Jedro

Zavarovanec tožene stranke je vendarle storil vse potrebno, da do tožnikove poškodbe ne bi prišlo. Takšen zaključek pa še dodatno potrjuje dejstvo, da je tožniku z opravljenim izpitom "Jahač 2" (ki dokazuje zadostno znanje in usposobljenost za samostojno jahanje) dovoljeno, da samostojno opravi uro jahanja v maneži kateregakoli konjeniškega kluba in da se je kritičnega dne sam odločil za jahanje v maneži zavarovanca tožene stranke, kljub dejstvu, da je bila v tej maneži po dežju zemlja blatna in trava mokra.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Toženka je dolžna plačati tožniku odškodnino za nematerialno škodo v znesku 2.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do 27.06.2003 po 13,5 % letni obrestni meri, od 28.06.2003 dalje pa po 17 % letni obrestni meri do dneva plačila ter mu povrniti povzročene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe do plačila, vse na TRR pooblaščenca odvetnika, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti

315.779,00 (tristo petnajst tisoč sedemsto devetinsedemdeset 00/100) SIT stroškov pravdnega postopka, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da je tožena stranka plačati povrniti tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku

840.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do

27.06.2003 po 13,5 % letni obrestni meri, od 28.06.2003 dalje pa po 17 % letni obrestni meri do dneva plačila ter ji povrniti povzročene pravdne stroške v višini

99.817,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, v roku 15 dni. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Navedla je, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni pojasnjeno kaj je sploh mogoče očitati zavarovancu tožene stranke. Sicer pa je tožena stranka na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričana, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati niti najmanjše malomarnosti za obravnavano nezgodo.

Ravno nasprotno, zaključiti gre, da je zavarovanec tožene stranke ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj je storil vse potrebno in običajno, da do nezgode ne bi prišlo, zato bi bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava, tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožnik tudi poudarja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo zavrniti tožbeni zahtevek, saj v primeru, če je podana krivdna odgovornost njenega zavarovanca, ni podano zavarovalno kritje. V kolikor je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da bi zavarovanec tožene stranke moral pričakovati škodljivo posledico, bi to imelo za posledico domnevo naklepa oziroma ravnanje, pri katerem v skladu z določili zavarovalne pogodbe obveznost tožene stranke po izplačilu zavarovalnine, ni podana.

Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožba je utemeljena.

Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja enako, tako kot to graja pritožba, da sodišče prve stopnje na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku in izvedenih dokazov, ni sprejelo pravilne materialnopravne odločitve, ko je zaključilo, da je podana 70 % sokrivda tožene stranke za nastanek škodnega dogodka z dne

14.06.1998, medtem ko naj bi tožnikov prispevek k nezgodi znašal 30%. Tako je prav zmotna uporaba materialnega prava, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pritožbenemu sodišču narekovala spremembo izpodbijane sodbe v skladu z določilom 4. točke 358. člena ZPP.

Eden od pogojev odškodninske odgovornosti povzročitelja škodnega dogodka je, da je škodo povzročil krivdno. Po določilu prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki uzakonja načelo subjektivne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, je namreč tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Iz pravno relevantnih dejstev, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zavarovancu tožene stranke, v maneži katerega je tožnik padel s konja in se pri tem poškodoval, ni mogoče očitati odgovornosti za nastanek škodnega dogodka. V skladu z obrnjenim dokaznim bremenom je namreč tožena stranka uspela dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde oziroma, da je za nastanek škodnega dogodka podana izključna krivda samega tožnika. Kot je sodišče prve stopnje povzelo iz izpovedbe zaslišane priče, tožnikovega inštruktorja, voditelja šole jahanja in predsednika konjeniškega kluba, je tožnik kritičnega dne jahal konja Levisa, izšolanega za učenje jahanja v maneži, izredno poslušnega, dobro vjahanega in tudi dovolj hitrega, sicer pa v zelo dobrih letih za konja (8-9 let), ki ga tistega dne pred tožnikom ni še nihče jahal. Izbira konja je torej glede na tožnikove predhodne izkušnje in ob upoštevanju dejstva, da je po oceni inštruktorja veljal za zelo dobrega jahača in pridobljenem tožnikovem nazivu "Jahač 2" povsem ustrezala tožnikovim sposobnostim. Nadalje pa je razmeram na terenu ustrezala tudi oprema konja, saj je bil konj ustrezno podkovan, kovinske podkve pa so bile opremljene tudi z videoštolami, ki zagotavljajo boljši oprijem konjskih kopit glede na podlago. In še, vso predpisano opremo je imel tudi tožnik, saj je jahal s čelado, jahalnimi hlačami in škornji, ki zagotavljajo boljšo oprijemljivost in omogočajo lažje dajanje komand konju.

Zaslišana priča je izpovedal tudi, kar je izrecno potrdil tudi sam tožnik, da je na dan tožnikovega poškodovanja preveril kako je tožnik osedlal in pripravil konja in tudi bil prisoten v maneži, ko je tožnik jahal, čeprav to niti ne bi bilo potrebno glede na dejstvo, da je tožnik imel opravljen izpit "Jahač 2". Poleg tega pa tožnik tudi ni zanikal, da ga je trener pred začetkom jahanja opozoril na moker in blaten teren, posebej pa še na previdnost v ovinku.

Po navedenem je sklepati, da je zavarovanec tožene stranke vendarle storil vse potrebno, da do tožnikove poškodbe ne bi prišlo. Takšen zaključek pa še dodatno potrjuje dejstvo, da je tožniku z opravljenim izpitom "Jahač 2" (ki dokazuje zadostno znanje in usposobljenost za samostojno jahanje) dovoljeno, da samostojno opravi uro jahanja v maneži kateregakoli konjeniškega kluba in da se je kritičnega dne sam odločil za jahanje v maneži zavarovanca tožene stranke, kljub dejstvu, da je bila v tej maneži po dežju zemlja blatna in trava mokra. Razen tega je bil tožnik pred pričetkom jahanja v maneži še izrecno opozorjen na previdnost in je tudi sam videl, da se v maneži nahaja mlaka, pa kljub temu ni prilagodil tempa in oblike hoda v jahanju razmeram na terenu. Kot je povedal tožnik sam, je konja najprej vodil v hodu, nato pa v kasu, kar je bilo po izpovedbi priče precej hitro, v desnem ovinku, ko je zagalopiral pa se je konju pri mlaki speljalo, kot je izpovedal. Krivdo za nastanek obravnavanega škodnega dogodka je torej v celoti pripisati ravnanju tožnika, ki se je kljub znanim posledicam prej neugodnih vremenskih razmer odločil za jahanje v maneži, nato pa načina svojega jahanja kljub opozorilom ni prilagodil danim razmeram.

Ker ni podan eden od temeljnih pogojev za obstoj civilnega delikta, je zaključiti, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za vtoževano škodo, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu spremenilo ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari pa ima za posledico tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka v pravdnem postopku v celoti uspela, je upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 315.779,00 SIT, kar ji je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna plačati tožeča stranka. Navedeni znesek predstavlja seštevek naslednjih priglašenih in potrebnih stroškov tožene stranke: -53.240,00 SIT: 400 točk za sestavo odgovora na tožbo, ter v odgovoru na tožbo priglašeni 19 % DDV in 2% administrativni stroški; -6.750,00 SIT kot sodna taksa za odgovor na tožbo; -53.680,00 SIT: 400 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 21.10.2003, ter v pripravljalni vlogi priglašeni 20 % DDV in 2 % administrativni stroški; -49.500,00 SIT: 400 točk za pristop na prvo glavno obravnavo z dne 27.10.2003 in 50 točk za prisotnost na glavni obravnavi; -33.000,00 SIT: 200 točk za pristop na glavno obravnavo dne 19.11.2003 in 100 točk za prisotnost na glavni obravnavi;

-119.609,00 SIT za izdelavo izvedenskega mnenja konjeniške stroke.

Pritožbeno sodišče pa toženi stranki kot potreben strošek zastopanja ni priznalo kilometrine, saj obravnavani spor ni zahtevnejše narave, zaradi česar ne bi bilo možno substituiranje niti zaupnejše narave, ko substituiranje ne bi bilo primerno, tožena stranka pa tudi ni izkazala, da ni bilo mogoče najti substituta.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP).