Jedro

Pri ugotavljanju središča življenjskih interesov imajo osebni interesi prednost pred ekonomskimi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je davčni organ zavrnil zahtevo tožnika za spremembo rezidentskega statusa ter odločil, da tožnik ostaja rezident Republike Slovenije od 7. 2. 2014 do spremembe dejstev in okoliščin, ki vplivajo na status rezidentstva. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik dne 18. 2. 2014 vložil vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa v skladu s 6. členom Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Vlogi je priložil izpolnjen vprašalnik, potrdilo o odjavi stalnega prebivališča v RS, potrdilo o prijavi stalnega prebivališča v Republiki Avstriji, kupoprodajno pogodbo za nepremičnino v Avstriji, potrdilo o zaposlitvi tujega delodajalca, potrdilo o rezidentskem statusu za davčne namene Republike Avstrije ter dokazila o zdravstvenem zavarovanju in odprtem bančnem računu v Avstriji. Pogoje, kdaj je zavezanec rezident RS, določa 6. člen ZDoh-2. Med drugim je rezident RS zavezanec, ki ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. V obravnavanem primeru je iz predloženih dokazil razvidno, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Avstriji, da je lastnik nepremičnine, da je zaposlen pri tujem delodajalcu, da je v Avstriji zdravstveno zavarovan ter ima tam odprt bančni račun, kakor tudi, da je rezident Republike Avstrije za davčne namene. V RS tožnik od 12. 2. 2014 nima prebivališča niti odprtih bančnih računov. V RS pa živi tožnikova družina na naslovu, kjer je imel tožnik do 12. 2. 2014 prijavljeno stalno prebivališče. Tožnik je v vprašalniku tudi navedel, da bo še naprej vzdrževal družino v RS. Davčni organ je tožnika v postopku tudi pozval, da predloži dokazila o prenosu središča svojih osebnih in ekonomskih interesov v tujino, med drugim tudi dokazilo o prebivanju njegove družine v tujini. Takšnih dokazil tožnik ni predložil. V konkretnem primeru obstajajo rezidenčne vezi v obeh državah, vendar je iz dokazil mogoče zaključiti, da je središče tožnikovih vitalnih interesov, kot eno od temeljnih rezidenčnih vezi, v RS. To izhaja tudi iz 4. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (v nadaljevanju: Konvencija), ki določa merila za ugotavljanje rezidentksega statusa. Navedena merila se uporabljajo zaporedno, kar pomeni, da se pri presoji rezidentstva primarno presoja vprašanje stalnega prebivališča, nato pa kriterij središča vitalnih interesov osebe. Po komentarju Vzorčne konvencije OECD in Vzročne konvencije OZN se upošteva pri tem predvsem posameznikove družinske in družbene povezave (kje se nahaja njegova družina, v kateri državi se posameznik družbeno udejstvuje), njegove poklicne, politične, kulturne in druge podobe dejavnosti. Pri tem se šteje, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, saj je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, kjer je delal in prebival pred odhodom v tujino. Davčni organ je v postopku ugotovil, da tožnik svojih vitalnih interesov ni prenesel v Republiko Avstrijo, ker je obdržal svoj dom in družino v RS, zato se glede na določbo 5. točke 6. člena ZDoh-2 ter 4. člena Konvencije šteje za rezidenta Republike RS za davčne namene tudi od 7. 2. 2014 dalje.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Odločitev prvostopnega organa je pravilna, čeprav se je davčni organ pri presoji statusa rezidentstva napačno skliceval tudi na določbe Konvencije, ki pa v tem postopku ne morejo biti podlaga za odločitev. Pravna podlaga za določitev statusa razidentstva v danem primeru je 6. člen ZDoh-2, po katerem pa se kriterij središča življenjskih interesov presoja na enak način kot na podlagi prelomnih pravil, določenih v Konvenciji. Zaradi navedenega je odločitev kljub napačni uporabi materialnega predpisa pravilna. V praksi se je izoblikovalo stališče, da se pri kriteriju središče osebnih in ekonomskih interesov upošteva predvsem posameznikove družinske in družbene povezave, njegove poklicne, politične, kulturne ali druge podobne dejavnosti. Pri tem se šteje, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino. Okoliščine, ki se torej upoštevajo pri tej presoji, so zakonec ali zunajzakonski partner, otroci in drugi vzdrževani družinski člani, ki so v Sloveniji, osebno premoženje v Sloveniji, družbene vezi s Slovenijo, ekonomske vezi s Slovenijo. Dejstvo, da posameznik vzpostavi pomembne rezidenčne vezi tudi v tujini, tako samo po sebi še ne pomeni, da takšen posameznik preneha biti rezident Slovenije. V obravnavanem primeru je bilo nesporno ugotovljeno, da ima tožnik v Sloveniji družino (ženo in otroka), ki prebivajo na naslovu, kot ga je imel tožnik do odjave stalnega prebivališča. Otroka sta sicer polnoletna, vendar jih tožnik zaradi šolanje še vzdržuje. Tožnik je šele v pritožbi navedel, da se z ženo ločujeta in predložil dokazila, ki pa so nastala po izdaji prvostopne odločbe. Ker tožnik navedenih okoliščin pred izdajo prvostopne odločbe ni navedel, gre za nedopustno pritožbeno novoto. Tožnik pa v postopku tudi ni predložil dokazil, da je vzpostavil v tujini kakršne koli družbene ali socialne vezi. Tako je pravilen zaključek, da ima tožnik s Slovenijo še vedno tesnejšo vez kot z Avstrijo, kamor je odšel zaradi zaposlitve. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča U 2330/2007. 3. Tožnik v laični tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo. Meni, da davčni organ ne more imeti dveh kriterijev za ugotavljanje rezidentskega statusa. Davčni organ je namreč dne 23. 9. 2015 izdal odločbo, da se šteje za nerezidenta RS od 3. 10. 2014 dalje. Zanj je veljavna le navedena odločba ter upa, da bo tudi sodišče enakega mnenja. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bil z izpodbijano odločbo ugotovljen rezidentski status tožnika od 7. 2. 2014 do spremembe dejstev, ki vplivajo na status rezidentstva. Tožena stranka je odločitev prvostopnega organa potrdila in tudi navedla, zakaj v konkretni zadevi ne more upoštevati dokazil o razvezi zakonske zveze. Po izdaji izpodbijane odločbe pa je tožnik ponovno vložil vlogo za ugotavljanje rezidentskega statusa, pri čemer je bilo v tistem postopku ugotovljeno, da je prišlo do uradne razveze zakonske zveze med tožnikom in njegovo zakonsko partnerko, vsled česar se tožnik šteje za nerezidenta Slovenije od 3. 10. 2014 dalje. Glede na spremenjene dejanske okoliščine v danem primeru ni šlo za dvakratno odločanje o isti stvari. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tudi po presoji sodišča je odločitev obeh upravnih organov pravilna in zakonita, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki jih je ob zavrnitvi pritožbe navedla tožena stranka v svoji odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

7. V danem primeru je med strankama sporno, ali tožnik od 7. 2. 2014, po tem ko v Republiki Sloveniji nima prebivališča, še vedno velja za rezidenta Republike Slovenije v davčne namene. Pri presoji omenjenega vprašanja je tudi po mnenju sodišča odločilna določba 6. člena ZDoh-2, ki opredeljuje posameznikov rezidentski status z ugotovitvijo konkretnih dejanskih okoliščin. Člen 6 ZDoh-2 določa, da je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od šestih, v zakonu predvidenih pogojev. Med njimi je v 5. točki naveden tudi pogoj, da ima oseba svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Gre za pogoj, na katerega se pri svoji odločitvi sklicujeta tudi oba davčna organa.

8. Posameznik postane rezident Slovenije, ko vzpostavi rezidenčno vez s Slovenijo. Ta je lahko formalna (npr. prijavljeno stalno bivališče, zaposlitev) ali dejanska (običajno bivališče v Sloveniji, središče osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji). V zvezi z ugotavljanjem navedenih pogojev se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, po katerem se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov zaradi določitve statusa rezidentstva presoja na enak način, kot se ga presoja pri uporabi tako imenovanih prelomni pravil iz posameznih mednarodnih konvencij. V sodni praksi pa je tudi zavzeto stališče, da imajo pri ugotavljanju središča življenjskih interesov prednost osebni interesi pred ekonomskimi.

9. V obravnavanem primeru ni sporno, da je v času izdaje izpodbijane odločbe tožnikova družina (žena in dva otroka) živela v Republiki Sloveniji. Tožnik je v postopku tudi izjavil, da se otroka ne nameravata seliti v tujino, saj v Sloveniji študirata, prav tako je žena zaposlena v Mariboru, zato razmišlja o odhodu v tujino le, če bi tam dobila zaposlitev. Navedene okoliščine pa tudi po presoji sodišča potrjujejo pravilnost zaključka davčnega organa, da je središče tožnikovih življenjskih interesov v Republiki Sloveniji, ne glede na to, da je tožnik v Republiki Sloveniji odjavil prebivališče. Po mnenju sodišča tožnika z Republiko Avstrijo povezujejo le tiste okoliščine, ki so povezane z njegovim ekonomskim položajem oziroma z delom v tujini, saj tožnik tudi sicer ni izkazal socialnih oziroma osebnih vezi, ki bi jih naj imel v Republiki Avstriji.

10. Tožnik v laični tožbi zgolj navaja, da davčni organ ne more imeti dveh kriterijev za ugotavljanje rezidentskega statusa, pri čemer se sklicuje na odločbo davčnega organa z dne 23. 9. 2015, s katero je bilo odločeno, da tožnik od 3. 10. 2014 dalje šteje za nerezidenta v Republiki Sloveniji. Sodišče ugotavlja, da je bila navedena odločba izdana po tem, ko je tožnik predložil sodbo sodišča o razvezi zakonske zveze z dne 3. 10. 2014. Pri navedeni okoliščini pa gre za dejstvo, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločbe, zato ga v tem postopku pri presoji zakonitosti sporne odločbe z dne 5. 6. 2014 ni mogoče upoštevati, kar je pravilno ugotovila tudi tožena stranka v svoji odločbi. Gre namreč za okoliščino, ki je nastala po izdaji izpodbijane odločbe, ki ima lahko za posledico le uvedbo novega postopka, kar je davčni organ tudi storil in izdal novo odločbo dne 23. 9. 2015. 11. Po vsem navedenem je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.