Jedro

Taksna oprostitev enega od sospornikov se razteza tudi na druge, vendar le, če gre za materialne sospornike.

Izrek

I. Pritožbi prve tožnice se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se njenemu ugovoru ugodi in se plačilni nalog sodišča prve stopnje I P 000/2020-337 z dne 25. 10. 2021 razveljavi.

II. Pritožbi druge tožnice se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se njenemu ugovoru ugodi in se plačilni nalog sodišča prve stopnje I P 000/2020-338 z dne 25. 10. 2021 razveljavi.

III. Pritožbi pete tožnice se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se njenemu ugovoru ugodi in se plačilni nalog sodišča prve stopnje I P 000/2020-332, 333 z dne 18. 10. 2021 razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanimi tremi sklepi zavrnilo ugovore tožnic (prve, druge in pete) zoper izdane plačilne naloge, s katerimi jim je naložilo plačilo sodne takse za pritožbeni postopek.

2. Tožnice so se pravočasno pritožile. Vse tri uveljavljajo enake pritožbene razloge, brez opredeljenega pritožbenega predloga. Sklicujejo se na stališče Vrhovnega sodišča RS, po katerem določba drugega odstavka 14. člena ZST-1 ne velja za primere, ko skupno vlogo vložijo enotni sosporniki. Sodišču prve stopnje očitajo, da je v izpodbijanem sklepu arbitrarno odstopilo od takšne sodne prakse. Vztrajajo, da njihova taksna obveznost ni nastala. Prva tožnica v dopolnitvi svoje pritožbe opozarja še na zakonsko spremembo, po kateri izjema iz drugega odstavka 14. člena ZST-1 namesto za formalne sospornike zdaj velja za materialne sospornike.

3. Pritožbe so utemeljene.

4. Sodišče prve stopnje je potem, ko je tretjo tožnico in četrtega tožnika oprostilo plačila sodne takse, preostalim tožnicam naložilo, da one plačajo predpisano sodno takso za skupno pritožbo. Njihove ugovore je zavrnilo s sklicevanjem na tedaj veljavno besedilo drugega odstavka 14. člena Zakona o sodnih taksah s taksno tarifo (ZST-1), v katerem so bili kot izjema od načela osebne veljavnosti sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks določeni le primeri formalnega sosporništva. Zakonodajalec je to redakcijsko napako1 odpravil z novelo ZST-1D,2 tako da se zdaj taksna oprostitev enega od sospornikov razteza tudi na druge, vendar le, če gre za materialne sospornike.

5. Taksna obveznost v obravnavani zadevi je nastala ob vložitvi pritožbe zoper zadnjo sodbo (9. 9. 2020), kar je pred uveljavitvijo novele ZST-1D (12. 1. 2022), zato je treba za pritožbeni preizkus uporabiti prejšnji zakon (prvi odstavek 48. člena ZST-1D). Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi navedena prehodna določba veljala samo za odmero sodne takse. Za takšno sklepanje v zakonu ni podlage.

6. Čeprav tožniki v tej pravdi niso formalni sosporniki, za katere je doslej veljala izjema glede plačila sodne takse v primerih taksne oprostitve posameznega sospornika, pa je sodišče prve stopnje neupravičeno prezrlo dejstvo, da gre za nujne enotne sospornike, ki se po 196. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) štejejo za enotno pravdno stranko. Tožnikov zato tudi pri presoji njihove taksne obveznosti ni dopustno obravnavati ločeno. To glede njihove skupne pritožbe pomeni, kot da bi jo vložila ena sama stranka.3 Oprostitev plačila sodne takse, ki velja za tretjo tožnico in četrtega tožnika, se torej razteza tudi na pritožnice.4 Potemtakem so utemeljeno ugovarjale, da njihova taksna obveznost ni nastala (drugi odstavek 34.a člena ZST-1). Sodišče prve stopnje bi zato, ob pravilni uporabi materialnega prava, moralo njihovim ugovorom ugoditi in izdane plačilne naloge razveljaviti.

7. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo vsem trem pritožbam in izpodbijane sklepe sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

1 Gregor Špajzer: Problematika odmere sodnih taks v civilnih zadevah (Pravosodni bilten 1/2019, stran 198, opomba št. 40). 2 Uradni list RS, št. 204/2021. 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Dor 55/2018 z dne 12. 4. 2018. 4 Drugačno pravno stališče, izraženo v sklepu VSL I Cp 849/2021 z dne 20. 9. 2021, sodišča v tem pritožbenem preizkusu ne veže.