Jedro

Tožnica ima premoženje, ki presega 13.780,00 EUR, zato ni upravičena do brezplačne pravne pomoči, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, saj gre v konkretnem primeru za nepremičnino, v kateri tožnica ne živi, zato se pri ugotavljanju vrednosti upošteva celotni delež. Sodišče ne more upoštevati tožbenih navedb, da navedeno premoženje tožnici ne prinaša nobenega prihodka iz naslova najemnine v zadnjih dveh koledarskih letih pred vložitvijo predmetne prošnje, saj zakon ne predvideva, da bi se pri ugotavljanju vrednosti premoženja presojalo, kakšne so možnosti pridobivanja sadov z morebitnim oddajanjem ali prodajo nepremičnine oziroma pridobivanje prihodkov iz tega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaradi priznanja pravice za telesno okvaro. V obrazložitvi odločbe navaja, da se ob upoštevanju določil 1. in 2. odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) v povezavi z določili 20., 21., 27. in 8. člena Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega znesek 13.780,00 EUR. Kot premoženje se ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno, premoženje, ki daje dohodke, višje od bruto minimalne plače, in osebno vozilo do višine 8.060,00 EUR. Dalje tožena stranka navaja, da je v postopku ocenjevanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči vpogledala listine A in D spisa ter na podlagi prošnje in vpogleda v podatke Geodetske uprave Republike Slovenije in zemljiške knjige ugotovila, da je tožnica solastnica (do 2/5) nepremičnine, vpisane v k.o. ... pod parc. št. 2111, kar je v naravi stanovanje na naslovu A., v katerem pa tožnica ne živi. Po oceni GURS je navedena nepremičnina ocenjena na 109.417,00 EUR, kar pomeni, da vrednost prosilkinega deleža znaša 43.766,80 EUR. Glede na to, da ima tožnica premoženje, ki presega 13.780,00 EUR, v skladu z določilom 1. odstavka 27. člena ZSVarPre ni upravičena do brezplačne pravne pomoči, zato je njeno prošnjo zavrnila.

Tožnica je dne 23. 3. 2013 priporočeno po pošti vložila tožbo zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo (s katero je hkrati izpodbijala v upravnem sporu tudi odločbo tožene stranke št. Bpp 784/2012 z dne 30. 1. 2013, ki se pri tem sodišču vodi pod opr. št. I U 621/2013). Tožnica v tožbi z dopolnitvijo z dne 13. 4. 2013 smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Podrobneje opisuje svoje socialne in zdravstvene razmere ter svoj ekonomski položaj. Izpostavlja, da ji solastnik omenjenega stanovanja že za 24 mesecev ni plačal najemnine v višini 200,00 EUR mesečno, zato tožnica poudarja, da nima denarja za plačilo storitev odvetnika. Iz navedenih razlogov meni, da izpodbijana odločitev ni pravilna in vztraja, da izpolnjuje pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči ter predlaga dodelitev odvetnika A.A. ali B.B. oziroma takšnega odvetnika, ki je hkrati pravnik in zdravnik ter se spozna na fizične poškodbe. Meni, da bi ji bile v nasprotnem primeru kršene ustavne pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženi stranki v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu. Tožena stranka je v danem roku sodišču predložile predmetne upravne spise. Hkrati je vložila odgovor na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da tožbo, kolikor se nanaša na izpodbijano odločbo št. Bpp 90/2013 zavrne kot neutemeljeno iz razlogov, ki jih je navedla že v izpodbijani odločbi in jih ponovno navaja v odgovoru na tožbo. Kot nedvomno izpostavlja, da ima tožnica premoženje, katerega vrednost presega 13.780,00 EUR, zato je tožena stranka njeno prošnjo za brezplačno pravno pomoč zavrnila v skladu s citiranimi določili ZSVarPre in ZBPP, ki jih je povzela v svoji obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču glede na navedeno predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma plačila stroškov nudenja pravne pomoči. Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine se, kot je pravilno navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi, smiselno uporabljajo določbe Zakona o socialno-varstvenih prejemkih. Le-ta je nadomestil Zakon o socialnem varstvu. Skladno s 14. členom ZBPP v zvezi s 27. členom ZSVarPre se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 13. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa in izčrpno navedla že tožena stranka, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta.

Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnica solastnica (do 2/5) nepremičnine, vpisane v k.o. ..., parc. št. 2111, kar je v naravi stanovanje na naslovu A., v katerem pa tožnica ne živi, omenjena nepremičnina pa je po oceni GURS vredna 109.417,00 EUR, kar pomeni, da vrednost tožničinega deleža znaša 43.766,80 EUR. Tako ugotovljenih podatkov tožnica v tožbi ne izpodbija in glede tega ničesar ne navaja kakorkoli drugače. Glede na to, da ima tožnica premoženje, ki presega 13.780,00 EUR, ob upoštevanju 1. odstavka 27. člena ZSVarPre ni upravičena do brezplačne pravne pomoči, kot je pravilno ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, saj gre v konkretnem primeru za nepremičnino, v kateri tožnica ne živi, zato se pri ugotavljanju vrednosti upošteva celotni delež, kar pomeni, da ima tožnica v lasti premoženje, ki presega zakonsko določeni cenzus v višini 13.780,00 EUR.

Sodišče ne more upoštevati tožbenih navedb, da navedeno premoženje (pridobljeno z dedovanjem) tožnici ne prinaša nobenega prihodka iz naslova najemnine v zadnjih dveh koledarskih letih pred vložitvijo predmetne prošnje, saj zakon ne predvideva, da bi se pri ugotavljanju vrednosti premoženja presojalo, kakšne so možnosti pridobivanja sadov z morebitnim oddajanjem ali prodajo nepremičnine oziroma pridobivanje prihodkov iz tega naslova.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijane odločbe, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.