Jedro

Če se izpodbija s tožbo akt, ki nima varstva v upravnem sporu, se tožba zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sklepa je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnice z dne 6.6.2005. Ugotovilo je, da tožnica ne uveljavlja zahtevka, ki bi ga lahko uveljavljala v upravnem sporu.

Tožnica v pritožbi in njeni dopolnitvi opisuje nezakonitosti, ki so se po njenem mnenju zgodile v postopku pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Trdi, da je svojo vlogo z dne 6.6.2005 namenila kot pravno sredstvo - revizijo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kot tožbo pa jo je označila zaradi pojasnila, ki ga je dobila na vrhovnem sodišču, da se mora obrniti na Upravno sodišče Republike Slovenije. Nesporazumi so posledica neznanja slovenskega jezika in njenega finančnega stanja, ki ji ne dopušča najema odvetnika oziroma tolmača. Pritožba ni utemeljena.

Upravno sodišče Republike Slovenije odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil (2. odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 59/97, 70/00) kot tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odstavek 1. člena ZUS). Po določbi 1. odstavka 28. člena ZUS je treba v tožbi navesti tožnikovo ime in priimek ter prebivališče oziroma njegovo ime in sedež, upravni akt, zoper katerega se vlaga tožba, razložiti, zakaj se toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi. Če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo izvršeno posamično dejanje oziroma zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, je po določbi 3. odstavka 28. člena ZUS treba v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem, ter zahtevek, naj se poseg v ustavne pravice ugotovi, odpravi ali prepove.

Kot je razvidno iz podatkov spisa (to pa navaja tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa) je navedeno sodišče tožnico dvakrat (16.6.2005 in 14.7.2005) pozivalo k dopolnitvi vloge z dne 6.6.2005. Tožnica se je odzvala z vlogo z dne 6.8.2005, v kateri je izrecno navedla, da toži Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ni pa opredelila kakšen zahtevek uveljavlja v upravnem sporu.

Glede na navedeno je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje pri predhodnem preizkusu tožbe po 34. členu ZUS takšno tožbo tožnice pravilno zavrglo s sklepom z uporabo določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, po kateri se tožba zavrže tudi, če sodišče ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Navedbe v pritožbi samo potrjujejo pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da tožnica ni uveljavljala varstva v upravnem sporu.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče pritožbo tožnice obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Ugotovilo je, da v pritožbi smiselno uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ni podan. Zato je pritožbo tožnice na podlagi 76. in 2. odstavka 82. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.