Jedro

Glede zaslišanih je sodišče prve stopnje jasno in popolno pojasnilo, kaj so priče in stranki izpovedale, prav tako pa je tudi pojasnilo, komu je verjelo in zakaj. S tem je dokaze ocenilo, tako kot mu nalaga 8. člen ZPP, torej vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. O verodostojnosti prič in strank se je seznanilo tudi iz neposrednega vtisa ob zaslišanju, čemur je neposredna izvedba dokazov tudi namenjena.

Višje sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja. Iz izpovedi prič in strank ugotavlja, da so te bile pravilno upoštevane, pri čemer je pomembna celotna izpoved in tudi vse izpovedi skupaj, ne le iztrgani delčki, predvsem pa oseben vtis, ki si ga je ustvarilo sodišče prve stopnje glede verodostojnosti zaslišanih in pritožba tega prepričanja ni uspela omajati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 80876/2016 z dne 19.8.2016 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku v delu, v katerem je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 4.647,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.2016 do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2016 do plačila, v preostalem delu (glede plačila 605,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.2016 dalje) pa se navedeni sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 700,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku paricijskega roka.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 251,02 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od prejema te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1.) odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 80876/2016 z dne 19.8.2016 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.252,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.2016 do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2016 do plačila in (2.) toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 1.000,25 EUR v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne dalje.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov; podredno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V zadevi je bilo bistveno vprašanje, ali je bil med pravdnima strankama dogovorjen pogoj za plačilo opravljenih ur (po 5,00 EUR vsaka) ob pogoju prometa v lokalu nad 400,00 EUR povprečnega dnevnega prometa, in nadaljnje vprašanje (ko je sodišče ugotovilo, da je tak dogovor od novembra 2015 dalje obstajal, kar pritožbeno ni izpodbijano niti dano kot navedba v odgovoru na pritožbo), ali je bil povprečni dnevni promet nad tem zneskom.

Plačilo za delo za oktober 2015

6. Za ta mesec je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dogovor, da bi bila tožeča stranka upravičena do plačila v višini 5,00 EUR na uro le v primeru, ko bo povprečni dnevni promet višji od 400,00 EUR, ni obstajal – pisni dogovor za ta mesec ni veljal, ustni dogovor pa ni obstajal. 7. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta tožnik in P. Š. izpovedala tako in je njuno izpoved ocenilo kot verodostojno in prepričljivo, izpoved toženca pa je ocenilo kot povsem neprepričljivo. Pritožba ima sicer prav, da je o tem izpovedoval tudi J. L., sodišče prve stopnje pa razlogov v zvezi z njegovo izpovedjo ni navedlo. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da je iz njegove izpovedi na naroku z dne 16.9.2017 razvidno, da je bil s strani sodišča o tem izrecno vprašan (deveti odstavek na 39. strani prepisa zvočnega posnetka), pa na vprašanje sploh ni odgovoril. Je pa kasneje izpovedal, da je sam že novembra 2015 sklenil pogodbo, v njej pa je določilo o plačilu za opravljeno delo pod pogojem, da bo doseženo 400,00 EUR dnevnega prometa (na koncu 39. in začetku 40. strani prepisa zvočnega posnetka zaslišanj z dne 16.9.2017). Izpovedal je tudi, da naj bi taka pogodba izhajala iz dogovora, ki „smo ga preko internetnega maila posredovali vsem“, poslal ga je B. L. in vsi so se s tem strinjali, naredilo se je jeseni in iz tega je sledila pogodba (spodnji odstavki na 43. strani navedenega prepisa).

8. Da pogodba velja za čas od 1.11.2015 dalje, pritožbeno ni več sporno. Nesporno v oktobru pisne pogodbe še ni bilo, temveč so pogajanja še tekla, kar je obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zapis v elektronskem sporočilu z dne 4.10.2017 (priloga B4) še ne predstavlja končnega dogovora, predvsem pa iz njega ne izhaja, da bi urna postavka 5,00 EUR veljala le ob prometu nad 400,00 EUR, temveč ta postavka velja ob pokritju vseh stroškov (za katere ni jasno, koliko naj bi znašali). Predvsem pa se je strinjati tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da se potrditvena sporočila nanašajo le na prejem sporočila, ne pa na njegovo vsebino; ob odsotnosti pogoja za izplačilo glede dnevnega prometa v višini 400,00 EUR pa tako ali tako ni mogoče zaključiti, da bi bil takrat res tak dogovor, kot ga zatrjuje tožena stranka. Zato višje sodišče zaključuje, da je kljub temu, da izpoved J. L. v tem delu ni ocenjena, odločitev sodišča prve stopnje pravilna, sodišče prve stopnje pa je pravilno sledilo izpovedi tožnika in P. Š., da takrat tak dogovor ni obstajal. Plačilo za delo za november in december 2015 ter april, maj in junij 2016

9. Tožeča stranka je višji promet od tega zneska dokazovala z listinami, ki jih je na njeno zahtevo predložila tožena stranka (Izpiske iz blagajne v M. za obdobje od oktobra 2015 do junija 2016, Poslovanje na TRR tožene stranke v obdobju od 15.10.2015 do 30.6.2016 in Izpis prometa na računu za to obdobje). Kljub temu, da iz teh listin tak promet za vtoževane mesece (razen junija 2016) ni izkazan, pa je še vedno trdila, da je bil promet višji od dogovorjenega zneska, to pa je dokazovala tudi z zaslišanjem strank in prič. Zato ni mogoče trditi, da ne bi prerekala (smiselno) verodostojnosti predloženih listin ali da bi sodišče ugotavljalo dejstva izven trditvene podlage. Za kaj takega, glede na siceršnje navedbe tožeče stranke, ni bilo potrebno, da bi tožeča stranka postavila še izrecno trditev, da ves denar ni bil položen na račun tožene stranke (primerjaj zadnji del prvega stavka drugega odstavka 214. člena ZPP – »razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke«). Za dokaz dejstva, da je povprečni dnevni promet presegal 400,00 EUR, se je tožeča stranka namreč že tako ali tako sklicevala tako na listine tožene stranke kot na izpovedi predlaganih strank in prič. Zato kakšna posebna in izrecna izjava, da listine ne izkazujejo dejanskega prometa in da je z njimi kaj narobe, niti ni bila potrebna, več kot zadosten je tudi izražen dvom v izpiske iz blagajne, ki ga tožena stranka navaja v pritožbi, taka izjava pa glede na vse dogajanje in trditve tožeče stranke ni pavšalna.

10. Prav tako za odločitev ni pomemben zneskovno točno določen promet v kavarni. Glede na pogodbeno določilo, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo, je namreč pomembno le, da je bil ta več kot 400,00 EUR dnevno, ni pa pomembno, za koliko je bil višji.

11. Pri ugotovitvi, da je bil povprečni dnevni promet višji od v listinah izkazanega prometa, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpovedi zaslišanih prič in strank. J. L. o tem sploh ni izpovedoval, govoril je o drugih rečeh (kakšen je bil dogovor in predvsem kaj ter koliko je kdo delal, kar pa pritožbeno ni sporno), zato ni pomembno, da sodišče prve stopnje njegove izpovedi glede prometa ni ocenjevalo in s tem tudi ni kršilo zatrjevanih določb ZPP. Ko o pritožbeno relevantnem vprašanju sploh ni ničesar izpovedal, tudi ni videti, kako bi odsotnost ocene njegove izpovedi lahko vplivala na pravilnost sodbe glede povprečnega dnevnega prometa.

12. Glede ostalih zaslišanih pa je sodišče prve stopnje jasno in popolno pojasnilo, kaj so priče in stranki izpovedale, prav tako pa je tudi pojasnilo, komu je verjelo in zakaj. S tem je dokaze ocenilo, tako kot mu nalaga 8. člen ZPP, torej vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, o verodostojnosti prič in strank se je seznanilo tudi iz neposrednega vtisa ob zaslišanju, čemur je neposredna izvedba dokazov tudi namenjena. Po tako izvedenem dokaznem postopku se je pač prepričalo, da listinski dokazi ne izkazujejo resničnega stanja prometa v lokalu, tožena stranka pa se s tako oceno ne strinja. Vendar pa nestrinjanje stranke z ugotovljenimi dejstvi še ne pomeni, da so ta napačno ugotovljena ali da bi bile pri tem storjene kršitve določb pravdnega postopka. Višje sodišče se z dokazno ocena sodišča prve stopnje v celoti strinja. Iz izpovedi prič in strank ugotavlja, da so te bile pravilno upoštevane, pri čemer je pomembna celotna izpoved in tudi vse izpovedi skupaj, ne le iztrgani delčki, predvsem pa oseben vtis, ki si ga je ustvarilo sodišče prve stopnje glede verodostojnosti zaslišanih in pritožba tega prepričanja ni uspela omajati.

13. Vsekakor dokazno breme tudi ni bilo prevaljeno na toženo stranko. Tožeča stranke je bila tista, ki je morala dokazati, da je bil promet višji od dogovorjenega, temu dokaznemu bremenu pa je v celoti zadostila – poleg listinskih dokazov, ki sami po sebi tudi nimajo večje teže od drugih izvedenih dokazov, je predlagala tudi zaslišanja, sodišče prve stopnje je relevantne dokaze izvedlo in jih tudi pravilno ocenilo in to podrobno obrazložilo. Pri tem je bilo seznanjeno tudi s tem, da P. Š. načrtuje vložitev tožbe zoper toženo stranko in da priče in tožnik še vedno sodelujejo. Vendar pa to samo po sebi še ne pomeni, da so zgolj zato neverodostojne. Višje sodišče ponovno poudarja, na kar tožena stranka očitno pozablja, da se je sodišče prve stopnje o resničnosti in verodostojnosti dejstev, o katerih so izpovedovali (vsi) zaslišani, prepričalo iz osebnega vtisa ob zaslišanju, kar je ravno namen takega izvajanja dokazov. To pa v ničemer ne pomeni, da bi bila tožena stranka neenakopravno obravnavana.

Glede delnega plačila

14. Pravilna pa je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati, da naj bi bil 1.7.2016 plačan račun za marec 2016, ne pa znesek 1.100,00 EUR za delo, opravljeno v juniju 2016. 15. Tožena stranka je v odgovoru na dopolnitev tožbe v točki 1.5 med drugim navedla, da tožeča stranka računa za delo za junij 2016 ni izstavila, si je pa 1.7.2016 iz blagajne kavarne za opravljene storitve v juniju 2016 vzela gotovino v znesku 1.100,00 EUR, kar je potrdila z zapisom na računu št. 05/2016. Dejstvo plačila storitev za junij je ostalo v celoti neprerekano; tožeča stranka na ta del trditev tožene stranke ni navedla ničesar do vključno prvega naroka za glavno obravnavo, pa tudi kasneje ne. O tem delu pritožbe tudi v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar.

16. V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Priznanih dejstev pa se ne dokazuje (prvi odstavek 214. člena ZPP, razen ko sodišče misli, da gre lahko za nedovoljena razpolaganja po tretjem odstavku 3. člena ZPP, za kar pa v obravnavani zadevi ni šlo).

17. Dejstva plačila 1.100,00 EUR za junijske storitve tožeča stranka ni opredeljeno zanikala (zgolj floskula v uvodu vloge, da prereka navedbe tožene stranke v njeni vlogi, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, ne predstavlja substanciranega in s tem upoštevnega zanikanja dejstev). Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da bi ugotavljalo, ali je bilo to plačilo morda za storitve iz aprila ali celo marca 2016 (ki ni predmet tožbenega zahtevka), kar pa je ob zaslišanju tožnika storilo in na te ugotovitve tudi oprlo svojo odločitev. S tem pa je sodilo preko navedb tožeče stranke in je ugotovilo dejstva, ki jih tožeča stranka sploh ni zatrjevala. S tem je tako kršilo drugi odstavek 7. člena in drugi odstavek 214. člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe v tem delu.

18. Kot priznano treba upoštevati dejstvo, da je bil 1.7.2016 za delo v juniju 2016 plačan znesek 1.100,00 EUR. Vendar pa je tožeča stranka za ta mesec zahtevala le plačilo 605,00 EUR. Razlike do 1.100,00 EUR pa ni mogoče upoštevati kot delnega plačila za kak drug mesec, saj bi bila s tem presežena trditvena podlaga tožene stranke, ki je uveljavljala izključno to, da je bil poravnan znesek za mesec junij. Zato je višje sodišče ugodilo pritožbi le v tem delu in v tem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek.

Sklepno in stroški postopka

19. Izrecno navedeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, razen glede računa za junij 2016, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in zavrnilo zahtevek za plačilo za junij v višini 605,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20. Ker je višje sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo, je moralo odločiti tudi o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Izvršilni stroški se ne bi spremenili, tudi če bi tožeča stranka uveljavljala le plačilo terjatve, s katero je uspela. Pravdne stroške tožeče stranke je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 1.494,70 EUR, stroške tožene stranke pa v višini 1.595,61 EUR, kar pritožbeno ni bilo izpodbijano. Glede na delno zavrnitev zahtevka je uspeh tožeče stranke v pravdi 74,3 %, uspeh tožene stranke pa 25,7 % in v takem razmerju sta tudi upravičeni do povračila odmerjenih stroškov – tožeča stranka do 1.110,56 EUR, tožena pa do 410,07 EUR. Po pobotu je tožena stranka tako dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške v znesku 700,49 EUR.

21. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela v 11,52 %, tožeča stranka je tako v pritožbenem postopku uspela v 88,48 %. Višje sodišče je obema strankama priznalo za stroške sestave pritožbe oziroma odgovora na pritožbo 500 točk, 2 % materialnih stroškov 10 točk in 22 % DDV v znesku 67,32 EUR, toženi strani pa dodatno še 315,00 EUR sodne takse. Ni pa toženi stranki priznalo stroškov poročila stranki, saj je to že obseženo v stroških sestave pritožbe. Tožeči stranki je tako odmerilo povračilo v znesku 373,32 EUR, glede na uspeh je upravičena do povračila v znesku 330,31 EUR. Toženi stranki pa je odmerilo stroške v znesku 688,32 EUR, glede na uspeh je upravičena do povračila v znesku 79,29 EUR. Po pobotu je presežek naložilo v plačilo toženi stranki.