Jedro

Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, ker je tožena stranka ni podala v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (110/2 čl. ZDR).

Delovna sodišča so stvarno pristojno za odločanje o obveznosti plačila prispevkov za socialno varnost, saj so pristojna za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, kamor sodi tudi odločanje o denarnih zahtevkih, ki izvirajo iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v VII. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi „Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko plačati prispevke iz naslova delovnega razmerja in sicer prispevke: - za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 456,92 EUR, - zdravstveno zavarovanje v višini 187,48 EUR, - starševsko varstvo v višini 2,94 EUR ter - zaposlovanje za primer brezposelnosti v višini 4,12 EUR, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja tožeči stranki neposredno, se zavrne.“ V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 13. 3. 2012 ter ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 16. 3. 2012 nezakonito prenehalo in ji je trajalo do 18. 10. 2012 (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 17. 3. 2012 do 18. 10. 2012 priznati vse pravice iz dela in po delu, vključno s priznanjem delovne dobe, plačilom pripadajoče plače oziroma nadomestila plače, ki bi jo tožnica prejemala v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in plačilom prispevkov za socialno varnost ter odvodom ustreznih davkov, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino v višini 3.680,30 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, do takrat brezobrestno, od dneva zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati neizplačano plačo za mesec februar 2012 ter sorazmerni del plače za mesec marec 2012 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz IV. točke izreka, ter ji izplačati prikrajšanje pri plači iz naslova neizplačanih dodatkov v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz V. točke izreka. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini 420,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz VI. točke izreka. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati prispevke iz naslova delovnega razmerja in sicer za prispevke in v zneskih, razvidnih iz VII. točke izreka. V VIII. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 850,00 EUR bruto, od bruto zneska odvesti davke in prispevke ter neto znesek izplačati tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje, v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna stroške postopka v znesku 510,00 EUR nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IX. točka izreka).

Zoper sodbo se v celoti pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP in sicer zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožbeni zahtevek pod VII. točko ne sodi v sodno pristojnost, ker gre za upravno davčni postopek, ne pa za odločanje v individualnem delovnem sporu. Tožbeni zahtevek pod VIII. točko – druga alineja v času vložitve tožbe še ni zapadel v plačilo, kar pomeni, da nezapadlo denarno terjatev ni možno sodno uveljavljati. Tožnica v letu 2012 dejansko ni delala pri toženi stranki ter ji tako ne pripada pravica do regresa. Ne pripada ji tudi pravica do regresa za letni dopust za leto 2011, ker je v tem koledarskem letu pri toženi stranki delala le kratko obdobje. Tožbeni zahtevki pod točko I., II., III., IV., V. in VI. so popolnoma neutemeljeni in bi jih moralo sodišče kot take zavrniti. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zakonito, ker je pri svojem delu kršila svoje delovne obveznosti, kršitve pa imajo znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari oziroma kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti. Po storjenem kaznivem dejanju tožnica ni več prihajala na delo k toženi stranki, zaradi česar je štela, da je tožnica sama sprevidela, da pri njej ne more več opravljati dela. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da tožena stranka v pritožbi navaja nova dejstva, ki jih je imela možnost navesti tekom postopka na prvi stopnji, pa tega ni storila. Obrazloženo izpodbija le VII., VIII. in IX. točko izreka sodbe, preostale točke, razen točke I., izpodbija zgolj pavšalno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve v VII. točki izreka sodbe.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 13. 3. 2012, nezakonita, ker jo je tožena stranka podala prepozno. Ob ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita je na predlog tožnice in tožene stranke razvezalo pogodbo o zaposlitvi, tožnici priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami do odločitve sodišča prve stopnje ter plačilo odškodnine v višini 3.680,30 EUR. Tožnici je prisodilo tudi plačo za mesec februar 2012 in del plače za marec 2012, del plače iz naslova nadurnega dela ter dodatka za delo ob nedeljah in praznikih, ki jih je tožnica opravila v mesecu decembru 2011 in januarju 2012. Ob ugotovitvi, da se je tožnica na delo vozila iz A. in ne iz B., je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na plačilo stroškov prevoza na delo in z dela ter ugodilo zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012, ker ji je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 18. 10. 2012, zato je upravičena do celotnega regresa za letni dopust za leto 2012. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov Davčnega urada ... ugotovilo, da tožena stranka za tožnico ni poravnala vseh prispevkov, zato je razsodilo, da jih ji je dolžna poravnati.

Po določbi prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, pri čemer je potrebno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR in jih je glede na določbo 2. odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka ni podala v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v skladu z določbo drugega odstavka 110. člena ZDR. Ugotovilo je, da je tožena stranka kot delodajalec za vse relevantne okoliščine v zvezi z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedela najkasneje 19. 1 .2012, ko je bil o dogodku, ki je bil razlog za izredno odpoved, sestavljen zapisnik. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 13. 3. 2012, zato je bila podana prepozno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka z razlogom odpovedi seznanila 19. 1. 2012, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2012, in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zakonito.

Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, lahko na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR v primeru ugotovitve, da delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ter da tožnica ne želi nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo vse pravice iz delovnega razmerja od 16. 3. 2012 do 18. 10. 2012. Zato so neutemeljene povsem pavšalne pritožbene navedbe v zvezi z neutemeljenostjo tožbenih zahtevkov tožnice za plačilo nadomestila plače za sporno obdobje, priznanje delovne dobe, plačila plače za mesec februar 2012 in mesec marec do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, neizplačanih dodatkov (za nadurno delo, nedeljsko in praznično delo) ter stroškov prevoza na delo, kakor tudi plačilo odškodnine po 118. členu ZDR.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo regres za letni dopust za leto 2011. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožnici trajalo delovno razmerje do 18. 10. 2012, priznalo pravico do celotnega regresa za letni dopust za leto 2012. Po določbi 161. člena ZDR delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Regres zapade v plačilo najkasneje do 1. julija tekočega leta (2. odstavek 131. člena ZDR). Tožnica je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki do 18. 10. 2012, zato je pridobila pravico do celotnega regresa za letni dopust za leto 2012. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnici regres za letni dopust za leto 2012 ne pripada, ker dejansko pri toženi stranki ni delala.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da ni podana stvarna pristojnost sodišča za odločitev o obveznosti plačila prispevkov za socialno varnost. V skladu z Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. list RS, št. 5/96 in naslednji) se prispevki za socialno varnost obračunavajo in plačujejo iz bruto prejemkov. Delodajalci plačujejo prispevek za socialno varnost od bruto plač in od bruto nadomestil plač za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, ki bremenijo delodajalca, če z zakoni ni drugače določeno. Delovna sodišča so pristojna za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, kar nedvomno sodi tudi odločanje o denarnih zahtevkih, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Tožena stranka za tožnico do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni poravnala prispevkov za socialno varnost, kar nedvomno izhaja iz razkritja podatkov Davčnega urada ... z dne 18. 6. 2012, dejstvo neplačila prispevkov pa priznava tudi tožena stranka. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožnici plača neplačane prispevke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna za tožnico plačati za sporno obdobje prispevke pristojnim zavodom, tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov tožnici pa je zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Ob preizkusu odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški postopka odmerjeni v skladu z ZPP in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS, št. 67/2008 in naslednji).

Ker v preostalem niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).