Jedro

S sporazumom se je dogovorila pot, ko sta imeli stranki v mislih takšno stanje v naravi in sta izhajali samo iz širine potrebne poti glede na osno razdaljo koles, ne pa vozila kot celote, na kar mora biti voznik pozoren, ko je pot ograjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljice na razširitev obstoječe služnostne poti na parc. št. 622/4 k.o. S. za 30 cm po celotni dolžini do meje s parc. št. 622/1 na 2,60 m in vpis nove širine v zemljiško knjigo. Služnostna pot teče po parc. št. 622/4 k.o. Sv. in je vpisana v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 622/1 k.o. Sv.. Ker je predlog zavrnilo, je predlagateljici naložilo, da mora povrniti nasprotnima udeležencema stroške tega postopka v znesku 123,60 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavzelo je stališče, da pot v širini 2,30 m zadošča za vožnje z osebnimi vozili, čeprav je na obeh straneh poti postavljen zid, saj osebni avto skupaj s stranskima ogledaloma ne presega skupno širino 2,20 m. Dovoz z osebnimi avtomobili je po mnenju prvostopenjskega sodišča ustrezen dostop do nepremičnine predlagateljice. Dostop reševalnega vozila, vozila in vozila komunalnega podjetja za praznjenje greznic, manjših tovornih vozil do nosilnosti 3,5 tone, pa je potreben samo za nujne primere in samo zaradi dostopa s temi vozili ni razlogov, da bi se obstoječa pot širila. Ker ima predlagateljica že služnost za vožnje z osebnimi vozili in tovornimi do 5 ton, ji služnost kot je dogovorjena, v celoti zadošča in ni postala neprimerna v taki meri, da bi bilo potrebno pot širiti, zato je predlog kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper sklep se je predlagateljica pritožila. V pritožbi ponavlja, da se zaradi postavitve zidu na meji vožnje z vozili za praznjenje greznice, z reševalnimi in dostavnimi vozili po poti širine 2,30 m ne morejo več opravljati. Tudi vožnja z osebnimi vozili je otežena. Drži ugotovitev, da je osebni avto z ogledali širok do 2,20 m, zato teoretično dogovorjena širina poti dopušča vožnjo, a le pod pogojem, da se po poti širine 2,30 m pelje v ravni liniji. Že če mora vozilo zaviti, zavoja ni mogoče izpeljati brez problema in je manjša praska na vozilu, vsaj na ogledalih, neizbežna. Če širino 2,30 m omeji zid, ostane na razpolago za vožnjo na vsaki strani 5 cm, kar je premalo že za vožnjo po ravni poti, še slabše za razmere, ko gre za vožnjo v zavoj. Zato je predlagateljica predlagala ogled in izvedenca. Sodišče bi se o utemeljenosti njenih navedb lahko prepričalo samo, če bi te predlagane dokaze izvedlo. Le na kraju samem bi se lahko prepričalo, ali je pot zaradi gradnje zidu še primerna in je po njej možen normalen prevoz z osebnimi vozili. Tudi če bi opravilo samo ogled in izpeljalo vožnjo v razmerah, kot obstajajo sedaj na terenu bi videlo, da so razmere spremenjene. Odločitev je zato vsaj preuranjena. Predlagateljica je pojasnila, da je prišlo do spremembe v naravi zaradi aktivnega ravnanja nasprotnih udeležencev, ki so z gradnjo zidu stanje spremenili tako, da je postal prevoz nemogoč in je postala dogovorjena širina poti neustrezna, saj se ob vsaki vožnji vozilo poškoduje. Vknjižena je služnost vožnje z osebnimi vozili in vozili do 5 ton, vendar sodišče prezre, da ne gre za vprašanje teže vozila, ampak za primernost širine poti, ki je zaradi postavitve zidu postala neprevozna. Pred postavitvijo zidu je pot širine 2,30 m zadoščala. Zaradi dejanskih razmer na kraju so ogledala in drugi deli avtomobila konstantno segali v zračni prostor izven poti in se je dalo po poti peljati drugače kot je sedaj, ko je pot ograjena z zidom. Zgrajeni zid je pokazal, da prevoz po novi poti ni mogoč in je potrebno služnost razširiti. V konkretnih okoliščinah gre za vprašanje, da obstoječa služnostna pot ni več primerna, čeprav po njej vozijo enaka vozila kot so vozila prej, preden je bil postavljen na mejah poti zid. Namen ustanovitve služnosti je zagotoviti normalen in nemoten dostop z osebnimi vozili in vozili do 5 ton, kot je formalno določeno, vendar pot v širini 2,30 m zaradi postavljenega zidu zaradi omejitve z zidom teh prevozov dejansko ne dopušča. Predlagateljica zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ponovno obravnavanje zadeve s tem, da se opravi najmanj še ogled.

Pritožba je utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v razpravni dvorani na podlagi fotografij in listinskih dokazov presodilo, da pot širine 2,30 m, še vedno zadošča za vožnjo po ustanovljeni služnostni poti, preuranjena. Pritožbene navedbe predlagateljice, da je pot zaradi aktivnega ravnanja nasprotnih udeležencev, ki so na poti širine 2,30 m postavili zid, ozka že za vožnje z osebnimi vozili, preozka pa za vožnjo z vsemi vozili, za katere je pot ustanovljena, so življenjsko prepričljive. V predlogu opisane razmere terjajo vsaj ogled in preizkus vožnje na terenu. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi predlagateljice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo po tretjem odstavku 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zaradi neizvedenih dokazov je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je postopek nujno dopolniti, vsaj z ogledom in preizkusom vožnje po spremenjeni poti, ki je ograjena z zidom. Dopolnitev postopka z izvedbo teh dokazov sodi na sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da bo pomanjkljivost ugotavljanja dejanskega stanja odpravilo sodišče prve stopnje in je izpodbijani sklep iz teh razlogov razveljavilo.

V novem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo dokazni postopek dopolniti. Dejstvo je, da se po poti, ko se jo ogradi, bistveno težje pelje, če je ta pot ozka tako, kot je ustanovljena služnostna pot v tem primeru. Že iz splošnih življenjskih izkušenj se ve, da ograja na meji bistveno vpliva na vožnjo, saj je povprečnemu vozniku bistveno težje peljati po ozkem koridorju, ki je ograjen, kot po neograjeni poti, kjer lahko zgornji deli vozila segajo v zračni prostor izven trase. Predlagateljica zato utemeljeno opozarja, da je vožnja po trasi poti v širini 2,30 m, če na poti ni nobenih zaprek, čisto drugačna, kot je v primeru, če je pot v tej isti širini omejena z zidom. V konkretnem primeru se je s sporazumom dogovorila pot, ko sta imeli stranki v mislih takšno stanje v naravi in sta izhajali samo iz širine potrebne poti glede na osno razdaljo koles, ne pa vozila kot celote, na kar mora biti voznik pozoren, ko je pot ograjena. Spremenjeno stanje v naravi sta povzročila nasprotna udeleženca s postavitvijo zidu na meji, zato ima predlagateljica prav, da je treba razmere prevoznosti poti presoditi v naravi glede na novo spremenjeno stanje in šele, ko se bo sodišče v naravi prepričalo, kako te dejanske razmere vplivajo na prevoznost z vsemi vozili, za katere je dogovorjena služnost bo lahko presodilo, ali je pot res še vedno primerna v isti širini, kot je bila dogovorjena, ali pa jo je potrebno zaradi postavljenega zidu na meji razširiti, da se bodo lahko v naravi vožnje izvajale tako, kot so se pred postavljenim zidom.