Jedro

Z ukinitvijo nekega samostojnega delovnega mesta ni nujno, da preneha potreba po opravljanju nalog, ki se opravljajo na takem delovnem mestu. Še posebej v primeru, ko se ukinja vodstveno delovno mesto, ker ni več potrebe zanj. S tem, ko se naloge in opravila ukinjenega delovnega mesta prenesejo na druga delovna mesta (delavce), to še ne pomeni, da so s tem tudi delavci na teh delovnih mestih postali nepotrebni in je treba zato izbiro opraviti tudi med njimi.

Nepotrebno postane le delo edinega delavca na ukinjenem delovnem mestu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi trajnega prenehanja potreb po delu. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke za čas prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica razporejena na delovno mesto vodje finančne službe, ki je bilo s programom trajno presežnih delavcev ukinjeno. Za to delovno mesto se je zahtevala sedma stopnja strokovne izobrazbe, zato so se kot primerljiva delovna mesta, na katera bi bila tožnica lahko razporejena, lahko upoštevala le delovna mesta za to stopnjo izobrazbe, ne pa delovna mesta z zahtevano peto stopnjo, ki jo tožnica dejansko ima. Tožena stranka je drugo delavko za določen čas zaposlila na drugih delovnih mestih za čas pripravništva oziroma zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno. Strinjalo se je z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje glede primerljivih delovnih mest. Zavrnilo je tudi pritožbo glede zatrjevanih nepravilnosti v sestavi nadzornega sveta. Navedlo je, da funkcija v nadzornem svetu ne more prenehati z odstopno izjavo, temveč šele z razrešitvijo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena (napačno sicer označenega kot 338. člen) Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP). Navaja, da obstaja nasprotje med razlogi sodb ter dokaznimi listinami in dokaznimi predlogi, zlasti tistimi predlaganimi dokazi tožnice, ki so bili zavrnjeni. Na delovno mesto vodje finančne službe je bila razporejena zgolj formalno, dejansko pa je še vedno opravljala delo referenta za plačilni promet. Zato bi jo morala tožena stranka ob ukinitvi delovnega mesta vodje razporediti nazaj na to delovno mesto. Da je za to obstajala tudi potreba, kaže tudi zaposlovanje novih delavcev na delih, na katerih je bila pripravljena delati tudi tožnica. Dejanski razlog uvrstitve med trajne presežke naj bi bilo njeno poznanstvo s prejšnjim predsednikom uprave. Odločitev nadzornega sveta naj bi bila nezakonita tudi zaradi nepravilne sestave tega organa, saj je njegov predsednik že pred odločanjem nepreklicno odstopil. Revizija je bila v skladu s 375. ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica se v reviziji sicer spušča predvsem v polemiko z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno obeh sodišč, kar po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog. Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pomenijo vse navedbe v reviziji o tem, ali je bilo delovno mesto res ukinjeno, da je še vedno obstajala potreba po delu tožnice in o tem, da je bila možna njena razporeditev na drugo delovno mesto.

Tak nedopustni revizijski razlog skuša tožnica uveljaviti posredno tudi s sklicevanjem na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Tako izpodbijana sodba kot sodba sodišča prve stopnje pa imata jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso v nasprotju z vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, zato ju je mogoče preizkusiti.

Predmet spora je bila presoja pravilnosti in zakonitosti dokončnega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi trajnega prenehanja potrebe po njenem delu. Če postane delo delavca zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu trajno nepotrebno (za dalj kot šest mesecev), mu delovno razmerje preneha na način in pod pogoji, ki jih določa zakon (33. člen ZDR (1990)). Za nujne operativne razloge se štejejo tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi, ki prispevajo k večji učinkovitosti delodajalca, ekonomski razlogi in ukrepi družbenopolitične skupnosti (29. člen ZDR (1990)).

Tožnica je bila razporejena na delovno mesto vodja finančne službe. To delovno mesto je bilo ukinjeno, kar je bil eden od ukrepov za sanacijo težke ekonomske situacije podjetja (zapisnik seje uprave z dne 19.3.1996, priloga B1). Sodišče se v ustreznost ali primernost poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca ne more spuščati. Za presojo zakonitosti odločitev o pravicah iz delovnega razmerja je bistveno le, da je ugotovljen obstoj nujnih operativnih razlogov in v zvezi s tem obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavcev (prvi odstavek 34. člena ZDR (1990)).

Tožnica svoje trditve, da njeno delovno mesto ni bilo ukinjeno, utemeljuje s tem, da delo, ki ga je dejansko opravljala, še vedno opravljajo drugi delavci, ki jih je tožena stranka celo na novo zaposlovala za določen čas. Vendar dejanske ugotovitve o tem, kaj je delala tožnica in kaj druge delavke (tako stalno zaposlene kot zaposlene za določen čas), ne spremenijo odločilnega dejstva, da je bilo ukinjeno le delovno mesto, na katerem je bila razporejena samo tožnica. Z ukinitvijo nekega samostojnega delovnega mesta ni nujno, da preneha potreba po opravljanju nalog, ki se opravljajo na takem delovnem mestu. Še posebej v primeru, ko se ukinja vodstveno delovno mesto, ker ni več potrebe zanj. S tem, ko se naloge in opravila ukinjenega delovnega mesta prenesejo na druga delovna mesta (delavce), to še ne pomeni, da so s tem tudi delavci na teh delovnih mestih postali nepotrebni in je treba zato izbiro opraviti tudi med njimi. Nepotrebno postane le delo edinega delavca na ukinjenem delovnem mestu.

Potem, ko delodajalec na podlagi odločitve o ukinitvi določenega delovnega mesta ugotovi, da je delo delavca, razporejenega na tem delovnem mestu, postalo trajno nepotrebno, je po prvem odstavku 35. člena v povezavi s 36. a členom ZDR (1990) dolžan upoštevati, da je prenehanje delovnega razmerja le skrajna možnost, skrajni ukrep, ki pride v poštev šele in samo, kolikor presežnemu delavcu ni mogoče na noben drug način zagotoviti zaposlitve. Tu ne gre več za vprašanje ali je in kateri delavec trajni presežek, temveč za vprašanje ukrepov za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja. Ne gre več za primerjavo in izbiro med presežnim delavcem in delavci na delovnih mestih, kjer bi tak delavec lahko delal, temveč za iskanje morebitnih prostih delovnih mest in drugih možnosti, da presežni delavec lahko ohrani zaposlitev. Sodišče je ugotovilo, da nobeno delovno mesto, na katerega bi bila tožnica glede na svojo dejansko izobrazbo lahko razporejena, ni bilo prosto in da dokvalifikacija tožnice ni prišla v poštev (iz dejanske pete stopnje na sedmo stopnjo, ki se je sicer zahtevala tudi za ukinjeno delovno mesto).

Sodišče je tudi ugotovilo, da je bila P. M. do 19.1.1996 zaposlena za določen čas zaradi opravljanja pripravništva, od tedaj dalje do 31.8.1996 pa za določen čas na delovnem mestu knjigovodja osebnih dohodkov zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu. Delovno mesto knjigovodje osebnih dohodkov torej ni bilo prosto, saj je bila nanj razporejena druga delavka, ki je bila v času ugotavljanja trajnih presežkov le opravičeno odsotna. P. M. je odsotno delavko le začasno nadomeščala v času, ko je bila tožnica še zaposlena in je tudi v odpovednem roku prejemala nadomestilo plače - po ugotovitvi sodišča celo večje kot bi bila plača za opravljanje dela na delovnem mestu knjigovodje osebnih dohodkov.

ZDR (1990) v četrtem odstavku 36. f člena zagotavlja presežnemu delavcu, za čas enega leta od prenehanja delovnega razmerja, prednostno pravico do zaposlitve, če njegov (bivši) delodajalec v tem času zaposluje nove delavce. Nove zaposlitve same po sebi ne pomenijo, da je bil postopek ugotavljanja presežnih delavcev nezakonit, saj se razmere lahko kasneje tudi spremenijo. Navedena zakonska določba varuje presežnega delavca v toliko, da mu omogoči ponovno zaposlitev, če se kasneje pokaže, da je njegovo delo spet potrebno - na njegovem prejšnjem delovnem mestu ali na drugem ustreznem delu. To seveda pomeni, da pridejo v poštev le delovna mesta, za katera tak delavec izpolnjuje pogoje in seveda ob predpostavki, da se prijavi na razpisano oziroma objavljeno delovno mesto. Če gre za zaposlitve za določen čas zaradi občasno povečanega obsega dela ali zaradi nadomeščanja začasno odsotnih delavcev, pa ne gre za nove zaposlitve. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 17. 12. 1996. Sodišče ni ugotovilo, da bi tožena stranka v obdobju enega leta po tem zaposlovala nove delavce na delovnih mestih, na katerih bi lahko delala tudi tožnica. P. M. se je ponovno zaposlila pri toženi stranki šele aprila 1998 in to spet le za določen čas.

Neutemeljene so tudi navedbe tožnice o nezakonitosti sklepa nadzornega sveta zaradi njegove nepravilne sestave (dejstvo, da je bil začasni nadzorni svet pristojen za odločanje očitno ni bilo sporno). Nadzorni svet je imenoval delavski svet tožene stranke 23.6.1994 in kot njegovega predsednika J. B. Ta je 22.9.1995 nepreklicno odstopil s svoje funkcije. Ne glede na to, je kot predsednik nadzornega sveta sodeloval na seji 10.6.1996, ko se je obravnaval ugovor tožnice in je v tej funkciji tudi podpisal dokončni sklep o zavrnitvi ugovora. Nadzorni svet je torej odločal v polni sestavi.

Tudi sklepi nadzornega sveta so lahko neveljavni. Razlogi njihove neveljavnosti so lahko različni in povzročajo ničnost ali izpodbojnost sklepov. Gre za sklepe, ki so sprejeti s kršitvijo prisilnih zakonskih določb, s kršitvijo postopkovnih določb, ki presegajo meje pristojnosti itd. Nadzorni svet je na primer nepravilno imenovan, ker je ničen sklep skupščine o njegovem imenovanju, lahko je sestavljen v nasprotju z zakonom ali statutom, posameznim ali vsem članom je lahko že potekel mandat, lahko je prišlo do nepravilnosti v postopku sklica seje nadzornega sveta, vabljenja članov, načina glasovanja, sklepčnosti seje nadzornega sveta, itd. Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - ZGD) ureja predčasen odpoklic člana nadzornega sveta tako, da predpisuje sprejem sklepa skupščine delniške družbe o tem (266. člen ZGD) oziroma smiselno ustanovitelja, če gre za prvi nadzorni svet (192. člen ZGD). Vsako spremembo v sestavi nadzornega sveta - še posebej, če gre za predsednika - je treba prijaviti v sodnem registru (269. člen v zvezi s 198. členom ZGD). V primeru predčasnega odpoklica je sklep skupščine delniške družbe konstitutivni akt. V primeru odstopa s funkcije člana ali predsednika nadzornega sveta pa je konstitutivni akt odstop sam in je sklep skupščine lahko le ugotovitvene narave.

Vendar tudi če J. B. ne bi bil več član začasnega nadzornega sveta, ki je sprejel dokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici, to na veljavnost odločitve ne more vplivati. Nadzorni svet je sicer res kolektivni organ in sprejema sklepe kot tak. To pa ne pomeni, da morajo biti odločitve soglasne ali sprejete le v navzočnosti vseh članov. Po določbah 271. člena ZGD je nadzorni svet sklepčen (torej lahko veljavno odloča), če je pri sklepanju navzoča vsaj polovica članov, za veljavnost sklepa nadzornega sveta pa je potrebna večina oddanih glasov.

Ker glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana in je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).