Jedro

Etažni lastnini je treba zagotoviti sodno varstvo tudi v primerih, ko je obstajala le dejansko in (še) ni bila pravno urejena. Med te primere sodijo tudi položaji, v katerih je bila stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele, v zemljiški knjigi pa se je izvedla z vpisom solastninskih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stoji stavba, in je na enak način tekel tudi nadaljnji promet posameznih delov.

Četudi se je šele po začetku nepravdnega postopka, ki teče med strankami tega postopka, izoblikovalo stališče, da je v primerih, ko gre dejansko za etažno lastnino, upoštevanje vknjiženih solastninskih deležev kot odločilnih pri delitvi pravno napačno, ne gre za nedopustno retroaktivnost. Sodna praksa se razvija, razlog za njen intenzivnejši razvoj na obravnavanem področju pa je v pripravljenosti zainteresiranih oseb (ob hkratni vzpodbudi zakonodajalca), da se uredijo zatečena razmerja v skladu z veljavnim stvarnopravnim režimom. Razvoj sodne prakse pa še ne pomeni, da se uporabljajo nova pravila za pravno ovrednotenje dejanskih stanj, nastalih v preteklosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za ugotovitev, da je tožnica lastnica posameznega dela stavbe 667 na naslovu P., ki stoji na nepremičninah ID X-222/0-1, X-111/118-0 in X-111/119-0, in sicer stanovanja – celotne etaže s prizidkom (teraso) v II. nadstropju, s posebej naštetimi sobami in v skupni izmeri 120,25 m2 – in garaže v pritličju prizidka, ter sorazmernega deleža na skupnih delih in napravah večstanovanjske stavbe št. 667 in funkcionalnega zemljišča k stavbi (II. točka izreka). Tožencem je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Prva toženka in tretji toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavljata vse razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker sodišče ni prekinilo postopka, je prišlo do dveh diametralno nasprotnih odločitev glede iste stanovanjske hiše. Podani sta kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave.

Tožnica ni podala navedb o kronološki uporabi oziroma posesti stavbe s strani posameznih lastnikov in (domnevnih) konkludentnih soglasjih k posameznim pravnim poslom ter nastanku dejanske etažne lastnine niti navedb glede prizidka. Izpodbijana sodba predstavlja za pritožnika presenečenje, ker nista mogla predvidevati, da bo sodišče svojo odločitev glede dejanske etažne lastnine oprlo na dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala. Če bi za tako odločitev sodišča vedeli, bi podali nasprotne navedbe in dokaze, da na tak način dejanske etažna lastnina ni mogla nastati. Podana je kršitev razpravnega načela, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, in posledično pravica do enakega varstva pravic, pravica do izjave in do poštenega sojenja, zagotovljena v 22. členu Ustave.

Izpodbijana sodba glede obstoja dejanske etažne lastnine (točke 37 do 39) temelji na izpovedbah strank in prič, podanih v drugem postopku (I P 406/2011 oziroma I P 1986/2016). Dejansko stanje je oprto na posredne dokaze. Ker sodišče ni sàmo izvedlo dokazov, jih je napačno presodilo. V zadevi I P 406/2011 je bilo namreč na podlagi istih dokazov ugotovljeno nasprotno.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovorov tožencev, da izmere posameznih prostorov v tožbenem zahtevku ne ustrezajo dejanskim izmeram v izvedenskem mnenju. Ker sodba o tem nima razlogov, je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V sodbi ni razlogov o ugovoru nepravočasno podanih dokaznih predlogov. Drugi toženec ni predlagal svojega zaslišanja, tožnica pa je dokaz z zaslišanjem strank predlagala pavšalno le glede navedb pod II. točko tožbe, navedba "kot do sedaj" pa po stališčih sodne prakse (VSL II Cp 941/2017 in VS RS II Ips 140/2014) ne zadostuje.

Tožnica ni navedla, niti predložila vseh pogodb, na katere se sklicuje, ampak je to storil drugi toženec. Svoje obveznosti predložitve listin s tem ni izpolnila. Tožnica ni predlagala zaslišanja oziroma zapisnikov o zaslišanju pravdnih strank in prič v zadevi I P 406/2011. Brez pravočasno in konkretno navedenih dokazov toženci do konca obravnave ne morejo vedeti, kaj je dokazna podlaga in kateri dokazi bodo upoštevani. Tak način pomeni zlorabo pravic in kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

V sodbi ni razlogov o ugovoru tožencev, da tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice tudi na prostorih na parc. št. 111/118 in 111/119, ki nista bili navedeni kot predmet kupoprodajne pogodbe, čeprav sta tedaj že obstajali.

V izpodbijani sodbi ni ugotovitve, da je bil med solastniki sklenjen izrecen dogovor o dejanski in pravni razdelitvi solastnine oziroma da so s posameznimi odtujitvami solastninskih deležev s pravnimi posli in opredelitvijo v teh, kaj naj bi solastninski delež predstavljal v naravi, soglašali vsi dotedanji solastniki. Ugotovljena dejstva zato ne zadostujejo za učinkovito oblikovanje dejanske etažne lastnine.

Sodna praksa, na katero se opira izpodbijana sodba, ni formalni pravni vir in se ne sme uporabljati retroaktivno. Stališča novejše sodne prakse glede dejanske etažne lastnine ne morejo veljati za nazaj in urejati razmerij med solastniki obravnavane nepremičnine, nastalimi pred več kot 30 leti. Solastniki tedaj z njimi niso mogli biti seznanjeni. Na nepremičnini je bila ves čas vknjižena solastnina. Predmet prenosov so bili zato solastninski deleži, vknjiženi v zemljiški knjigi. Vknjižena solastnina, zaupanje v takratna pravila o razdružitvi solastnine in dejstvo, da je od leta 1983 tekel nepravdni postopek za razdružitev solastnine, so bila dejstva, na podlagi katerih je upravičeno zaupala, da ima varovane svoje pravice. Glede na vknjiženi solastninski delež ni imela pravnega interesa v pravdi za ugotavljanje še višjega solastninskega deleža, ki ji je iz naslova nesporne nadzidave stanovanjske hiše v zakonski zvezi z J. L. nedvomno pripadal. Kot izhaja iz ugotovitev v sodbi I P 1986/2016, nihče od solastnikov od leta 1961 ni izključno uporabljal posameznih delov, ampak so vsi uporabljali vse. J. L. se je v drugo nadstropje odselil v letu 1983 in hkrati vložil predlog za razdružitev solastnine, kar pomeni, da si I. L. in J. L. hiše nista razdelila. Nenasprotovanje nadzidavi ali prizidavi še ne pomeni razdelitve solastnine. Da J. L. ni razpolagal le z "osamosvojenimi deli", dokazuje opis predmeta v naravi v darilni pogodbi, ki se nanaša na pritličje. Iz prodajne pogodbe, s katero naj bi toženka po stališču sodbe dobila le stanovanje, izhaja, da je skupaj s stanovanjem pridobila tudi klet (pralnico), ki pa jo zaseda I. L. Sodba se ne izreče o tem, kako naj bi bili posamezni deli "osamosvojeni", niti na podlagi česa naj bi k "osamosvojenim" delom pripadali "pripadajoči" deli. Zmotna je tudi ugotovitev, da sta bila v letu 1983 solastnika le I. in J. L. Po nadzidavi drugega nadstropja je bila skupna lastnica tudi pritožnica. Nesporno je bilo drugo nadstropje nadzidano s soglasji vseh tedanjih solastnikov, v zakonski zvezi z J. L. pa je pritožnica pridobila lastninsko pravico na hiši originarno na podlagi zakona. Tako ni pridobila le "dejanske etažne lastnine" stanovanja v prvem nadstropju (3/7 solastninski delež na podlagi pogodbe z občino), temveč tudi garažo (1/14 solastninski delež na podlagi pogodbe z V. L.) in skupno lastnino drugega nadstropja (z nadzidavo z J. L.). Razpolaganje z deležem J. L. (2/7), ki je bil pred nadzidavo vpisan v zemljiški knjigi, tudi ne pomeni, da je razpolagal s stanovanjem v drugem nadstropju. Deleža, ki ga predstavlja nadzidava, v zemljiški knjigi sploh še ni.

3. Drugi toženec v pritožbi zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker je takoj pripoznal tožbeni zahtevek in v postopku sodeloval z navedbami v korist tožnice, bi morala glede na 157. člen ZPP tožnica povrniti stroške postopka njemu in ne on njej.

4. Tožnica ni odgovorila na pritožbi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Ker je bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred 14. 9. 2017, je pri odločanju o procesnih vprašanjih v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Uradni list RS, št. 10/17 – ZPP-E) uporabljen ZPP v besedilu, ki je veljalo pred uveljavitvijo ZPP-E. 7. Med pravdnimi strankami teče postopek za razdružitev solastnine glede nepremičnin parc. št. 222.S, 111/118 in 111/119 vse k.o. X, ki se je začel v letu 1989 na predlog pravnega prednika tožnice J. L. Na podlagi napotitvenega sklepa je tožnica vložila tožbo, s katero je sprva zahtevala ugotovitev višjega solastninskega deleža od vknjiženega, med pravdo pa je temu dodala (sprva podredno, kasneje pa primarno) zahtevek za ugotovitev, da je lastnica stanovanja v drugem nadstropju stavbe, zgrajene na navedenih nepremičninah, in solastnica pripadajočih skupnih delov.1

8. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvah, - da na nepremičninah parc. št. 222.S, 111/118 in 111/119 k.o. X, stoji ena stavba, v kateri so tri stanovanja in drugi prostori (prostori v kleti in dve garaži), da je bila prvotna stavba postavljena na (sedanji) parceli 222.S, prizidek pa na (sedanjih) parcelah 111/118 in 111/119. - da sta bila prvotna lastnika navedenih nepremičnin C. in F. L. vsak ½, kasneje pa N. L. glede 1/7 ter I. L. in J. L. vsak glede 3/7, - da so solastniki 11. 12. 1961 z Z. sklenili prodajno pogodbo, s katero so prodali vsak svoj solastninski delež 1/7 in v kateri je navedeno, da deležu odgovarja stanovanje v mansardi, pripadajoči kletni prostor v jugovzhodnem delu stavbe ter souporaba pralnice, hodnika v kleti, stopnišča in dvorišča in da se kupovalka vknjiži kot lastnica stanovanja, ko bodo podani pogoji, - da je navedeno stanovanje s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno 14. 10. 1992 na podlagi Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), kupila prva toženka, - da sta I. L. in J. L. po sklenitvi pogodbe leta 1961 uporabljala prostore v pritličju in sobo na podstrehi, da je I. L. po ustvaritvi partnerske zveze med bratom in prvo toženko prenehal uporabljati podstrešne prostore in pričel uporabljati le prostore v pritličju, da se je J. L. z družino približno po letu 1975, ko se je začela stavba nadzidavati, preselil v pritlične prostore, pri čemer so bili prostori, ki jih je uporabljal sam, ločeni od prostorov, ki sta jih uporabljala brat in mama, da se je prva toženka z otrokoma v letu 1978 (po prenehanju življenjske skupnosti z J. L.) preselila v stanovanje v prvem nadstropju in da se je J. L. po dograditvi stanovanja v drugem nadstropju v letu 1983 preselil vanj, - da so bili v času dograditve stanovanja v drugem nadstropju dejanski etažni lastniki stavbe le I. L., J. L. in pravni prednik prve toženke in da niti I. L. niti pravni prednik prve toženke nista nasprotovala izgradnji stanovanja v drugem nadstropju, niti prenosu lastninske pravice na tem samostojnem delu stavbe, - da je J. L. uporabljal stanovanje v drugem nadstropju od 1983 do sredine devetdesetih let skupaj s tedanjo ženo V. P. (prej L.) in hčerjo Š. L., potem pa se je odselil, in da je uporabljal tudi kletni prostor s hodnikom, ki mu je služil kot garaža, - da je drugi toženec soglašal s tem, da V. P. proda stanovanje pravni prednici tožnice, - da je J. L. z darilno pogodbo z dne 17. 11. 1989 prenesel na V. P. in Š. L. lastninsko pravico na stanovanju, ki je bila zemljiškoknjižno opredeljena kot solastninski delež 2/7, enak pa je bil predmet pogodbe, sklenjene 15. 9. 1999 med V. P. in Š. L. na eni ter pravnim prednikom tožnice T., d.o.o., - da je drugi toženec ob stavbi na parc. št. 222.S med letoma 1972 in 1978 zgradil prizidek (ki stoji na sedanji parceli 111/118) in da ga je J. L. nato nadzidal in dvignil za dve nadstropji, - da med bratoma ni bilo spora o tem, kdo ima lastninsko pravico na katerem izmed delov prizidka, da sta drug drugemu priznavala izključno last tistih delov v prizidku, ki jih je vsak od njiju dogradil, - da je I. L. 7. 10. 1982 s (tedaj nekdanjo) ženo M. L. sklenil sodno poravnavo, s katero sta skupno premoženje razdružila tako, da je M. L. prejela v izključno last in posest dve garaži v spodnjem delu prizidka (na parc. št. 111/118), in da se je – ker prizidek še ni bil vpisan v zemljiški knjigi – vknjižila kot solastnica glede 1/7 glede stavbe na parceli 222.S, - da je M. M. (prej L.) eno od garaž leta 1983 prodala prvi toženki, drugo pa v istem letu V. P., ki sta se vknjižili vsaka kot 1/14 solastnica glede stavbe na parceli 222.S, - da je J. L. z darilno pogodbo z dne 17. 11. 1989 vse prostore v drugem nadstropju (tako v stari stavbi kot v prizidku) prenesel na V. P. in Š. L., in souporabo skupnih prostorov v kleti, prvo nadstropje v prizidku pa je z darilno pogodbo z dne 4. 10. 2001 podaril tretjemu tožencu, - da je pravni prednik tožnice (T., d.o.o.) s kupno pogodbo, sklenjeno 15. 9. 1999 z V. P. L. in Š. L., pridobil obseg pravic, ki sta jih imeli prodajalki, da se je vknjižil kot 5/14-ski solastnik glede z.k. telesa II – hiše na P., tedaj vpisane v vl. št. 335, k.o. Y, in pravico uporabe na parc. št. 222 iste k.o., - da po navedeni kupni pogodbi predmet prodaje v naravi predstavlja celotno stanovanjsko etažo s prizidkom, teraso v 2. nadstropju hiše na P., s predsobo, hodnikom, kuhinjo, teraso, prostori za etažno ogrevanje, dnevno sobo, otroško sobo, rezervnim prostorom, kopalnico, spalnico v skupni izmeri 120,25 m2, shrambo v kleti hiše, hodnik, garažo v pritličju ter sorazmeren solastninski delež na skupnih prostorih in napravah hiše, - da ima tožnica v posesti posamezen del stanovanja (pravilno: stavbe), kot je opisan v prodajni pogodbi, na podlagi katere je stanovanje pridobila v posest, in ki v zemljiški knjigi ni vknjiženo, prvotoženka in tretjetoženec pa trdita, da ima v posesti več, kot znaša njen solastninski delež.

9. Izpodbijana sodba zavzema stališča, (1) da je bila stavba v letu 1961 s soglasjem vseh solastnikov razdeljena na dva posamezna dela stavbe s pripadajočimi deli (stanovanje v mansardi s pripadajočimi deli in stanovanje v pritličju s podstrešnimi in ostalimi pripadajočimi deli), uporaba pralnice, hodnika v kleti, stopnišča in dvorišča pa je bila skupna, (2) da so bili stanovanje v drugem nadstropju in deli prizidka že ob izgradnji v dejanski etažni lastnini (vsak od solastnikov je uporabljal in kasneje razpolagal le s tistimi deli, ki jih je zgradil, in oba sta drugemu drugemu vzajemno priznavala tako uporabo kot razpolaganje) in (3) da je pravni prednik tožnice J. L. razpolagal le s tistimi osamosvojenimi deli nepremičnine, ki jih je sam nadzidal (stanovanje v drugem nadstropju) oziroma uporabljal (kletni prostor) ob nenasprotovanju oziroma ob konkludentno danem soglasju preostalih lastnikov.

10. Pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka niso utemeljeni. Postopek se sme prekiniti le do pravnomočnega zaključka drugega postopka (drugi odstavek 208. člena ZPP), o zadevi, na katero sta pritožnika vezala svoj predlog, pa je bilo ob izdaji izpodbijane sodbe že pravnomočno odločeno. Sklicevanje pritožnikov na predhodno prekinitev postopka v obravnavani zadevi ne daje podlage za drugačen zaključek. Odločitev o prekinitvi postopka ni bila vezana na presojo, da se v drugi pravdi, ki teče po tožbi I. L. zoper ostale zemljiškoknjižne solastnike parcel 222.S, 111/118 in 111/119, odloča o predhodnem vprašanju, ampak na soglasje pravdnih strank, da se z odločitvijo v obravnavani zadevi počaka do pravnomočne odločitve v drugi pravdi, v kateri teče spor o istovrstnih vprašanjih med istimi strankami in glede istih nepremičnin. Tega soglasja po izdaji sodbe pritožbenega sodišča v zadevi, ki teče po tožbi I. L., ni bilo več.

11. Neutemeljen je očitek o kršitvi razpravnega načela, ki naj bi bil storjen z upoštevanjem dejstev, ki jih tožnica ni zatrjevala. Tožnica je v vlogi z dne 7. 1. 2014, v kateri je spremenila tožbo in poleg prvotnega zahtevka za ugotovitev solastninskega deleža podredno postavila zahtevek za ugotovitev lastninske pravice glede stanovanja, zatrjevala, da so bili predmet posesti in razpolaganja vse od leta 1961 deli stavbe in prizidka in ne solastninski deleži glede nepremičnin, na katerih stoji stavba. To trditev je obrazložila z navedbami o tem, kako se je odvijal promet s posameznimi deli stavbe in kako je bil predmet razpolaganja opredeljen v posameznih pogodbah. S tem je podala navedbe, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za ugotovitev lastninske pravice glede posameznega dela stavbe.

12. Neutemeljen je očitek o sodbi presenečenja in posledični kršitvi pravice do izjave in do dokazovanja. Ne glede na to, da je tožnica sprva postavila zahtevek na ugotovitev višjega solastninskega deleža od vknjiženega in šele kasneje (tudi) zahtevek za ugotovitev lastninske pravice glede stanovanja, je bil spor med pravdnimi strankami ves postopek osredotočen na vprašanje, ali je bil predmet pogodbe, na podlagi katere se je tožnica vknjižila kot solastnica glede sporne nepremičnine, solastninski delež ali stanovanje kot posamezni del stavbe. Stranke so o tem zavzemale različna stališča in jih argumentirale, tako da nestrinjanje sodišča z enim od stališč za povprečno skrbno stranko ne more biti presenečenje. O materialnopravni podlagi spora in posledično o naboru odločilnih dejstev se je izreklo tudi pritožbeno sodišče v prvem sojenju,2 o razlogih, zaradi katerih pritožnika najkasneje v novem sojenju nista mogla dopolniti dotlej podanih navedb in predlagati dokazov, pa se v pritožbi nista izrekla. Morebitna njuna napačna presoja, da tožnica ni podala dovolj navedb za sklepčnost tožbe, pa še ne utemeljuje zaključka o kršitvi pravice do izjave.

13. Neutemeljen je očitek o kršitvi razpravnega načela, ki naj bi bila storjena z upoštevanjem izpovedbe drugega toženca. V skladu s pravilom iz 258. člena ZPP3 dokazni predlog za zaslišanje ene stranke vključuje predlog za zaslišanje vseh strank v postopku. Pritožnika sta v zvezi z navedbami, s katerimi sta nasprotovala utemeljenosti tožbenega zahtevka, predlagala tudi dokaz s svojim zaslišanjem. Že v tem dokaznem predlogu je bil vključen dokazni predlog za zaslišanje ostalih pravdnih strank. Z zaslišanjem ostalih pravdnih strank se zaradi strankine zainteresiranosti za izid spora dokazu z njenim zaslišanjem dà večja zanesljivost.4 Zaradi drugačne narave dokaza z zaslišanjem strank pa je sodišče imelo podlago za zaslišanje drugega toženca tudi v tožničinem predlogu za zaslišanje drugega toženca. Morebitno nedorečenost njene navedbe "kot doslej" je tožnica odpravila na naroku 19. 9. 2014, ko je navedla, da dokaz z zaslišanjem drugega toženca predlaga v zvezi z vsemi svojimi navedbami. V navedenih okoliščinah se obravnavana zadeva bistveno razlikuje od zadev, na kateri se – utemeljujoč drugačno stališče sodne prakse – sklicuje pritožba.5

14. Neutemeljeni so tudi ostali pritožbeni očitki o napakah v zvezi z izvedbo dokazov. Z upoštevanjem listine, ki jo je kot dokaz predlagala tožnica, predložil pa drugi toženec, ni bila storjena kršitev postopka. Pravilno je bil izveden tudi dokaz z branjem zapisnikov o zaslišanju strank in prič iz zadeve I P 406/2011. Tožnica je ob postavitvi zahtevka za ugotovitev lastninske pravice predlagala tudi vpogled v dokazne listine v navedenem spisu, še posebej pa v sklep in sodbo z dne 26. 9. 2013. Tak dokazni predlog je terjal intervencijo sodišča na podlagi 285. člena ZPP. Ko je sodišče na naroku 19. 9. 2014, na katerem je pričelo z izvajanjem dokazov, to storilo, je tožnici in drugemu tožencu naložilo, naj predložita listine iz spisa, ki ju v tem postopku predlagata kot dokaz. Pritožnika sta se o njih imela možnost izreči tako v prvem kot v drugem sojenju. Zatrjevana kršitev pravice do enakopravnega obravnavanja, ki je v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP opredeljena kot bistvena kršitev določb postopka, iz navedenih razlogov ni podana.

15. Sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo pravdne stranke, hkrati pa v skladu z njihovim predlogom prebralo izpovedbe strank in prič, zaslišanih v postopku, ki teče po tožbi I. L. med istimi pravdnimi strankami in glede istih nepremičnin. Zgolj dejstvo, da dokazna ocena deloma temelji na branju zapisnikov o izpovedbah in da so bili dokazni zaključki sodišča v zadevi, v kateri so bili dokazi z zaslišanjem strank in prič izvedeni neposredno, drugačni, še ne zadostujeta za sklep o zmotni dokazni oceni v tem postopku.

16. Neutemeljeni so tudi očitki o materialnopravni zmotnosti stališča izpodbijane sodbe, da je tožnica od pravnega prednika pridobila lastninsko pravico glede stanovanja s solastninsko pravico na pripadajočih skupnih delih in napravah in ne solastninski delež glede nepremičnin, na katerih stoji stavba.

17. Izpodbijana sodba temelji na materialnopravnih izhodiščih in v skladu z njimi danih napotkih v pritožbeni odločbi, izdani v prvem sojenju,6 in ki so v bistvenem skladni s stališči Vrhovnega sodišča v zadevi, ki glede istih nepremičnin in med istimi pravdnimi strankami teče po tožbi I. L..7 V teh odločitvah je zavzeto stališče, da je treba zagotoviti sodno varstvo etažni lastnini tudi v primerih, ko je obstajala le dejansko in (še) ni bila pravno urejena in da med te primere sodijo tudi položaji, v katerih je bila stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele, v zemljiški knjigi pa se je izvedla z vpisom solastninskih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stoji stavba, in je na enak način tekel tudi nadaljnji promet posameznih delov. Vrhovno sodišče je tudi navedlo, da zaradi potrebe po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva etažne lastnine ne bi bilo sprejemljivo postavljanje prestrogih zahtev glede načina izražanja volje solastnikov, da se je promet odvijal s posameznimi deli stavbe (in ne s solastninskimi deleži).

18. Ni utemeljen očitek, da je pravna podlaga sodbe sodna praksa in da gre za nedopustno retroaktivno uporabo stališč sodne prakse v pravnih razmerjih, ki so nastala v preteklosti. Že ob sklenitvi pogodbe z dne 11. 12. 1961 in ves čas kasneje sta bila dovoljena tako promet s posameznimi deli stavbe kot obstoj lastninske pravice fizičnih oseb na posameznih delih stavbe.8 Gre za v prejšnjem režimu nastala razmerja, ki sta jih pravni red in sodna praksa priznavala in jim ves čas nudila ustrezno pravno varstvo. Četudi se je šele po začetku nepravdnega postopka, ki teče med strankami tega postopka, izoblikovalo stališče, da je v primerih, ko gre dejansko za etažno lastnino, upoštevanje vknjiženih solastninskih deležev kot odločilnih pri delitvi pravno napačno, ne gre za nedopustno retroaktivnost. Sodna praksa se razvija, razlog za njen intenzivnejši razvoj na obravnavanem področju pa je v pripravljenosti zainteresiranih oseb (ob hkratni vzpodbudi zakonodajalca), da se uredijo zatečena razmerja v skladu z veljavnim stvarnopravnim režimom.9 Razvoj sodne prakse pa še ne pomeni, da se uporabljajo nova pravila za pravno ovrednotenje dejanskih stanj, nastalih v preteklosti.

19. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti zaključka izpodbijane sodbe, da predmet razpolaganj niso bili solastninski deleži na spornih nepremičninah, ampak posamezni deli stavbe (s pripadajočimi skupnimi deli). Tak zaključek izhaja tako iz opredelitve predmeta v posameznih pogodbah oziroma dogovorih, na podlagi katerih se je odvijal promet s posameznimi deli stavbe, kot tudi iz dejstva, da je bil solastninski delež v teh dogovorih očitno opredeljen le za potrebe vknjižbe posameznih lastnikov, se pravi zaradi razvidnosti lastnikov v razmerju do tretjih. Da pritožnika nista imela utemeljenega razloga za zaupanje v zemljiškoknjižne podatke in sklicevanje na odločilnost v pogodbah zapisanih solastninskih deležev, izhaja tudi iz dejstva, da je bil toženkin delež glede garaže, ki stoji na parceli 111/118, vknjižen kot solastninski delež na parceli 222.S. Odgovor na ugovor tožencev, da tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice na prostorih, ki se nahajajo v delu stavbe na parcelah 111/118 in 111/119, je vsebovan v ugotovitvi sodbe, da stanovanje predstavlja zaključeno celoto in da je bilo kot tako tudi predmet več razpolaganj. Tudi tek nepravdnega postopka za razdružitev solastnine ne more biti odločilnega pomena v prid stališču pritožnikov, da gre za solastninsko razmerje. Dejstvo, da je bil začet postopek za razdružitev solastnine, še ne pomeni, da se je predlagatelj ( J. L.) zavzemal za razdružitev ob upoštevanju vknjiženih solastninskih deležev oziroma da bi bili v postopku pravne ureditve razmerij med tedanjimi lastniki (četudi vknjiženimi kot solastniki) kot odločilni upoštevani solastninski deleži. Prav spor o tem, kaj je treba upoštevati pri delitvi, je bil razlog za napotitev tožnice na obravnavano pravdo. Pritožbeno stališče, da nihče od solastnikov od leta 1961 ni izključno uporabljal posameznih delov, ampak so vsi uporabljali vse, nima podlage v ugotovitvah izpodbijane sodbe. S pogodbo, sklenjeno v letu 1961, je bilo osamosvojeno stanovanje v prvem nadstropju, s kasneje nadzidanimi oziroma dozidanimi deli pa sta solastnika razpolagala v obsegu, v katerem sta sama prispevala k povečanju stavbe. Ni izkazano, da bi kadarkoli kdorkoli od solastnikov nasprotoval bodisi nadzidavi oziroma prizidavi bodisi kasnejšim razpolaganjem ali posesti pravnega prednika tožnice na podlagi in v okviru teh razpolaganj. Tudi morebiten spor o tem, kateri kletni prostori sodijo k posameznim stanovanjem, kateri pa so skupni, še ne pomeni, da ne gre za dejansko etažno lastnino in da J. L. ni pravno učinkovito razpolagal s stanovanjem v drugem nadstropju, ki ga ima v posesti tožnica. Glede kletnega prostora, ki je bil predmet razpolaganja s strani J. L. (in njegovih pravnih naslednic), v tej pravdi ni spora. Nenazadnje sta pritožnika v pritožbi sama navedla, da je bilo stanovanje, ki je predmet zahtevka, zgrajeno s soglasji vseh tedanjih solastnikov.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede toženkinih upravičenj v zvezi s spornim stanovanjem, ki naj bi temeljila na skupni lastnini, nastali v njeni zakonski zvezi z J. L. Pritožnica ne trdi, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje podala navedbe, iz katerih bi izhajal sklep, da je stanovanje pred odsvojitvijo V. P. in Š. L. predstavljalo skupno premoženje prve toženke in J. L.10 Iz ugotovitev sodbe izhaja, da se je prva toženka po prenehanju življenjske skupnosti z J. L. v letu 1978 preselila v stanovanje v prvem nadstropju (ki ga je kasneje odkupila na podlagi Stanovanjskega zakona), J. L. pa se je po dograditvi stanovanja v letu 1983 z novo družino preselil v stanovanje v drugem nadstropju in kasneje z njim tudi razpolagal, tako da ga je prepustil (drugi) ženi in hčeri. Pritožnica ni zatrjevala niti tega, da bi šlo za enostransko razpolaganje nekdanjega moža s skupnim premoženjem, niti da bi pogodbo, sklenjeno z V. P. in Š. L., kadarkoli izpodbijala. Neprepričljivo je tudi pritožbeno stališče, da toženka ni imela pravnega interesa za izpodbijanje navedene pogodbe in za uveljavljanje višjega solastninskega deleža. V kupoprodajni pogodbi glede stanovanja v prvem nadstropju je bilo jasno opredeljeno, kaj obsega tam navedeni solastninski delež v naravi. Prostorov v drugem nadstropju prva toženka tudi ni imela nikoli v posesti. Če je menila, da ji določen solastninski delež pripada tudi iz naslova skupnega premoženja, je bil pravni interes za izpodbijanje pogodbe, ki jo je J. L. sklenil z drugo ženo in hčerjo iz drugega zakona, podan.

21. Neutemeljen je očitek o zmotnosti ugotovitve, da so solastniki soglašali s prenosi osamosvojenih delov oziroma da temu ni nihče nasprotoval. Za pravilnost zaključka izpodbijane sodbe, da tožnica od svojega prednika ni pridobila solastninskega deleža, ampak je bilo predmet prenosa stanovanje kot posamezni del stavbe (s pripadajočim solastninskim deležem na skupnih delih), sta bistveni ugotovitvi, (1) da so bili deli prizidka že ob izgradnji v dejanski etažni lastnini (vsak od solastnikov je uporabljal in kasneje razpolagal le s tistimi deli, ki jih je zgradil, in oba sta drugemu drugemu vzajemno priznavala tako uporabo kot razpolaganje) in (2) da je pravni prednik tožnice J. L. razpolagal le s tistimi osamosvojenimi deli nepremičnine, ki jih je sam nadzidal ob nenasprotovanju oziroma ob konkludentno danem soglasju preostalih lastnikov. Soglasje prve toženke (kot lastnice stanovanja v prvem nadstropju s pripadajočim kletnim prostorom in solastninskim deležem na skupnih delih) za prenos dela stavbe v drugem nadstropju, ki je že ob dograditvi predstavljal zaključeno celoto, ni bilo potrebno.11

22. Neutemeljen je nazadnje tudi očitek, da izmere posameznih prostorov v zahtevku ne ustrezajo dejanskim izmeram v izvedenskem mnenju, pridobljenem v nepravdnem postopku. Z izpodbijano sodbo je odločeno o tem, da je tožnica lastnica stanovanja v drugem nadstropju stavbe 667, ki stoji na parcelah 222/0, 111/118 in 111/119, k.o. X (ter shrambe in hodnika v kleti in garaže v pritličju prizidka) in solastnica pripadajočih skupnih delov. Navedba o velikosti posameznih prostorov in skupni velikosti stanovanja v drugem nadstropju služijo le identifikaciji predmeta lastninske pravice in se učinek pravnomočnosti nanje ne razteza. Ugotavljanje solastninskega deleža na pripadajočih delih (ki je odvisna od velikosti stanovanja kot posameznega dela) bo predmet drugega postopka.

23. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek drugega toženca v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Pritožnik ni vložil odgovora na tožbo, kar pomeni, da je v njegovo korist učinkoval odgovor na tožbo toženke in tretjega toženca, ki sta tožbi nasprotovala. Tudi po postavitvi zahtevka za ugotovitev lastninske pravice glede stanovanja je pripoznal le ta podredno postavljeni zahtevek. Neutemeljena je torej njegova pritožbena navedba, da je takoj pripoznal tožbeni zahtevek in da je ves postopek sodeloval v korist tožnice.

24. Ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožb (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Poleg tožnice je bil na pravdo napoten tudi drugi toženec. Postopek po njegovi tožbi je bil ob izdaji izpodbijane sodbe že pravnomočno končan, kasneje pa je Vrhovno sodišče tožnikovi reviziji ugodilo, pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep VS RS II Ips 20/2018 z dne 18. 4. 2018 v zvezi s sodbo VSL I Cp 966/2017 z dne 21. 6. 2017 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1986/2016-I). 2 Prim. sklep VSL I Cp 2496/2015 z dne 13. 4. 2016. 3 Določba se glasi: Če se sodišče prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče, lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka. Prav tako lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. 4 Prim. Zobec, v: Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Uradni list, Ljubljana, 2006, str. 517. 5 Sodba VS RS II Ips 140/2014 z dne 24. 7. 2014 in sodba VSL II Cp 941/2017 z dne 23. 8. 2017. 6 Sklep VSL I Cp 2496/2015 z dne 13. 4. 2016. 7 Prim. sklep VS RS II Ips 20/2018. 8 Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ, št. 26/54 in nasl.), in Zakon o lastnini na delih stavb, (Uradni list FLRJ, št. 16/59 in nasl.), ter Zakon o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/76 in nasl.). 9 Prim. sklep VS RS II Ips 20/2018. 10 Toženca sta v zvezi s tem navedla le: "… poleg tega je bila adaptacija J. L. narejena v zakonu s prvo toženko in je bila višina njegovega deleža na ta račun tudi sicer sporna." 11 Prim. sodbo VS RS II Ips 20/2018, tč. 15 obrazložitve.