1 in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ki jih morajo zaradi varne plovbe izpolnjevati člani ladijske posadke in plovila.

21. Sodišče je moralo nadalje ugotoviti, ali opisani zaključki veljajo tudi za plovila, s katerimi se izvaja pomorska pilotaža in za pilote teh plovil. Pomorska pilotaža je dajanje nasvetov poveljniku ladje s strani strokovne osebe (pilota) glede vodenja ladje, da se zagotovi varna plovba v pristaniščih in drugih območjih teritorialnega morja in notranjih morskih voda (prvi odstavek 78. člena PZ). Nadzor nad opravljanjem pilotaže in vleke plovil izvaja pristaniški nadzornik (prvi odstavek 90. člena PZ). Sodišče meni, da ta določba ne izključuje (oziroma pogojuje) pristojnosti Pomorske inšpekcije za izvajanje nadzora glede izpolnjevanja določb ZVZD-1 in predpisov, ki so izdani na njegovi podlagi. Pristaniški nadzornik je namreč pristojen (le) za nadzor nad izvajanjem pilotaže in vleko plovil, kar pa po prepričanju sodišča ne obsega "varnosti plovbe" v prej opisanem smislu 24. člena PZ. Ker je za nadzor varnosti plovbe, kamor gre (kot je pojasnjeno v prejšnjem odstavku) umestiti tudi nadzor nad spoštovanjem določb ZVZD-1 in na njegovi podlagi sprejetih predpisov, pristojna Pomorska inšpekcija in ne pristaniški nadzornik in ker so pilotski čolni, s katerimi tožeča stranka opravlja gospodarsko dejavnost, vpisani v slovenski register čolnov (kar izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, ki mu v tem delu tožeča stranka ne oporeka), sodišče zaključuje, da je Pomorska inšpekcija oziroma tožena stranka stvarno pristojna za izvedbo inšpekcijskega postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana inšpekcijska odločba.

22. Sodišče nadalje ugotavlja, da je že drugostopenjski organ v pritožbenem postopku potrdil očitek tožeče stranke, da prvostopenjski organ zapisnika ni vodil v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po petem odstavku 76. člena ZUP se namreč mora zapisnik voditi med opravljanjem uradnega dejanja, torej v konkretnem primeru inšpekcijskega pregleda, prvostopenjski organ pa je namesto tega zapisnik pričel sestavljati ob pregledu dne 30. 5. 2019 in ga zaključil 12. 7. 2019. Prav tako je prvostopenjski organ naredil napako, ker je izpodbijano odločbo najprej vročil neposredno tožeči stranki, je pa to napako odpravil s tem, ko je odločbo nato vročil še njeni pooblaščenki. Kljub napaki pri sestavi zapisnika pa sodišče meni, da pravica tožeče stranke, da se v postopku seznani z vsemi ugotovitvami inšpekcijskega organa in se o tem tudi izjavi, ni bila kršena, tako kot zatrjuje. Z vlogo z dne 4. 6. 2019 je tožeča stranka Pomorski inšpekciji poslala listine oziroma dokumentacijo, kot je bilo to od nje ustno zahtevano ob inšpekcijskem pregledu dne 30. 5. 2019, navedla pa še, da ni seznanjena s predmetom in obsegom inšpekcijskega pregleda ter da meni, da Pomorska inšpekcija prekoračuje pooblastila, ki jih ima glede pilotaže po PZ in ZVZD-1. Prvostopenjski organ je pripombe pooblaščenke tožeče stranke, ki jih je podala med inšpekcijskim pregledom, vpisal v zapisnik, poleg tega pa ji je dal še možnost, da se o ugotovitvah pregleda izjavi v roku 8 dni. To možnost je tožeča stranka po svoji pooblaščenki tudi izkoristila in se v elektronskem sporočilu z dne 22. 7. 2019 dodatno opredelila do zapisnika in njegovih navedb, prvostopenjski organ pa je nato tožečo stranko z elektronskim sporočilom z dne 30. 7. 2019 seznanil s potekom postopka in s svojimi stališči glede spornih vprašanj, ki so predmet tega upravnega spora. Vse povedano torej kaže, da navedba tožeče stranke, da ji ni bila dana možnost, da se v postopku izjavi, ne drži, in tudi ne drži, da ni bila seznanjena s stališči tožene stranke. Ne drži pa niti njena navedba, da ni bila seznanjena z vsebino in obsegom inšpekcijskega pregleda. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu namreč izhaja, da se je ta pregled nanašal na področje varstva pri delu delavcev oziroma zaposlenih pri tožeči stranki (prva stran zapisnika, 2. točka - zadeva). V razdelku zapisnika "ugotovitve", in sicer v uvodu, je bilo nadalje pojasnjeno, da je Inšpektorat RS za delo Pomorski inšpekciji odstopil prijavo, v kateri so bile izpostavljene nepravilnosti varnosti pri delu pomorskih pilotov in upravljavcev čolnov. Ta prijava je tudi sestavni del upravnega spisa, kar pomeni, da je imela tožeča stranka možnost, da se z njo seznani. Iz dopisa Uprave za pomorstvo št. 3730-89/2018/6 z dne 15. 2. 2019, na katerega je tožeča stranka odgovorila z dopisom z dne 25. 2. 2019, je razvidno, da je bila prijava Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti Luka Koper (ki je bila razlog za uvedbo inšpekcijskega postopka) tožeči stranki vročena in se je do očitkov v njej tudi izjavila. Vse povedano torej kaže, da je bila tožeča stranka ves čas postopka seznanjena tako s prijavo, ki jo je vložil sindikat ter z vsebino in obsegom inšpekcijskega pregleda, v katerem je sodelovala in se je tudi izjavila o vseh ugotovitvah. Tožeča stranka v tožbi sicer obširno predstavlja svoje poglede o tem, da je bil izvedeni inšpekcijski pregled zgolj posledica poskusa očrnitve tožeče stranke s ciljem, da se izrine iz trga ter ji onemogoči poslovanje, s čimer naj bi bilo poseženo v njene pravice, zagotovljene z Ustavo in PDEU, vendar pa se sodišče to teh vprašanj ni opredeljevalo, saj niso predmet tega postopka, niti ne morejo vplivati na odločitev o tem, ali so očitki tožene stranke, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju z določbami ZVZD-1, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, utemeljeni. Predmet postopka tudi ni zahteva tožeče stranke, ki jo je vložila pri prvostopenjskemu organu, naj oglobi prijavitelje zaradi lažnih prijav, saj gre za vprašanja, ki se rešujejo v prekrškovnem postopku.

23. Tožeča stranka v tožbi zavrača izpodbijano odločbo kot nezakonito tudi zaradi izrečenih ukrepov in trdi, da zanje ni podlage niti v določbah ZVZD-1 niti v drugih predpisih.

24. Tožeča stranka navaja, da ZVZD-1 ne zahteva, da bi morala pridobiti strokovno oceno izvajalca medicine dela, pač pa da zadošča, da ob pripravi izjave o varnosti z oceno tveganja sodeluje strokovnjak s področja medicine dela, ki poda svoje predloge in usmeritve, te pa nato delodajalec povzame v izjavo. Strokovnjak s področja medicine dela tako pripravljeno izjavo o varnosti z oceno tveganja sopodpiše. Tožeča stranka je na opisani način ravnala v primeru presojane izjave o varnosti z oceno tveganja, taka pa je tudi sicer praksa pravnih oseb in izvajalcev s področja medicine dela. Sodišče meni, da je tako stališče tožeče stranke zmotno.

25. V skladu z določbo 17. člena ZVZD-1 mora delodajalec pisno oceniti tveganja, katerim so delavci izpostavljeni, ali bi lahko bili izpostavljeni pri delu (prvi odstavek). V izjavi o varnosti z oceno tveganja delodajalec določi posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo, v delovnem procesu, ali za uporabo posameznih sredstev za delo, na podlagi strokovne ocene izvajalca medicine dela (četrti odstavek 17. člena ZVZD-1). Iz povedanega po presoji sodišča izhaja, da je "strokovna ocena izvajalca medicine dela" mnenje izvajalca medicine dela, katere osnovni namen je delodajalcu predlagati posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za opravljanje določenega dela. Glede na tako zakonsko zahtevo sodišče razume, da je strokovna ocena izvajalca medicine dela "izdelek", ki ga izvajalec po naročilu delodajalca izdela, mu oceno predloži, nakar delodajalec zahteve vnese v izjavo o varnosti z oceno tveganja. Trditev tožeče stranke, da zadostuje (so)podpis izvajalca medicine dela na izjavi, po presoji sodišča ni utemeljena. ZVZD-1 namreč ne zahteva, da izvajalec medicine dela s svojim podpisom potrdi sodelovanje pri pripravi izjave o varnosti z oceno tveganja. Taka izjava je interni akt delodajalca, v katerem delodajalec oceni tveganja delavcev in določi ustrezne ukrepe za zmanjševanje teh tveganj. Pri pripravi strokovnih predlog sodelujejo strokovni delavec za varnost in zdravje pri delu, izvajalec medicine dela, po potrebi pa še drugi strokovnjaki in delavci na posameznih delovnih mestih. Odgovornost za sprejetje ukrepov je na strani delodajalca, kar pomeni, da je odgovoren tudi za vsebino internega akta (izjave) in za njegovo izvajanje ter je zato njegov edini podpisnik. Vse to vodi sodišče do zaključka, da se v izjavi sicer navedejo vsi sodelujoči pri njenem nastajanju, oziroma pri pripravi podlag za to izjavo, niso pa zahtevani njihovi podpisi na sami izjavi. Ker je torej strokovna ocena izvajalca medicine dela podlaga za pripravo izjave o varnosti z oceno tveganja, je razumljivo, da mora delodajalec s tako strokovno oceno razpolagati in po potrebi izkazati, da je v aktu, ki je interne narave, upošteval vse v strokovni oceni postavljene zahteve in usmeritve. V zadevi ni sporno, da tožeča stranka take strokovne ocene izvajalca medicine dela v inšpekcijskem postopku ni predložila oziroma, da s tako oceno ne razpolaga in je zato zahteva tožene stranke v izpodbijani odločbi, da mora strokovno oceno izvajalca medicine dela pridobiti, utemeljena.

26. Tožeča stranka oporeka tudi zahtevi tožene stranke, da mora pridobiti osebno varovalno delovno opremo za zaposlene delavce (pomorske pilote), in sicer ATEX VHF prenosne radijske postaje ter zaščitne antistatične delovne obleke za delovanje v eksplozivnih območjih na tankerjih in na terminalih za nafto ter terminalu "A." za kemične snovi. Tožeča stranka trdi, da takih zahtev ne določa noben predpis in da je zato taka zahteva tožene stranke po njenem mnenju neutemeljena.

27. Sodišče je pri odločanju o tem ugovoru tožeče stranke izhajalo iz Pravilnika. Pravilnik je bil izdan na podlagi PZ v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje, ureja pa izkrcavanje, prekrcavanje in vkrcavanje tankerjev, ki prevažajo kemikalije ter nafto in njene derivate v tekočem stanju in oskrbo ladij s pogonskim gorivom v tovornem pristanišču Koper (1. člen Pravilnika). Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno utemeljila, da je namen Pravilnika preprečitev onesnaženja morja in okolja ter prepoved dejanj, ki bi ogrožala varnost ljudi in plovil in zato tudi določa ustrezna varnostna pravila. V 14. členu Pravilnika, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, je določeno, da je v bližini tankerja, privezanega na terminalu, prepovedano zadrževanje oseb, ki niso člani posadke tankerja oziroma zaposleni na terminalu (prvi odstavek); osebe, ki dostopajo v ograjene površine terminala ali pristopajo k tankerju pa ne smejo nositi obutve ali imeti pri sebi opreme, ki povzroča iskrenje (tretji odstavek). Po 15. členu Pravilnika je prepovedana tudi uporaba "odprtih ognjev" na terminalu in na tankerju, med kar uvršča predvsem kajenje, plamen, ogenj, žareči material, svetilke, ki nimajo protieksplozivne zaščite, električno varenje, rezanje s plamenom, kovičenje z ognjem ali brez ognja, štedilnike, če niso zaščiteni pred iskrenje iz dimnika, prenosno električno orodje, električne črpalke, drugo opremo ter vse stroje in ročno orodje, ki lahko povzročijo iskrenje.

28. Ob upoštevanju opisanih določb Pravilnika, sodišče soglaša s toženo stranko, da so zaradi nevarnosti tovora, ki ga prevažajo tankerji (nafta, njeni derivati, kemikalije) in s tem možnosti, da te snovi onesnažijo okolje ter povzročijo nevarnost za ljudi in plovila, zahtevani posebni varnostni ukrepi. Ker ni dvoma, da zaposleni pri tožeči stranki glede na naravo dela dostopajo do tankerjev in terminalov, kjer so ti tankerji privezani, je razumljivo, da morajo imeti obutev in opremo, ki ne povzroča iskrenja, torej antistatično delovno obleko (oblačila, ki ne ustvarjajo statične električne energije in ne povzročajo iskrenja, s tem pa se zmanjša možnost povzročitve požara ali eksplozije). Sodišče se strinja tudi z zaključkom tožene stranke, da bi morali delavci tožeče stranke kot opremo imeti ATEX VHF prenosne radijske postaje in ne le VHF postaje. Da tožeča stranka uporablja prav to opremo, izhaja iz odgovora tožeče stranke z dne 25. 2. 2019 (v katerem se je opredeljevala do problematike delavcev, ki jo je izpostavil Sindikat žerjavistov pomorskih dejavnosti Luka Koper), v katerem je med drugim pojasnila, da je izvajanje pilotaže pod nadzorom kapitanije, ki komunikacijo posluša po VHF (predzadnji odstavek odgovora). VHF prenosna radijska postaja je oddajno-sprejemna naprava, ki omogoča oddajanje in sprejemanje govornih sporočil in jo uporabljajo plovila za komunikacijo na morju. Gre za električno in elektronsko opremo, ki nima protieksplozivne zaščite. Za razliko od tega pa je ATEX VHF prenosna radijska postaja, ki je certificirana kot naprava s tovrstno zaščito. Ker gre za opremo, ki je nameščena na plovilu (fiksno ali ročno) in se uporablja za komunikacijo, jo velja umestiti pod pojem "druge" opreme, kot ga določa drugi odstavek 15. člena Pravilnika. Ob upoštevanju, da je VHF postaja električna in elektronska oprema, ki pa nima protieksplozivne zaščite, je torej oprema, ki lahko povzroča iskrenje in zato njena uporaba pri delu s tankerji in na terminalih, ki so namenjeni za nafto, njene derivate in kemikalije, ni dopustna, pač pa jo je v takih primerih treba nadomestiti z opremo, ki tako zaščito ima, to pa je ATEX VHF prenosna radijska postaja. Odločitev tožene stranke, ki se nanaša na zahtevo tožeči stranki, da pridobi tako opremo, je zato po presoji sodišča utemeljena.

29. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Odločitev je namreč sprejelo le na podlagi listin, obe stranki postopka pa sta se s tem, da se glavna obravnava ne opravi, tudi strinjali (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

30. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.