Jedro

Prekrškovni organ mora udeležencu v prometu, ki je ustavljen na kraju samem in nato njegovo psihofizično stanje preizkušeno z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, dati možnost, da se seznani z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti in mu omogočiti, da rezultatu tega preizkusa oporeka. Da bi preizkušeni udeleženec to svojo pravico mogel učinkovito uresničiti, mu mora biti omogočeno, da svoje nasprotovanje rezultatu izrazi ne le neposredno po opravljenem preizkusu, temveč tudi kasneje, ko je seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami preizkusa (s sredstvom oziroma napravo za ugotavljanje alkohola, z rezultatom preizkusa idr.), torej takoj potem, ko se je seznanil z vsebino zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Novo mesto je zoper storilca J. B. dne 28. 11. 2014 izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 2. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo v znesku 600,00 EUR in 8 kazenskih točk. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Novem mestu s sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da sta prekrškovni organ in sodišče, ki sta štela storilčevo nestrinjanje z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti za prepozno, kršili storilčevo pravico do obrambe. Vrhovna državna tožilka meni, da storilec prekrška, ki se je na kraju najprej strinjal z izvedbo preizkusa alkoholiziranosti, nato pa ugovarjal rezultatu preizkusa tako, da ni podpisal zapisnika o preizkusu in zahteval strokovni pregled, ne more biti prekludiran v svoji pravici do ugotavljanja ali je vozil pod vplivom alkohola. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Prekrškovni organ je na podlagi rezultata preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku dne 28. 11. 2014 storilcu J. B. na kraju storitve prekrška izdal izpodbijani plačilni nalog, ker je vozil osebni avtomobil pod vplivom alkohola. Ugotovljeno je bilo, da je imel storilec v organizmu 0,31 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Storilec je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je trdil, da je na kraju preizkusa odklonil podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ker se z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti ni strinjal in da bi mu policist moral odrediti preizkus z etilometrom ali strokovni pregled.

5. Sodišče, ki je odločalo o storilčevi zahtevi za sodno varstvo, je trditve storilca zavrnilo kot neutemeljene in se pri tem oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega naj bi bilo jasno razvidno, da se je storilec z rezultatom preizkusa strinjal. Navedlo je, da storilec na kraju samem pred preizkusom ni imel pomislekov glede preizkusa alkoholiziranosti in da na vprašanje policista, ali je manj kot 15 minut pred preizkusom zaužil alkoholno pijačo, ni odgovoril pritrdilno. Zato je po prepričanju sodišča policist storilcu upravičeno odredil preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, ki mu je bil pokazan in na kraju preizkusa ni imel pripomb. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je storilec potem, ko je bilo ugotovljeno, da je vozil pod vplivom alkohola in bil izločen na parkirni prostor do dokončanja postopka, policistu, ko je le-ta ponovno prišel do njega, izjavil, da se ne strinja z rezultatom indikatorja. Sodišče je presodilo, da je nestrinjanje storilca irelevantno, saj bi moral svoje nestrinjanje navesti takoj, ko je videl rezultat, kajti le takrat bi lahko policist odredil strokovni pregled. Šele ob naknadnem nestrinjanju pa policist po presoji sodišča ni imel zakonske podlage, da bi odredil strokovni pregled, storilec pa bi lahko stopnjo vsebnosti alkohola v svojem organizmu naknadno preveril za lastne potrebe.

6. V drugem odstavku 107. člena ZPrCP je določeno, da če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, mu policist odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled. V določbi časovno ni izrecno opredeljeno, do kdaj ima udeleženec v prometu pravico oporekati rezultatu preizkusa z indikatorjem. Razlaga prekrškovnega organa in sodišča, da je rezultatu mogoče oporekati le v trenutku, ko je udeležencu v prometu le-ta prikazan na zaslonu indikatorja alkohola v izdihanem zraku, je preozka in ne upošteva ustavno zagotovljene pravice storilca v prekrškovnem postopku, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (prva alineja 29. člena Ustave RS).

7. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 88/2012 z dne 16. 10. 2012, ki jo citira tudi vrhovna državna tožilka, presodilo, da sta preizkus z etilometrom ali strokovni pregled namenjena preveritvi rezultatov alkotesta, zato je policist dolžan le preizkušenemu udeležencu cestnega prometa, ki je torej ravnal po njegovi odredbi ter opravil preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, ugotovljeni alkoholiziranosti pa oporekal (bodisi izrecno, bodisi tako, da ni želel podpisati zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti), odrediti nadaljnji preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, oboje z namenom preveritve rezultata alkotesta. Vrhovno sodišče je torej že zavzelo stališče, da je rezultatu preizkusa alkoholiziranosti mogoče oporekati ne le ob seznanitvi z rezultatom na merilniku samem, temveč tudi kasneje, ko je udeležencu izročen zapisnik o preizkusu. Navedeno stališče, ki je plod ustavnoskladne razlage zakonskega določila, je skladno tudi z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v hitrem prekrškovnem postopku na podlagi prvega odstavka 58. člena ZUP smiselno uporablja tudi glede zapisnikov. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z ZUP, je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. V prvem odstavku 78. člena ZUP je določeno, da se zapisnik, preden se sklene, prebere strankam, zaslišanim in ostalim udeležencem pri dejanju postopka, če želijo, pa si ga same preberejo. Udeleženci imajo tudi pravico pregledati zapisnik in dati svoje pripombe. Na koncu zapisnika se navede, da je bil zapisnik prebran in da ni bilo nobenih pripomb; če pa je bilo kaj pripomb, se na kratko zapiše njihova vsebina.

8. Prekrškovni organ mora udeležencu v prometu, ki je ustavljen na kraju samem in nato njegovo psihofizično stanje preizkušeno z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, dati možnost, da se seznani z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti in mu omogočiti, da rezultatu tega preizkusa oporeka. Da bi preizkušeni udeleženec to svojo pravico mogel učinkovito uresničiti, mu mora biti omogočeno, da svoje nasprotovanje rezultatu izrazi ne le neposredno po opravljenem preizkusu, temveč tudi kasneje, ko je seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami preizkusa (s sredstvom oziroma napravo za ugotavljanje alkohola, z rezultatom preizkusa idr.), torej takoj potem, ko se je seznanil z vsebino zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Le taka razlaga drugega odstavka 107. člena ZPrCP je skladna s prvo alinejo 29. člena Ustave RS. Ker v obravnavanem primeru prekrškovni organ storilčevega nasprotovanja rezultatu preizkusa alkoholiziranosti, ki je bil zabeležen v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, kljub pravočasnosti ni upošteval, je podana kršitev drugega odstavka 107. člena ZP-1 v povezavi s prvo alinejo 29. člena Ustave RS.

C.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1) ter sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu ZSV 5/2015 z dne 9. 7. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.