Jedro

Ni spora o tem, da je bila zoper tožnika pravnomočno uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in je bila ministrica dolžna izdati izpodbijano odločbo in začasno ustaviti imenovanja posamezne osebe za upravitelja v novih zadevah.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo uradoma odločila, da se tožniku, ki opravlja pristojnosti in naloge upravitelja v pravnoorganizacijski obliki A., d.o.o., iz razloga po 2. točki drugega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ker je bila zoper njega s sklepom preiskovalne sodnice IV Kpr 545/2019 v povezavi s sklepom senata II Ks 545/2019 z dne 19. 12. 2020 pravnomočno uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, začasno ustavi imenovanje v novih zadevah. V 2. odstavku izreka je odločeno še, da obdobje začasne ustavitve imenovanja za upravitelje v novih zadevah začne teči z vpisom tega pravnega dejstva v seznam upraviteljev in traja do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku, in v 3. odstavku, da stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je minister za pravosodje dne 22. 4. 2014 tožniku izdal dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije in da je bil tožnik na podlagi izdanega dovoljenja vpisan v seznam upraviteljev, ki ga vodi tožena stranka pod številko L 3/2014. Dne 27. 1. 2021 pa je tožena stranka prejela obvestilo Okrožnega sodišča v Ljubljani, da je bila zoper tožnika pravnomočno uvedena preiskava pod opravilno številko in zaradi suma kaznivih dejanj, kot je navedeno v izreku. S tem so po navedbah toženke izpolnjeni pogoji po določbi 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP za izrečeni ukrep in zato je ministrica na podlagi 2. točke šestega odstavka v povezavi z 2. točko drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP izdala izpodbijano odločbo o začasni ustavitvi imenovanja tožnika za upravitelja v novih zadevah. Medtem ko 2. točka izreka izpodbijane odločbe temelji na osmem odstavku v povezavi s tretjim odstavkom 112. člena ZFPPIPP in odločitev o stroških na določbah 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in predlaga odpravo odločbe ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je funkcijo upravitelja vse od imenovanja opravljal vestno in pošteno ter da ni bil nikoli uveden zoper njega postopek, v katerem bi se mu očitalo nepravilnosti pri opravljanju njegove funkcije upravitelja. Kljub temu je tožena stranka na podlagi obvestila Okrožnega sodišča v Ljubljani sprožila zadevni postopek, zaradi katerega je tožnik izgubil primarni vir svojih prihodkov iz naslova opravljanja funkcije poslovodje v družbi A., preko katere opravlja dejavnost stečajnega upravitelja. Izgubil je torej možnost opravljati pridobitno dejavnost, čeprav za očitano kaznivo dejanje iz preiskovalnega postopka sploh še ni bil pravnomočno obsojen in je s tem postavljen v neenakopraven položaj s tistimi, ki opravljajo primerljive poklice. Dalje se v tožbi navaja, da je bila tožniku izrečena začasna ustavitev na podlagi 1. točke drugega odstavka 112. člena v povezavi s tretjim odstavkom 108. člena ZFPPIPP, pri čemer je po oceni tožnika zadevna določba drugega odstavka 112. člena v nasprotju z Ustavo RS, in sicer s 14. členom, 27. členom, 49. členom in 74. členom Ustave. To pa zato, ker tožnika postavlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi primerljivimi poklici, nadalje zato, ker prekomerno posega v njegovo pravico do dela in v pravico do svobodne gospodarske pobude, kar vse tožnik obširno elaborira in utemeljuje v nadaljevanju tožbe. Položaj upravitelja primerja s položajem sodnikov, državnih tožilcev, odvetnikov, sodnih izvršiteljev in notarjev ter navaja, da je v primerjavi z ureditvami navedenih poklicev prav suspenz stečajnega upravitelja urejen najstrožje, čeprav za to ni razlogov niti ni v predlogu ZFPPIPP podanega javnega interesa, ki bi upravičeval ureditev, ki je strožja od ureditve navedenih poklicev. Poleg tega omenjena ureditev po navedbah tožnika upraviteljem neposredno krši ustavno pravico do svobode dela in svobodne gospodarske pobude, saj jim brez ozira na domnevo nedolžnosti jemlje možnost opravljanja dejavnosti stečajnega upravitelja in pri tem prezre dejstvo, da je stečajni upravitelj pod nadzorom stečajnega sodišča. Ukrep začasne ustavitve tudi ni nujne narave niti ni sorazmeren s cilji, ki se z njim zasledujejo. V dokazne namene tožnik prilaga zahtevo za oceno ustavnosti določb devetega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP, ki jo je vložilo Višje sodišče v Ljubljani v pritožbenem postopku tožnika zoper sklep o razrešitvi, ki se vodi pod opr. št. Cst 329/2020, in v kateri Višje sodišče zastopa identična pravna stališča kot tožnik v tožbi. Sklicuje pa se tudi na izvleček mnenja o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP-E ter Poročilo k predlogu istih sprememb zakona, v katerih se poudarja, da določba 1. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP v povezavi z določbo 108. člena istega zakona vzbuja resne ustavnopravne pomisleke o skladnosti določbe z Ustavo, konkretno s 27. členom, ki vsebuje domnevo nedolžnosti. Zato sodišču predlaga, da postopek prekine in se s svojo zahtevo pridruži zahtevi za oceno ustavnosti, ki jo je že vložilo Višje sodišče v Ljubljani. Po odločitvi Ustavnega sodišča pa naj naslovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma izpostavlja, da je bila tožniku na podlagi drugačnega dejanskega stanja in zakonskega razloga, vendar oba povezana z uvedbo kazenskega postopka zoper tožnika, že izdana odločba o začasni ustavitvi imenovanja v novih zadevah. Prereka tudi navedbe v tožbi o tem, da tožnik svojo funkcijo opravlja vestno in pošteno ter v tej zvezi omenja disciplinski postopek DK 2/2015, v katerem je bil tožnik spoznan za odgovornega in mu je bil izrečen opomin za kršitev 98. člena ZFPPIPP in tretjega odstavka 116. člena istega zakona. Tožbene očitke pa tožena stranka v celoti zavrača ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Ukrepanje šteje za sorazmerno, ustrezno in nujno ter meni, da z njim ni bilo poseženo v tožnikove z Ustavo varovane pravice. Zato nasprotuje prekinitvi postopka ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbah 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP, na kateri temelji izpodbijana odločitev, mora minister za pravosodje začasno ustaviti imenovanje posamezne osebe za upravitelja v novih zadevah, če je proti njej uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, zoper premoženje ali zoper gospodarstvo, ki se preganja po uradni dolžnosti in je v tem postopku pravnomočna obtožnica, vložena brez preiskave, ali pravnomočno uvedena preiskava.

7. V konkretnem primeru ni spora o tem, da je bila zoper tožnika pravnomočno uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ki ustreza opredelitvi iz citirane zakonske določbe, in da je bila na podlagi citirane zakonske določbe ministrica dolžna izdati izpodbijano odločbo. Izpodbijana odločitev je torej skladna s citirano določbo in temu dejstvu tožnik v tožbi ne oporeka. Pač pa trdi, da je zakonska ureditev, konkretno 1. točka drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP neskladna z Ustavo in zato sodišču predlaga, da zahteva oceno ustavnosti te določbe pred Ustavnim sodiščem, oziroma se pridruži zahtevi za oceno ustavnosti, ki jo je že vložilo Višje sodišče v Ljubljani1, postopek pa, do odločitve Ustavnega sodišča o tej zahtevi prekine.

8. Kolikor tožnik zatrjuje neustavnost 1. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP, pa s svojimi navedbami v tem upravnem sporu ne more uspeti, saj izpodbijana odločba ne temelji na tej zakonski določbi, temveč na 2. točki drugega odstavka istega člena. Prav tako se tudi zahteva za oceno ustavnosti, ki jo je vložilo Višje sodišče v Ljubljani, na relevantno zakonsko podlago za odločitev (tj. na začasno ustavitev imenovanja upravitelja v novih zadevah iz razlogov po 2. točki omenjene določbe) ne nanaša, saj se v njej zatrjuje prvenstveno neustavnost devetega odstavka omenjenega člena (ki se nanaša na razrešitev upravitelja) ter (le v povezavi) tudi neustavnost za ta primer nerelevantne določbe 1. točke drugega odstavka omenjenega člena. Sodišče se zato o tožbenih očitkih neustavnosti zakonske ureditve kot nerelevantnih za ta postopek in za izpodbijano odločitev ne izreka.

9. Dodaja le še, da pri odločanju ni prezrlo odločbe Ustavnega sodišča U-I-414/20-13 z dne 3. 5. 2023, s katero je Ustavno sodišče odločilo v postopku za oceno ustavnosti, začetem z že omenjeno zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani. Kot sledi iz izreka odločbe, Ustavno sodišče neskladja 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP z Ustavo ne ugotavlja. Sledi namreč zahtevi ter ugotavlja, da je deveti odstavek v zvezi s 1. točko drugega odstavka neskladen z Ustavo. Pri tem pa, navkljub ugotovljenem neskladju z Ustavo, zadevnih določb ne razveljavi in s tem omogoči odpravo odločb v še nepravnomočno končanih postopkih, temveč dopusti njihovo uporabo, in sicer vse do odprave neskladja v obravnavani zakonski ureditvi.

10. Po povedanem torej sodišče ni našlo razloga za predlagano prekinitev postopka, z ozirom na nesporno izpolnjene zakonske pogoje za izrečeni ukrep, pa tudi ni našlo razlogov za odpravo izpodbijane odločbe, ki se predlaga v tožbi. Sodišče je zato odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Ker dejansko stanje v zadevi ni sporno, je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave.

1 Kot je razvidno iz tožbi priloženih listin, gre za zahtevo za oceno ustavnosti ki jo je vložilo Višje sodišče v Ljubljani pod št. Cst 329/2020 z dne 6. 10. 2020 in z njo zahtevalo oceno ustavnosti devetega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP.