Jedro

Pristojni zdravnik iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika in odhod iz kraja bivanja brez njegove odobritve) ne more biti imenovani zdravnik, ker ima v primerih odobritve odsotnosti s kraja bivanja posebno vlogo osebni zdravnik, saj imenovani zdravnik nima osebnih stikov z zavarovancem.

Za izdajo dovoljenja za odhod iz kraja bivanja je bila pristojna tožnikova osebna zdravnica. Tožnik je imel njeno dovoljenje za odhod spornega dne. Tožnik ni kršil njenih navodil in ogrožal svojega zdravstvenega stanja s tem, ko se je udeležil sestanka pri odvetniku. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika in odhod iz kraja bivanja brez njegove odobritve), nezakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi toženca tožniku z dne 1. 10. 2012 nezakonita in da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo, ampak je trajalo do 22. 8. 2013 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu prenehalo na podlagi razveze sodišča po 118. členu ZDR dne 22. 8. 2013. Tožencu je naložilo, da tožnika za čas do prenehanja delovnega razmerja dne 22. 8. 2013 prijavi v obvezno socialno zavarovanje in mu do tega dne obračuna bruto zneske nadomestila plače, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal, od tega zneska zanj plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto mesečne zneske pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za nadomestilo preteklega meseca do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Nadalje je tožencu naložilo, da tožniku od odškodnine v bruto znesku 16.133,76 EUR obračuna prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožniku; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka v višini 1.186,33 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z višino odškodnine, saj bi moralo sodišče prve stopnje po njegovem mnenju upoštevati tudi tožnikovo starost (48 let), dejstvo, da preživlja dva mladoletna otroka in nezaposleno invalidno ženo ter da bo preživljanje ob tako nizki odškodnini in šibkem premoženjskem stanju že na krajši rok postalo nemogoče. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi kriterij višine odpravnine, ki bi mu šla, če bi sam izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

Zoper prvostopenjsko sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Toženec v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo in vse tožbene zahtevke tožnika oz. da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa v roku 8 dni tožniku naloži plačilo pritožbenih stroškov toženca skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje drugostopenjske odločbe dalje do plačila. Toženec meni, da je izpodbijana sodba v celoti zmotna, napačna in nezakonita. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je za navodila pacienta v času zadržanosti z dela pristojna osebna zdravica in da tožnik ni kršil navodil pristojnega zdravnika, napačna, protispisna in v nasprotju z materialnimi predpisi ter dokazi v postopku. Toženec je mnenja, da je sodišče prve stopnje premalo pozornosti namenilo skrbni in vestni oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter da je prezrlo dejstva in listine, na katere je toženec opozarjal v svojih vlogah. Toženec je tožniku podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi le na podlagi obvestila osebne zdravnice tožnika z dne 23. 8. 2013 (pravilno: 23. 8. 2012), v katerem je zdravnica zapisala, da ima tožnik od 18. 6. 2013 (pravilno: 18. 6. 2012) v kartonu napisano „bolniški stalež brez omejitve gibanja, svetovana je redna telesna aktivnost, druženje z ljudmi, sproščanje, gibanje v naravi“, ne pa tudi, da je tožniku odobrila kakšen odhod izven kraja bivanja. Ker se je toženec lahko za odpoved odločil le na podlagi njemu znanih dejstev, meni, da se vseh naknadnih izjav in potrdil osebne zdravnice ne bi smelo upoštevati pri odločitvi o zakonitosti izredne odpovedi, ker so bile podane po odločitvi pritožnika o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno ugotovilo, da pristojni zdravnik ni bil imenovani zdravnik, ampak osebni zdravnik. Po mnenju toženca tožnik ni imel odobritve za odhod iz kraja bivanja, navedba, da ima bolniški stalež „brez omejitev gibanja“ pa ne more pomeniti, da bi se lahko tožnik prosto gibal tudi izven svojega kraja. Kot odobritev osebnega zdravnika ne zadošča splošno navodilo osebne zdravnice, dano vnaprej, po odprtju bolniškega staleža, torej pred odločbo imenovanega zdravnika o podaljšanju bolniškega staleža, v kateri je izrecno navedel, da tožnik za odhod iz kraja bivanja vedno potrebuje odobritev osebnega zdravnika. Prav tako ne zadošča odobritev, dana za nedoločen čas vnaprej in za nedoločeno število odhodov. Odobritev je lahko dana le za vsak konkreten primer posebej. Toženec v pritožbi v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o nedokazanosti sindikalne dejavnosti tožnika in v tej zvezi neupoštevanjem zapisnika 1. seje pogajanj z dne 23. 8. 2013 (pravilno: 23. 8. 2012), navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti izvedbo dokaza zaslišanja dveh predlaganih prič, ki bi lahko potrdili resničnost omenjenega zapisnika. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je kršilo določila pravdnega postopka in načelo enakosti strank. Toženec pa nazadnje izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine z obrazložitvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi dejstva in okoliščine na strani toženca in tako določiti nižji znesek odškodnine. Toženec priglaša pritožbene stroške.

Toženec je odgovoril na tožnikovo pritožbo. Prerekal je pritožbene navedbe in se ob tem skliceval na navedbe iz svoje pritožbe ter predlagal zavrnitev tožnikove pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v toženčevi pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je njegova odločitev protispisna in v nasprotju s priloženimi listinami in dokazi v postopku. Po vsebini toženec s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu prvostopenjske sodbe ugotovilo, da le-ta v delu, kjer povzema in se sklicuje na izvedene dokaze o odločilnih dejstev, po vsebini ne nasprotuje samim dokazom. Sodišče prve stopnje je vsebinsko pravilno upoštevalo vse izvedene dokaze, tako listinske kot tudi dokaz z zaslišanjem tožnika in priče A.A. (tožnikove osebne zdravnice).

Poleg navedenega toženec v svoji pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je premalo pozornosti namenilo skrbni in vestni oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kar je po vsebini očitek relativne bistvene kršitve določbe postopka iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je po zaključku pritožbenega sodišča sprejelo ustrezno dokazno oceno izvedenih dokazov. Upoštevalo je relevantne listinske dokaze, jih ocenilo v povezavi z zaslišanjem tožnika in njegove osebne zdravnice ter pojasnilo, zakaj se je v precejšnji meri oprlo predvsem na slednja. Sodišče prve stopnje je pojasnilo še, zakaj ni upoštevalo zapisnika 1. seje pogajanj (B5). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena dokazov pred sodiščem prve stopnje celovita, logična in izkustveno sprejemljiva. Glede na navedeno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

Predmet izpodbijane sodbe je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženec podal tožniku zaradi očitane zlorabe bolniškega staleža. Pravno podlago izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavljata 110. in 111. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je veljal v času vročene odpovedi tožniku (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo to kot nesporno med strankama dne 3. 10. 2012). Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, in sicer zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika in ker je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja svojega bivanja. Obveznosti osebnega zdravnika in delavca v času odsotnosti z dela zaradi bolezni urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila, Ur. l. RS, št. 3/98 - prečiščeno besedilo - in nadalj.), ki v drugem odstavku 233. člena določajo, da morata osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi ...) in da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, na svojem domu v času zadržanosti zaradi bolezni, poškodbe ali nege. Nadalje Pravila določajo, da je odsotnost z doma možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zgoraj navedeno materialnopravno izhodišče, odločilno za pravilno razsojo v predmetni zadevi, in tudi v okviru omenjenih materialnih določb ugotavljalo relevantno dejansko stanje.

Toženec sodišču prve stopnje v svoji pritožbi očita, da je pri odločitvi prezrlo dejstva in listine, na katere je opozarjal v svojih vlogah. V tem delu gre po vsebini za izpodbijanje sodbe zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sodišče dejansko stanje zmotno ugotovi, če iz dokazov izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do navedb obeh strank o relevantnih dejstvih in izvedlo vse potrebne dokaze za popolno ugotovitev dejanskega stanja.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in oba očitka toženca tožniku iz odpovedi (nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika in odhod iz kraja bivanja brez njegove odobritve) spoznalo za neutemeljena. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila za izdajo dovoljenja za odhod iz kraja bivanja pristojna tožnikova osebna zdravnica, da je tožnik imel njeno dovoljenje za odhod dne 22. 8. 2012 in dne 12. 9. 2012 ter da ni kršil njenih navodil in ogrožal svojega zdravstvenega stanja s tem, ko se je udeležil sestanka pri odvetniku B.B. in naroka za glavno obravnavo pred Delovnim sodiščem v Kopru.

Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev o tem, da je tožnik za odhod iz kraja svojega bivanja imel dovoljenje osebne zdravnice, oprlo predvsem na izpoved slednje in zaslišanje tožnika. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je imel tožnik odobreno začasno nezmožnost za delo od 18. 5. 2012 in da je bila podaljšana z odločbami imenovanega zdravnika z dne 18. 7. 2012, 25. 8. 2012 in 3. 10. 2012. Iz dopisa tožnikove osebne zdravnice z dne 23. 8. 2012 (A1) izhaja, da je imel tožnik v bolniškem redu navedeno, da ima bolniški stalež brez omejitve gibanja, svetovana mu je bila redna telesna aktivnost, druženje z ljudmi, sproščanje in gibanje v naravi, enako pa izhaja tudi iz potrdila psihiatra (A2). Navedeno je sodišče prve stopnje preizkusilo z zaslišanjem osebne zdravnice, ki je povedala (in tej izpovedbi je sodišče prve stopnje sledilo), da se je tožnik lahko gibal na območju celotne Slovenije, brez posebnega dovoljenja za vsak odhod iz kraja bivanja. Tožnikova osebna zdravnica je v tožnikovem zdravstvenem kartonu (A13) in v potrdilu z dne 16. 11. 2012 (A7) navedla, da se lahko giblje na območju obalnih občin, vendar je to storila le na tožnikovo željo, saj je imel sicer v zvezi z gibanjem v času bolniškega staleža več pravic. Sodišče prve stopnje je izpostavilo še, da pristojni zdravnik iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ne more biti imenovani zdravnik, ker ima v primerih odobritve odsotnosti s kraja bivanja posebno vlogo osebni zdravnik, saj imenovani zdravnik nima osebnih stikov z zavarovancem in tega ne pogleda. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. VIII Ips 108/2007 z dne 22. 4. 2008. Odločitev sodišča prve stopnje, kot izhaja iz prejšnje točke te sodbe, je po stališču pritožbenega sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo osebnega zdravnika kot pristojnega zdravnika, saj ima predvsem osebni zdravnik stik z delavcem (zavarovancem) in lahko najbolje oceni, ali in v kolikšni meri se mu lahko dovoli odhod iz kraja bivanja, da se mu zaradi tega ne bi poslabšalo zdravstveno stanje. Pri tem se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na navedeno prakso Vrhovnega sodišča RS. Neutemeljena je pritožbena navedba toženca, da je bil v konkretnem primeru pristojni zdravnik imenovani zdravnik in ne osebni zdravnik in se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sklep pritožbenega sodišča v zadeva Pdp 1193/2012 z dne 14. 12. 2013. Iz navedenega sklepa namreč ne izhaja, da pristojni zdravnik ni osebni zdravnik, pač pa zgolj to, da je lahko pristojni zdravnik tudi imenovani zdravnik. Sicer se pa navedeni sklep nanaša na navodila glede ravnanja v času zadržanosti od dela, medtem ko je sodišče prve stopnje osebnega zdravnika štelo kot pristojnega glede dovolitve odhodov iz kraja bivanja, kar je po zaključku pritožbenega sodišča pravilno in tudi skladno s sodno prakso pritožbenega sodišča(1). Toženčeva pritožbena navedba, da je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal le na podlagi obvestila njegove osebne zdravnice, iz katerega pa ni izhajalo, da je tožnik imel dovoljenje za odhod iz kraja bivanja in da tožencu v času podaje odpovedi nepoznana dejstva ne morejo vplivati na (ne)zakonitost odpovedi, je materialno zmotna. ZDR namreč kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR določa zgolj dejstvo, da delavec za odhod iz kraja svojega bivanja nima odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije. Pritožbena navedba toženca, da je imel tožnik odobren odhod iz kraja bivanja s strani pristojnega zdravnika, za katerega pa toženec ni vedel, ne vpliva na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Bistveno je namreč, da za to odpoved objektivno ni obstajal utemeljen razlog.

V zvezi s toženčevo pritožbeno navedbo, da tožnik ni imel odobritve svojega osebnega zdravnika oz. da odobritev ni bila dana vnaprej in se ni nanašala na konkreten primer odhoda, pač pa je bila splošna, dana za nedoločen čas in nedoločeno število primerov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je napravilo ustrezno dokazno oceno, pri presoji obstoja odobritve se je pravilno oprlo predvsem na zaslišanje tožnikove osebne zdravnice, ki je bila pristojna, in njeno izpovedbo dokazno ocenilo v povezavi s preostalimi izvedenimi dokazi. Osebna zdravnica je na zaslišanju jasno izpovedala, da je tožnik dovoljenje za odhod iz kraja bivanja imel. Njene izpovedi, da posebnega dovoljenja za vsak odhod iz kraja bivanja ni potreboval, ni mogoče interpretirati v smislu, da dovoljenje ni bilo potrebno, pač pa le tako, da njegovo gibanje ni bilo v nobenem smislu omejeno in da je lahko pridobil dovoljenje za odhod v katerikoli kraj. Povedala je tudi, da sta bila s tožnikom večkrat v kontaktu po telefonu, pa tudi iz tožnikovega zdravstvenega kartona izhaja, da mu je odobrila dva izhoda, kar je pritožbeno sodišče še dodatno utrdilo v prepričanju, da je bila prvostopenjska odločitev povsem pravilna.

V nadaljevanju pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sodišče napravilo zmoten zaključek glede s strani toženca nedokazanega izvajanja sindikalne dejavnosti. Pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v ta namen dopustiti izvedbo s strani toženca predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, s katerimi bi lahko dokazal resničnost vsebine zapisnika 1. seje pogajanj z dne 23. 8. 2013 (B5). Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da je tožnik vsebino zapisnika prerekal in ker je ugotovilo, da zapisnik ni podpisan, ga sodišče prve stopnje ni štelo kot relevanten dokaz. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub sicer napačnemu postopanju sodišča prve stopnje v temu delu, izvedba dokaza z zaslišanjem prič in zapisnika seje pogajanj ni bila potrebna. Čeprav bi toženec uspel dokazati, da je tožnik dejansko dne 22. 8. 2012, ko je bil na sestanku pri odvetniku B.B., izvajal sindikalno dejavnost, to še ne bi pomenilo, da je tudi škodil svojemu zdravstvenemu stanju in s tem da ni spoštoval navodil svoje osebne zdravnice, kar pa bi bil utemeljen razlog za izredno odpoved. Glede na izpoved osebne zdravnice, iz katere izhaja, da z obiskom pri odvetniku tožnik ni škodil svojemu zdravstvenemu stanju in ni ravnal v nasprotju z njenimi navodili, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo toženčev očitek tožniku v tem delu za neutemeljen.

Predmet pritožbenega preizkusa je tudi višina dosojene odškodnine po 118. členu ZDR. Zakonska posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi delodajalca je praviloma reintegracija delavca, torej vzpostavitev neprekinjenega delovnega razmerja, vendar le, če delavec to zahteva. Sodišče prve stopnje pa ima možnost na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR v primeru ugotovitve, da se delavec ne želi vrniti na delo, da na predlog delavca ali tudi na pobudo delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno odškodnino (največ v višini 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). Takšen predlog je v predmetni zadevi podal tožnik po spremenjenem tožbenem zahtevku. Zato je sodišče prve stopnje ugotovilo trajanje delovnega razmerja do izdaje prvostopenjske sodbe za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo vse zahtevane pravice iz delovnega razmerja in mu prisodilo tudi ustrezno odškodnino.

Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odškodnine upoštevalo dejstvo, da je tožnik še vedno brezposeln in da so njegove zaposlitvene možnosti glede na gospodarsko krizo in glede na njegov poklic inž. strojništva, s specifičnimi delovnimi izkušnjami krupjeja, zmanjšane, ter dejstvo, da bi njegovo delovno razmerje pri tožencu dne 8. 4. 2013 trajalo 20 let. Sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo tožnikove starosti glede na njegov poklic, ravno tako tudi ne v tožnikovi pritožbi zatrjevanega dejstva, da preživlja brezposelno invalidno ženo in dva mladoletna otroka. Na podlagi navedenega mu je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v skupnem znesku 16.133,76 EUR, kar je bruto v višini 8-kratnika osnove iz prvega odstavka 118. člena ZDR, ki v tožnikovem primeru znaša 2.016,72 EUR, višji tožbeni zahtevek tožnika iz tega naslova (za plačilo odškodnine v višini 16-kratnika osnove) pa je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče v zvezi s toženčevo pritožbo glede prisojene odškodnine pojasnjuje, da za odmero odškodnine po 118. členu ZDR niso bistvene okoliščine strani delodajalca(2), ki jih sicer toženec v pritožbi le pavšalno in neobrazloženo zatrjuje. V zvezi s tožnikovo pritožbo pa se pritožbeno sodišče strinja s tožnikovo navedbo, da bi sodišče prve stopnje pri določanju višine odškodnine moralo upoštevati tudi tožnikovo starost (48 let) in dejstvo, da mora preživljati dva mladoletna otroka in brezposelno ženo (pritožbeno sodišče prvič v pritožbi zatrjevane ženine invalidnosti zaradi omejitve iz prvega odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo). Nima pa tožnik prav v delu, kjer pravi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi višino odpravnine, ki bi jo tožnik prejel, če bi sam prej izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Ta odpravnina namreč ne sodi med kriterije, na podlagi katerih se določa odškodnina po prvem odstavku 118. člena ZDR in ki jih je oblikovala sodna praksa(3). Odpravnina po 109. členu ZDR (na katero napotuje drugi odstavek 112. člena ZDR) in odškodnina po 118. členu ZDR sta namreč dva različna pravna instituta: eno je plačilo zaradi sicer utemeljene odpovedi iz (na primer) poslovnega razloga, drugo pa nadomestilo za reintegracijo v primeru nezakonite odpovedi. Višina primerljive odpravnine ne more biti odločilen kriterij za odmero odškodnine, lahko je le eden od pokazateljev za odmero odškodnine(4). Kljub vsemu pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku, v višini 8-kratnika osnove v predmetni zadevi primerna in ne odstopa od prisojenih odškodnin po 118. členu ZDR v podobnih primerih, zato je obe pritožbi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 (10/2004 popr.) in nadalj.). Tožnik krije svoje stroške, ker v postopku ni uspel. Prav tako krije svoje stroške toženec, saj delodajalec ne glede na izid postopka v sporih, ki se nanašajo na obstoj in prenehanje delovnega razmerja, krije svoje stroške postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice. V konkretnem primeru o zlorabi teh procesnih pravic s strani tožnika ni mogoče govoriti.

Op. št. (1): Glej na primer odločbe VDSS, opr. št. Pdp 596/2013 z dne 8. 11. 2013, Pdp 689/2013 z dne 14. 8. 2013 Op. št. (2): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 114/2012 z dne 3. 12. 2012. Op. št. (3): Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 234/2012 z dne 27.5.2013, sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 596/2013 z dne 8.11.2013. Op. št. (4): Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 48/2011 z dne 6.3.2012.