Jedro

Presoja obstoja okoliščin po 149. členu SZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta tožena zakonca dolžna izprazniti sporno stanovanje, ker ga zasedata brez pravnega naslova. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožila oba toženca in sodišče druge stopnje je pritožbo druge toženke zavrglo, pritožbo prvega toženca pa zavrnilo in v razmerju do njega potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker je odločilo, da opustitev zaslišanja toženca o tem, kdaj se je vselil v sporno stanovanje, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Toženec navaja, da je sodišče druge stopnje tudi prezrlo, da je v pritožbi predlagal poizvedbe pri hišnem svetu. S temi poizvedbami bi sodišče ugotovilo, da se je toženec v stanovanje vselil pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91-I do št. 23/96, v nadaljevanju SZ) in je pridobil stanovanjsko pravico po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82). Zato predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Toženec v reviziji navaja, da je sodišče kršilo njegovo pravico do izvedbe predlaganih dokazov, ker ni zaslišalo toženca o tem, kdaj se je vselil v sporno stanovanje.

Pravica do izvedbe predlaganega dokaza je eden od vidikov načela obojestranskega zaslišanja, ki je uveljavljeno v civilnem pravdnem postopku (5. člen ZPP/77). Načelo obojestranskega zaslišanja pomeni, da mora sodišče vsaki stranki omogočiti, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Ne pomeni pa, da sodišče mora stranke zaslišati. Zakon o pravdnem postopku v drugem odstavku 265. člena določa, da sodišče lahko odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu.

Sodišče prve stopnje je sedemkrat razpisalo narok za glavno obravnavo zato, da bi tožencu dalo možnost, da pove, kdaj se je v sporno stanovanje vselil. Toženec pa se nobenega od razpisanih narokov ni udeležil, niti ni v pripravljalnih vlogah navedel dejstev, ki bi utemeljevala zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato se revizijsko sodišče strinja z oceno sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje tožencu omogočilo, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, in ni kršilo načela obojestranskega zaslišanja.

Toženec v reviziji tudi navaja, da sodišče ni imelo dovolj dokazov za ugoditev tožbenemu zahtevku. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka ugotovili, da gre za vojaško stanovanje, s katerim na podlagi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/1991-I) in Ustavnega zakona za izvedbo te listine (Ur.l. RS, št. 6/1991-I) upravlja Republika Slovenija. Ugotovili sta, da se je toženec brez pravnega naslova v stanovanje vselil potem, ko ga je zapustil imetnik stanovanjske pravice. Toženec je v pritožbi navedel, da se je v stanovanje vselil leta 1991 in je stanovanje uporabljal v celoti. Sodišče druge stopnje je njegovo navedbo upoštevalo in pravilno ugotovilo, da bi toženec, če je stanovanje uporabljal v celoti, lahko pridobil pravice, ki bi jih sicer imel imetnik stanovanjske pravice, vendar le, če je v stanovanju prebival več kot dve leti pred uveljavitvijo SZ dne 19.10.1991 (149. člen SZ). Toženec je sam navedel, da se je v stanovanje vselil šele leta 1991. Zato je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da ugotovljena dejstva nudijo zadostno dejansko podlago za odločitev, da toženec uporablja stanovanje brez pravnega naslova in ga mora izprazniti na podlagi 58. člena SZ.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.