Jedro

Ker je bilo zdravljenje nezahtevno, tožnik ni upravičen do odškodnine za sekundarni strah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 22.6.2012 odločilo: - da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi za znesek 5.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.7.2008 dalje (točka I izreka), - da je dolžna toženka tožniku plačati znesek 760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19.7.2008 dalje (točka II izreka), - da se višji tožbeni zahtevek na plačilo zneska 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19.7.2008 dalje zavrne (točka III izreka), - da je dolžan tožnik toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.541.37,00 EUR (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa da jo spremeni tako, da mu v izpodbijanem delu v celoti ugodi. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu naj bi sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa pri odmeri odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče pri odmeri ni upoštevalo ugotovljenih (kasnejših) blagih in občasnih bolečin, prav tako ne mnenja dr. P glede telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel. Mnenji dr. P in dr. B si v tem delu ne nasprotujeta. Tudi dr. B je ob zaslišanju dne 22.6.2012 izpovedal, da so bile pri tožniku po srednje močnih bolečinah (ki so trajale 24 ur po nezgodi) prisotne še blage do blažje bolečine, ki so trajale do zaključka fizioterapije, kar v zvezi z utrpljenimi lahkimi in občasno lahkimi bolečinami ustreza ugotovitvam dr. P in je sodišče spregledalo oziroma se do tega ni ustrezno opredelilo (sodba po mnenju pritožnika v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih). Okoliščina, da tožnik med zdravljenjem ni posegal po protibolečinski medikamentozni terapiji, ne pomeni, da ni trpel bolečin in da zato ni upravičen do višje odškodnine (pritožnik v nadaljevanju navaja, kako konstantno jemanje analgetikov prizadene zdravje). Tožnik ima pač visok prag bolečine. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo s strani obeh izvedencev medicinske stroke ugotovljenih bolečin, prav tako ne obsega nevšečnosti povezanih z opravljanjem fizikalnih terapij ter tistih, ki jih je tožnik doživel ob prvem obisku UKC Ljubljana, ko je bil s strani dežurnega zdravnika dr. B sprejet skrajno neprimerno, zaradi česar bi mu moralo sodišče iz obravnavanega naslova prisoditi vtoževani znesek 2.000,00 EUR. Tožnik se nadalje ne strinja z zaključkom sodišča, da se je ob nezgodi prestrašil v posledici presenečenja. To naj bi bilo v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih, ki naj se v izogib ponavljanju šteje za del pritožbene trditvene podlage (VS001574, VS001767, VS001916, VS001873, VS002045, VS001998). V nadaljevanju se sklicuje na svojo izpovedbo z dne 22.6.2012, iz katere naj bi izhajalo, da trka ni pričakoval in se nanj ni mogel pripraviti ter morebiti ublažiti njegove posledice. Šlo naj bi izreden, stresen in predvsem nepričakovan dogodek, ki so ga povzročila premikajoča motorna vozila, katerih hitrost in sila naleta je vplivala na njegovo dojemanje, zaradi česar se je v trenutku trka (poka in sunka) ustrašil za svoje življenje in zdravje. V trenutku naleta drugega vozila je doživljal negativne občutke in ni vedel, kaj se dogaja z njegovim zdravjem oziroma kje je. Ti občutki so pomenili kratkotrajni primarni strah (vsaj srednje intenzitete), česar sodišče ni upoštevalo. Upravičen je tudi do odškodnine iz naslova sekundarnega strahu (vsaj blažje intenzitete), ki ga je trpel v noči po nezgodi ter kasneje med opravljanjem fizikalne terapije. Na vprašanje upravičenosti do odškodnine ne more vplivati okoliščina, da je zdravniško pomoč poiskal na prigovarjanje matere. V nadaljevanju se ponovno sklicuje na svojo izpovedbo in poudarja, da je razlog, da je okleval ponovno obiskati zdravnika, v prvem obisku UKC Ljubljana, ko je bil s strani dežurnega zdravnika sprejet skrajno neprimerno. Poudarja, da je še mlad in da je bil kot laik zaradi pomembnosti vratnega dela hrbtenice upravičeno zaskrbljen za izid zdravljenja. V zvezi z odločitvijo o stroških sodišče ni navedlo razlogov oziroma so ti nejasni. Poudarja, da je tožbo delno umaknil po prejemu odgovora na tožbo, oziroma še preden je sodišče razpisalo obravnavo in še preden so bili angažirani izvedenci. Ker je od 3.6.2010 postopek temeljil na vrednosti 2.860,00 EUR, je v pravdi uspel 63,29 % (v celoti po temelju in 26,57% po višini). Tudi če ne bi bil upoštevan uspeh po temelju, je uspel 26,57%.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Pritožbene trditve, da pri odmeri ni upoštevalo (kasnejših) blagih in občasnih bolečin oziroma da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, nikakor ne držijo. Na podlagi mnenja sodnega izvedenca B (ugotovitvam katerega pritožnik ne oporeka) in same tožnikove izpovedbe je ugotovilo (pritožba pa ne vzbudi prav nobenega dvoma v pravilnost (prepričljivost) teh zaključkov), kakšne telesne bolečine (v tem okviru pa tudi, kako so se pojavljale blage in občasne) je slednji utrpel. S tem se je tudi (obrazloženo) »opredelilo« do navedb, ki jih je tožnik v zvezi s tem podal, kar je edino relevantno (ni pa se sodišče dolžno izrecno opredeliti do prav vsake navedbe/ugotovitve izvedenca) (1). Zaključek sodišča prve stopnje narejen na podlagi tožnikove izpovedbe, da po prvi noči protibolečinskih tablet ni več zaužil, je logičen, medtem ko predstavlja navajanje, kako konstantno jemanje analgetikov prizadene zdravje (enako velja za trditev, da ima sam »pač« visok prag bolečine) nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP) (2). Pritožbeni ugovor, češ da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo s strani obeh izvedencev medicinske stroke ugotovljenih bolečin (oziroma obsega nevšečnosti povezanih z opravljanjem fizikalnih terapij), je pavšalen in posledično neprepričljiv, medtem ko je sklicevanje na nevšečnosti, ki naj bi jih tožnik doživel ob prvem obisku UKC Ljubljana, ko naj bi bil s strani dežurnega zdravnika dr. B sprejet skrajno neprimerno, ne samo novo (in posledično nedopustno), ampak tudi sicer nerelevantno (ne gre za okoliščine, ki bi jih bilo možno uveljavljati v predmetnem okviru). (3)

6. Prepričljivi pa so tudi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v zvezi z ugotovitvijo, da tožnik ni utrpel strahu (niti primarnega niti sekundarnega), ki bi ga upravičeval do odškodnine. Slednji s pritožbenim ponavljanjem svojih navedb in še manj z nedopustnim širjenjem trditvene podlage teh zaključkov prav v ničemer ne omaje. Takšno nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP) predstavlja zatrjevanje (ob hkratnem sklicevanju na lastno izpovedbo z dne 22.6.2012) (4), da se zaradi nepričakovanosti trka nanj ni mogel pripraviti ter ublažiti njegovih posledic, opisovanje, kako naj bi k izrednosti, stresnosti in nepričakovanosti dogodka vplivala okoliščina, da so dogodek povzročila premikajoča se motorna vozila in kako naj bi to vplivalo na njegovo dojemanje, prav tako navajanje, da je v trenutku naleta drugega vozila doživljal negativne občutke (ni vedel, kaj se dogaja z njegovim zdravjem oziroma kje je), ki naj bi pomenili kratkotrajni primarni strah (vsaj srednje intenzitete). Ob tem, da je v zvezi s primarnim strahom v postopku na prvi stopnji podal le trditve, da se je prometna nezgoda pripetila nenadoma in nepričakovano ter da se je v tem trenutku zelo močno ustrašil za svoje življenje in zdravje, predstavljajo prej omenjene pritožbene novote poskus oba sklopa (o nepričakovanosti na eni strani in strahu na drugi) povezati oziroma ju (na račun poudarjanja strahu) „poistovetiti“. A tudi če ne bi šlo za nove trditve, jim spričo objektivnih okoliščin, na katere opozarja sodišče prve stopnje (nizka hitrost vozil, narava poškodbe oziroma njen majhen obseg), ne bi bilo moč slediti. Te iste objektivne okoliščine pa hkrati nedvomno potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnikov strah ob nezgodi kratkotrajna reakcija, ki je bila predvsem posledica presenečenja (ne pa kakšne resne ogroženosti zdravja ali celo - kot se to ponovno omenja tudi v pritožbi - življenja). Ker je povsem neobrazloženo, tudi ni moč slediti pritožbenemu navajanju, da naj bi bila omenjena ugotovitev sodišča prve stopnje v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih, ki naj se v izogib ponavljanju šteje za del pritožbene trditvene podlage. Pritožbene navedbe morajo biti konkretne tudi, ko se pritožnik sklicuje na sodne odločbe. „Golo“ naštevanje posameznih odločb, ki naj bi bile v nasprotju z določeno ugotovitvijo (pri čemer ni pojasnjeno zakaj) in ki naj bi zato (očitno v celoti) predstavljale del pritožbenih navedb, še zdaleč ne zadošča. Poleg tega je ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero se pritožnik ne strinja (in sicer, da njegov (konkretni) strah ob konkretni nezgodi ni bil posledica resne ogroženosti zdravja in življenja, ampak presenečenja), dejanske narave, zaradi česar ni jasno, kaj naj bi imela z njo opraviti „ustaljena“ sodna praksa.

7. Ker je bilo zdravljenje nezahtevno, tožnik (kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje), ni upravičen do odškodnine za sekundarni strah. Tudi v zvezi s tem podane pritožbene trditve tega zaključka prav v ničemer ne omajejo. Okoliščina, da je zdravniško pomoč (ponovno) poiskal na prigovarjanje matere, je za presojo obstoja takšnega strahu nedvomno relevantna (poleg tega pa ni edina, na katero se v zvezi z nepriznanjem odškodnine iz tega naslova sklicuje sodišče prve stopnje). Ostale v tem okviru podane pritožbene navedbe (in sicer opisovanje strahu, ki naj bi ga trpel v noči po nezgodi ter kasneje med opravljanjem fizikalne terapije, navajanje, da je bil razlog njegovega oklevanja ponovnega obiska zdravnika v prvem obisku UKC Ljubljana, ko je bil s strani dežurnega zdravnika sprejet skrajno neprimerno, poudarjanje, da je še mlad in da je bil kot laik zaradi pomembnosti vratnega dela hrbtenice upravičeno zaskrbljen za izid zdravljenja) pa so ne samo neprepričljive, ampak prvenstveno tudi sicer nove in kot take neupoštevne.

8. Sodišče prve stopnje je jasno in prepričljivo obrazložilo tudi svojo odločitev o stroških postopka, zaradi česar očitek o neobstoju razlogov ne drži. Ker do delnega umika tožbe ni prišlo zaradi toženkine izpolnitve zahtevka (kar je z vidika prvega odstavka 158. člena ZPP v tem oziru edino relevantna okoliščina), je zaključek, da je tožnik tudi v tem delu v pravdi „propadel“, povsem na mestu. Pritožbeno navajanje, da je tožbo delno umaknil po prejemu odgovora na tožbo, oziroma še preden je sodišče razpisalo obravnavo in še preden so bili angažirani izvedenci, je kar se tiče presoje uspeha v pravdi, brezpredmetno. Tožnik je torej od (v tožbi) zahtevanih 8.400,00 EUR uspel le z zneskom 760,00 EUR (5). Zato je nedvomno pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je (s svojim zahtevkom) v pravdi pretežno propadel, v posledici česar je dolžan (v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP) toženki povrniti potrebne pravdne stroške.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni (6) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Slednji sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) V konkretnem primeru ugotovitev sodnega izvedenca P. S tem, ko v zvezi telesnimi bolečini (njihovo intenzivnostjo) ni »sledilo« ugotovitvam omenjenega izvedenca (kot je to tudi izrecno navedlo), ampak ugotovitvam sodnega izvedenca B, je dalo jasno vedeti, da pač te šteje za bolj prepričljive. Trditev, da si ugotovitve obeh izvedencev glede telesnih bolečin ne nasprotujejo, pa seveda ne drži. (2) Tudi sicer ni jasno, kdo (razen pritožbe) naj bi kakorkoli omenjal konstantno jemanje protibolečinskih tablet. (3) Saj tudi, če je bilo temu res tako, ne gre za „objektivno“ z zdravljenjem povezano nevšečnost, ampak za neprimerno ravnanje (obnašanje) tretje osebe.

(4) Izpovedba (kot dokaz) neobstoječih trditev (kot temelja presoje) ne more nadomestiti.

(5) Kar znaša komaj 9% in je ključno za presojo njegovega uspeha v predmetni pravdi.

(6) Povsem pavšalne so tudi pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava pri odmeri odškodnine.