Jedro

Sodna praksa glede neugodnih posledic za tožnika in toženca v primeru izdaje začasne odredbe res nima enotnega stališča o tem, ali je izdaja regulacijskih začasnih odredb mogoča tudi ob izpolnjenosti zgolj pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepove do pravnomočno zaključenega predmetnega pravdnega postopka rušenje in kakršnokoli onemogočanje uporabe objekta tožniku na parceli št. 35/6 k.o. K., ki ga v naravi predstavlja garaža št. 6. Zavzelo je stališče, da tožnik ni uspel izkazati nujnosti izdaje predlagane začasne odredbe zaradi preprečitve nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ali grozečega nasilja. Škode, ki jo je tožnik opisal, ni mogoče opredeliti kot nenadomestljive, saj gre za škodo premoženjske narave, ki se vedno lahko povrne kot odškodnina. Tožnik tudi ni navedel v čem se kaže grozeča sila oziroma nasilje. Ko gre za tehtanje interesov po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, pa je to tehtanje zgolj sočasen oziroma kumulativen pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe.

Zoper sklep se je pritožil tožnik. Izpodbija ga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju: ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe in naloži toženi stranki plačilo stroškov pravdnega postopka, podrejeno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po določbi 272. člena ZIZ se izda začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in za verjetno mora izkazati enega izmed kumulativnih pogojev iz drugega odstavka: 1.) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, 2.) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali 3.) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Pritožnik je v tožbi in v obeh vloženih predlogih za začasno odredbo navajal, da sporno garažo uporablja vsakodnevno in bi rušenje oziroma onemogočanje uporabe le-te zanj pomenilo nastanek nenadomestljive škode, sodišče pa je kljub temu zaključilo, da takšna škoda ni izkazana. Že dejstvo, da garažo uporablja vsakodnevno in da bi mu onemogočanje uporabe ali celo rušenje le-te, predstavlja zanj nenadomestljivo škodo. Poleg tega je nevarnost rušitve sporne garaže konkretna, saj je tožena stranka tožnika pozvala 16.9.2015, da mora odstraniti garažo v 30-ih dneh, ker bo sicer objekt sama odstranila. Obrazložitev, da rušitev garaže ne predstavlja nenadomestljive škode, je nesprejemljiva. Ob takšni logiki začasne odredbe nikoli ne bi bile potrebne, saj se lahko premoženjska kot nepremoženjska škoda vselej povrne v obliki odškodnine. Tožena stranka sporne nepremičnine ne uporablja že vsaj od leta 1961, zato je jasno, da ji ne bi nastala nobena neugodna posledica, če se izda začasna odredba, zlasti pa zanjo ne bi mogla nastati hujša posledica od tiste, ki bi jo utrpel tožnik, ki vsakodnevno uporablja garažo, če bi mu tožena stranka to preprečila ali objekt celo porušila. Sodišče prve stopnje očitno zmotno razlaga materialno pravo, ko evidentno predpostavke iz drugega odstavka kumulira, namesto da bi presodilo obstoj ene od alternativno predvideni predpostavki o obstoju osnovne, to je verjetnega obstoja terjatve. Prav s to temeljno predpostavko pa se sodišče sploh ni ukvarjalo. Ker je izostala presoja osnovne predpostavke, izpodbijane odločbe niti ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je tožnik že drugič ponovil predlog za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče pravilno ponovno zavrnilo predlagano začasno odredbo, saj ni izkazana nujnost po izdaji le-te. Tožena stranka je z dopisom zgolj preklicala obligacijsko razmerje med pravdnima strankama. Tožnik zahteva izdajo regulacijske začasne odredbe, kjer je po sodni praksi potreben restriktiven pristop, kar pomeni, da se je treba omejiti na izjemne primere ob upoštevanju strogih pogojev, zato mora sodišče, ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank, restriktivno in strožje ocenjevati pogoje za izdajo začasne odredbe. Za izdajo regulacijske začasne odredbe morajo biti kumulativno podane vse predpostavke. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pri odločanju o predlagani začasni odredbi je sodišče prve stopnje pravilno kot pravno podlago uporabilo določbo 272. člena ZIZ, po kateri mora biti za njeno izdajo izkazana verjetnost upnikove terjatve ter ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Pravilno je povzelo tudi zakonsko določilo tretjega odstavka 272. člena ZIZ, da nevarnosti ni treba dokazovati, če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. V nadaljevanju pa je zavzelo nasprotno stališče, češ da morajo biti pri izdaji regulacijske začasne odredbe pogoji iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ izpolnjeni kumulativno. Sodna praksa glede neugodnih posledic za tožnika in toženca v primeru izdaje začasne odredbe (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) res nima enotnega stališča o tem, ali je izdaja regulacijskih začasnih odredb mogoča tudi ob izpolnjenosti zgolj tega pogoja. Vendar je sodna praksa na strožjem stališču, torej da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, enotna le, ko gre za regulacijske začasne odredbe, s katerimi se pokriva tožbeni zahtevek. Ureditveno začasno odredbo je namreč mogoče izdati le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, v kasnejši sodni odločbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Če bi mu začasna odredba nalagala storitev nečesa, česar z njeno razveljavitvijo ne bi bilo več mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar naknadno ne bi bilo mogoče več storiti, je razumno, da sodišče takšne začasne odredbe ne bi izdalo. Vendar v konkretni zadevi ne gre za tak primer. Tožnik zahteva s tožbo ugotovitev, da je solastnik nepremičnine 35/6 k.o. K. do 1/4, s predlagano začasno odredbo pa zahteva samo, da se do konca tega pravdnega postopka toženi stranki prepove rušenje oziroma kakršnokoli onemogočanje uporabe objekta, ki ga uporablja že od leta 1961. Z izdajo predlagane začasne odredbe se tako ne bi v ničemer prejudicirala odločitev o tožnikovem zahtevku. Zato v konkretni zadevi ni razumne podlage za tako strogo restriktivno razlago drugega odstavka 272. člena ZIZ, kot jo je v izpodbijani odločbi sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče iz teh razlogov pritrjuje pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti tehtanje položajev obeh strank. Ker takšnega tehtanja ni opravilo, čeprav je tožnik izrecno in konkretizirano zatrjeval, da bi v primeru njegovega neuspeha v pravdi tožena stranka ne utrpela nobenih škodnih posledic, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo po 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 in 239 ZIZ. O izdaji začasne odredbe ne more namreč prvič odločiti že pritožbeno sodišče, saj bi s tem onemogočilo ugovorni postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej presoditi, ali je izkazana temeljna predpostavka iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, do katere se v dosedanjem odločanju ni opredelilo. To dovolj jasno sledi že iz besedila 272. člena ZIZ. Tudi, če morajo biti predpostavke iz prvega in drugega odstavka 272. člena ZIZ izkazane kumulativno, takšno preskakovanje presoje pogojev ni razumno in skladno z zakonom. Zato je v teh postopkih razumno najprej preizkusiti obstoj temeljne predpostavke in šele, če se izkaže, da je za njeno izdajo izkazana verjetnost upnikove terjatve, sodišče v nadaljevanju razišče, ali obstaja še ena od predpostavk drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s členom 15. in 239. členom ZIZ).