Jedro

Glede na ugotovitev nižjih sodišč, da sta se toženca s tožnikom dogovorila, da se prvotna soinvestitorska pogodba preoblikuje v posojilno pogodbo (saj toženca po zaključku investicije nista mogla (ali želela) tožniku vrniti denarja), sta nižji sodišči pravilno zaključili, da predstavlja dolg tožencev znesek, ki je bil dogovorjen v prvi posojilni pogodbi (126.231,00 EUR skupaj z obrestmi) in ne znesek, ki je bil dogovorjen v soinvestitorski pogodbi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prvi toženec krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju prvemu tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku znesek 216.973,70 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca in v celoti zoper drugega toženca zavrnilo. Prvemu tožencu je naložilo tudi, da je dolžan povrniti tožniku njegove pravdne stroške ter odločilo, da drugi toženec sam krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da prvi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

**Bistvene navedbe strank v revizijskem postopku**

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga prvi toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek oziroma podredno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvi toženec navaja, da posojilne pogodbe same po sebi nikakor ne predstavljajo dejanskega razmerja, ki ga sicer stranke običajno urejajo s posojilnimi pogodbami. Bistvena je ugotovitev, kaj so stranke s kasnejšim podpisovanjem posojilnih pogodb dejansko želele. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do konkretnih pritožbenih navedb glede tožnikove izjave v prvotnem in ponovljenem postopku, čeprav je sodišče prve stopnje moralo ugotavljati namen strank ob sklenitvi posojilnih pogodb. Tudi se ni opredelilo do očitkov o protispisnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz nobene od sklenjenih posojilnih pogodb ne izhaja, da bi se pravdne stranke dogovorile, da s sklenitvijo posojilne pogodbe obveznost tožencev po soinvestitorski pogodbi preneha in nastane obveznost vračila posojila. Pogodbeni stranki le s podpisovanjem pogodb nista izrazili namena, naj dotedanja obveznost ugasne, zato le s tožnikovim zaslišanjem v ponovljenem postopku ni mogoče nadomestiti odsotnosti konkretnega zapisa o prenovitvi. Izjava o prenovitvi mora biti namreč jasna, nedvoumna in izrecna ter se ne more domnevati. Življenjsko nelogično je, da bi se toženca strinjala s prenovitvijo, saj bi bilo namesto obveznosti po soinvestitorski pogodbi vzpostavljeno posojilno razmerje z novimi višjimi glavnicami in določenim rokom vračila. Iz zadnje sklenjene posojilne pogodbe tudi izhaja, da imata kreditojemalca (toženca) vsak do ene polovice sredstev in se solidarna zaveza na podlagi te pogodbe ne more domnevati. Pritožbeno sodišče je to pritožbeno navedbo nepravilno štelo za neupoštevno pritožbeno novoto, saj ocena listine predstavlja uporabo materialnega prava, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in zato prvi toženec z navedbami ni bil prekludiran. Pritožbeno sodišče bi se moralo določno in vsebinsko bolj opredeliti o pritožbenih navedbah, da je prvi toženec dokazal vračilo izročenega denarja. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da prvi toženec o okoliščinah vračanja posojila ni podal konkretnih trditev in je bil ob dveh zaslišanjih nedosleden, pa je protispisna. Pritožbeno sodišče je nekritično sledilo dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo na sicer zelo neprepričljivo tožnikovo izjavo v ponovljenem sojenju.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 vročena tožniku in drugemu tožencu, ki nanjo nista odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano): - Dne 4. 7. 2002 je tožnik kot investitor s tožencema kot posrednikoma sklenil soinvestitorsko pogodbo, po kateri jima je izročil denarna sredstva v višini 25.000.000,00 SIT. Znesek je bil namenjen izključno za investicije v nepremičnine, ustvarjeni dobiček pa naj bi se delil 60 % v korist investitorja in 40 % v korist posrednikov. Iz pogodbe izhaja, da sta posrednika dolžna investitorju enkrat letno podati investitorsko poročilo, v katerem se opredelijo dejanja posrednikov. Sredstva so bila dana na razpolago za nedoločen čas, če pa jih investitor želi vrnjene, mora počakati na zaključek investicije.

- Toženca po zaključku investicije nista mogla (ali želela) tožniku vrniti denarja, zato sta pristala na preoblikovanje prvotne soinvestitorske pogodbe v posojilno pogodbo. Tožnik kot kreditodajalec in toženca kot kreditojemalca so tako 30. 10. 2006 podpisali posojilno pogodbo za znesek 126.231,00 EUR (30.250.000,00 SIT) z rokom vračila do 1. 7. 2007, skupaj z 10 % letnimi obrestmi.

- Tožnik in toženca so nato podpisali še sedem posojilnih pogodb (28. 1. 2008, 28. 1. 2009, 22. 6. 2009, 22. 10. 2009, 1. 4. 2010, 16. 12. 2010 in zadnjo 1. 4. 2011). Pogodbe so bile sklenjene verižno, tako da so se k prejšnji glavnici pripisale obresti in podpisala nova pogodba (s 16,5 % dogovorjeno letno obrestno mero pogodbenih obresti), denar pa tožencu po nobeni izmed posojilnih pogodb ni bil izročen, prejela sta ga zgolj po prvi soinvestitorski pogodbi.

- Prvi toženec ni dokazal, da bi tožniku vrnil skupni znesek 140.000,00 EUR.

- S sklepom o odpustu obveznosti Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2702/2014 z dne 19. 4. 2017 so bile drugemu tožencu odpuščene obveznosti, in sicer vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do dne 10. 6. 2014, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, razen za terjatve po drugem odstavku 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Sklep je postal pravnomočen dne 6. 5. 2017. **Presoja utemeljenosti revizije**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je s sklenitvijo prve posojilne pogodbe z dne 30. 10. 2006 predhodna obveznost tožencev po soinvestitorski pogodbi prenehala, ker je bila nadomeščena z obveznostjo vračila zneska v višini 126.231,00 EUR do 1. 7. 2007, skupaj z 10 % letnimi obrestmi. Po prvem odstavku 323. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) obveznost namreč preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Glede na ugotovitev nižjih sodišč, da sta se toženca s tožnikom dogovorila, da se prvotna soinvestitorska pogodba preoblikuje v posojilno pogodbo (saj toženca po zaključku investicije nista mogla (ali želela) tožniku vrniti denarja), sta nižji sodišči pravilno zaključili, da predstavlja dolg tožencev znesek, ki je bil dogovorjen v prvi posojilni pogodbi (126.231,00 EUR skupaj z obrestmi) in ne znesek, ki je bil dogovorjen v soinvestitorski pogodbi. Ker je tožnik od tožencev nerazdelno (solidarno) zahteval plačilo dolga po sklenjeni posojilni pogodbi in toženec ni dokazal, da bi tožniku vrnil dolgovani znesek, odpust obveznosti drugemu tožencu v postopku osebnega stečaja pa učinkuje tudi za tožnikovo terjatev do drugega toženca, sta nižji sodišči pravilno zavrnili tožbeni zahtevek zoper drugega toženca in ugodili tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 216.973,70 EUR (glavnica v znesku 126.231,00 EUR in obračunane pogodbene obresti v znesku 90.742,70 EUR) in zakonskih zamudnih obresti od zneska 126.231,00 EUR za čas od dne 1. 11. 2011 do plačila in od zneska 90.742,70 EUR za čas od dne 20. 12. 2011 do plačila zoper prvega toženca (natančneje glej točki 42 in 43 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

8. Neutemeljen je revizijski očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) in da citirane prepovedi ni mogoče obiti z navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Obe sodišči sta se namreč opredelili do bistvenih vprašanj v obravnavani zadevi. Ker so razlogi sodbe pritožbenega sodišča jasni in razumljivi, prav tako pa se je pritožbeno sodišče opredelilo do bistvenega (do dokazne ocene sodišča prve stopnje glede dogovora o preoblikovanju prvotne soinvestitorske pogodbe v posojilno pogodbo in glede nevračila posojila s strani prvega toženca), očitana kršitev ni podana.

9. Prvi toženec s ponovnimi navedbami, da se stranke s posojilnimi pogodbami niso dogovorile za preoblikovanje obveznosti, da to iz njih ne izhaja in da takšen dogovor ni življenjsko logičen, vsebinsko izpodbija dokazno oceno in ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji ter potrjeno na drugi stopnji, kar, kot je že bilo pojasnjeno, ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz istega razloga so neutemeljene tudi revizijske navedbe o protispisnem zaključku pritožbenega sodišča, da prvi toženec o okoliščinah vračanja posojila ni podal konkretnih trditev in je bil ob dveh zaslišanjih nedosleden, pritožbeno sodišče pa je nekritično sledilo dokazni oceni sodišča prve stopnje. Ne gre namreč za protispisnost (po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave.

10. Ni podana uveljavljana kršitev prvega odstavka 337. člena ZPP, ker naj bi pritožbeno sodišče kot nedovoljeno pritožbeno novoto nepravilno štelo navedbe prvega toženca v zvezi z nesolidarnostjo zaveze tožencev. Ker je tožnik od tožencev s tožbo solidarno (nerazdelno) uveljavljal plačilo zneska, prvi toženec pa tega vse do pritožbe substancirano ni prerekal, je pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da je prvi toženec s pritožbenimi navedbami, da domneve solidarnosti zgolj na podlagi pogodbenega zapisa ni mogoče vzpostaviti, prepozen. Kot je prvemu tožencu pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, gre namreč za novo dejstvo glede pogodbene volje strank2 (in ne za oceno listine, kot zmotno navaja prvi toženec v reviziji), glede katerega prvi toženec ni pojasnil, zakaj ga ni navedel že do prvega naroka za glavno obravnavo.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo prvega toženca zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

12. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker prvi toženec z revizijo ni uspel, do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem. 2 Pogodbena volja strank glede tega vprašanja v postopku ni bila sporna.