Jedro

Drugi odstavek 34. člena splošnih pogojev, ki določa zavarovančeve dolžnosti po zavarovalnem primeru, zavarovancu nalaga, da mora dati zavarovalnici vse potrebne podatke, ki jih ima na voljo in so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode. Cenilec zavarovalnice je vozilo, na katerega se je nanašal zahtevek zavarovanca, pregledal na kraju, ki ga je zavarovanka navedla v zahtevku. Zavarovalnica ima pravico ugotavljati vzrok, obseg in višino škode. Pri tem ni mogoče vleči paralele med določbami, ki veljajo v kazenskem postopku, saj ne gre za takšen postopek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 15.742,90 EUR v osmih dneh od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, ter da je toženka dolžna plačati vse stroške sodnega postopka v osmih dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna toženki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 1.263,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi pisnega odpravka sodbe toženki do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica po pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica je prepričana, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako pa je njena dokazna ocena izvedenih dokazov, ki so odločilni za razsojo v obravnavani zadevi, zmotna in za tožnico nesprejemljiva. Za tožnico je nesprejemljiv zaključek, da ni dokazala, da je do zatrjevane škode prišlo na zatrjevan način, v posledici česar po mnenju sodišča prve stopnje ne more biti upravičena do izplačila zavarovalnine. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva na podlagi Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (v nadaljevanju splošni pogoji) napravilo zmoten materialnopravni zaključek, da do nastopa zavarovalnega primera sploh ni prišlo oziroma, da do nastanka zatrjevane škode ni prišlo na zatrjevan način. Tožnica je namreč sodišču ponudila vse razpoložljive dokaze o tem, da je zavarovalni primer v obravnavanem primeru dejansko nastopil, toženka pa ni predložila prav nobenega dokaza o nasprotnem.

- Tožnica je zaslišana na glavni obravnavi dne 23. 5. 2013 odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, ki so se nanašale na njene obveznosti iz naslova sklenjene pogodbe zavarovanja avtomobilskega kaska s toženko, enako je storil tudi R.C., ki je v času, ko je prišlo do nastanka zavarovalnega primera, vozil tožničin osebni avtomobil. Tožnica je izpolnila vse pogoje, ki se nanašajo na njene dolžnosti, ki jih opredeljuje 34. člen splošnih pogojev.

- Sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo nobenih razlogov, zaradi katerih izpovedba tožnice in navedene priče ne bi bili verodostojni ali sprejemljivi, prav tako pa njunih izpovedb v dokazni oceni ni upoštevalo, ampak je svoje zaključke oprlo zgolj na izpovedbo priče B.Š. in na ugotovitve v izvedenskih mnenjih, ki sta jih za potrebe sodišča na predlog toženke izdelala izvedenca Ž.L. in M.P. - Tožnica je že v pripravljalni vlogi, z dne 12. 9. 2011, v celoti prerekala navedbe toženke v odgovoru na tožbo in posebej opozorila na ravnanje cenilca toženke B.Š., ki je na podlagi ogledov osebnega avtomobila znamke BMW, serija 5 diesel, št. šasije WBANC51090CN39897 neugotovljenega dne v mesecu januarju 2009 in nato še 23. 1. 2009 izpolnil zapisnika, ki sta v nadaljevanju služila kot osnova za izdelavo izvedenskih mnenj M.M. (v kazenskem postopku) in Ž. L. ter M. P. v predmetnem pravdnem postopku. Navedenih trditev toženka ni nikoli izrecno prerekala, prav tako pa trditve tožnice o nedopustnem in nezakonitem ravnanju B.Š. pri ogledu dne 23. 1. 2009 niso bile ovržene niti potem, ko je bil ta na glavni obravnavi zaslišan kot priča. - Ustava v 35. členu med drugim zagotavlja nedotakljivost človekove zasebnosti ter njegovih osebnostnih pravic, pri čemer varuje tudi nedotakljivost stanovanja, kar predstavlja tudi osebni avtomobil, ki je predmet zavarovalnega primera, saj je ta lastnina tožnice in predstavlja prostor, v katerem ima državljan pravico do pričakovane zasebnosti. V obravnavanem primeru je bila tožničina lastnina ne samo predmet nedopustnega in nezakonitega posega s strani B.Š., kot cenilca zaposlenega pri toženki, ampak je bila s takšnim posegom prekršena tudi njena ustavna pravica do dokaza, saj o tem posegu ni bila obveščena, prav tako tudi ne o ugotovitvah v zvezi s tem. Ker do plačila zavarovalnine zaradi protipravnega ravnanja toženke ni prišlo, popravilo avtomobila ni bilo izvedeno, zato je tožnica osebni avtomobil v stanju, v kakršnem je bil po nesreči, tudi prodala, še pred začetkom kazenskega postopka. Tako tudi po zavrženju kazenske ovadbe, ki jo je podala toženka, tožnica v pravdnem postopku ni mogla dokazovati, da so trditve toženke glede nastanka poškodb in tehnične brezhibnosti vozila neresnične. Vsi izvedenci, ki so bili odrejeni, bodisi v kazenskem postopku ali v tem pravdnem postopku, so mnenja podali, ne da bi si tožničin osebni avtomobil sploh ogledali, njihova mnenja temeljijo izključno na ugotovitvah B.Š., ki pa so bile rezultat nezakonitih posegov v notranjosti. Še zlasti to velja za račun avtopralnice, ki je bil datiran na dan 31. 12. 2008, ki bi ga naj B.Š. našel v avtomobilu. Gre za listino, ki je izključno zasebne narave in jo je toženka hranila v zaprtem predalu osebnega avtomobila.

- Sodišče tudi v pravdnem postopku praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-472/2002. Sodišče mora upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je potrebno dati prednost. - Tožnica zato višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojanje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, prav tako pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo vse odločilne dejanske okoliščine in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi tožnica od toženke na podlagi z njo sklenjenega kasko zavarovanja za osebni avtomobil terja plačilo odškodnine za škodo, ki bi naj na tem vozilu nastala v prometni nesreči dne 30. 12. 2008 v kraju Stare Črnuče, v kateri je bil kot voznik udeležen tožničin sin R.C.. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo primarno sporno, ali je do poškodovanja vozila dejansko prišlo v okoliščinah, ki jih je zatrjevala tožnica in je tako tožnica, glede na določila splošnih pogojev, upravičena do plačila zavarovalnine.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku zaključilo, da tožnici ni uspelo izkazati nastopa zavarovalnega primera oziroma, da ni uspela dokazati, da je do zatrjevane škode prišlo na zatrjevan način, zaradi česar ne more biti upravičena do izplačila zavarovalnine, zato je njen tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen in ga je zavrnilo.

8. Po oceni pritožbenega sodišča absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba sodišča prve stopnje v točki 13 obrazložitve vsebuje razloge, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam in izpovedbi tožnice in izpovedbi kot priče zaslišanega R.C. ter zakaj njunega zatrjevanja, da se je škodni dogodek dejansko zgodil v okoliščinah, ki jih je navajala tožnica, ni moglo sprejeti. V tem delu so izčrpno navedeni razlogi, zaradi katerih je sodišče sledilo drugim v prvostopnem postopku izvedenim dokazom, na podlagi katerih je zaključilo, da do zatrjevane škode ni prišlo na zatrjevan način.

9. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je nastopil zavarovalni primer, to je bodoč, negotov in od izključne volje pogodbenikov neodvisen dogodek, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (922. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Tudi zavarovanje avtomobilskega kaska krije škodo na zavarovanem vozilu zaradi poškodovanja ali uničenja zavarovanih stvari, ki nastane kot posledica presenetljivih, kratkotrajnih in od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov (2. člen splošnih pogojev).

10. V obravnavani zadevi pa tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica ni uspela dokazati, da je do prometne nezgode prišlo na zatrjevan način. V skladu z zavzetim stališčem v obstoječi sodni praksi, ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki bi naj predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, logično in izkustveno izključuje sam zatrjevan dogodek in s tem zatrjevani zavarovalni primer.

- Na podlagi izvedenih dokazov (izvedenskih mnenj izvedencev, izvedenca prometne stroke M.M. in njegove izpovedbe, izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke R. c. d.d.., Ž. L. in izvedenskega mnenja izvedenca avtomobilske stroke M. P. ter na podlagi izpovedbe kot priče zaslišanega B.Š.) je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da do zatrjevane škode ni prišlo na zatrjevan način, in da ni nastopil zavarovalni primer na podlagi sklenjenega zavarovanja avtomobilskega kaska, zato toženka tožnici ni dolžna izplačati zavarovalnine, tožbeni zahtevek pa je neutemeljen že po temelju.

- Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbe, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje zmoten, ker vse ugotovitve v izvedenskih mnenjih temeljijo predvsem na ugotovitvah cenilca toženke B.Š., ki je opravil dva ogleda tožničinega osebnega avtomobila, po mnenju tožnice pa gre za nezakonito preiskavo tožničinega vozila, saj cenilec ogleda ni opravil ob prisotnosti tožnice, niti za posege v vozilo ni imel njenega dovoljenja oziroma o tem ni obvestil policistov. Na tak način gre za dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in s kršitvijo pravice do zasebnosti.

11. Že sodišče prve stopnje je pritožbenim navedbam smiselno enak ugovor tožnice zavrnilo v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe, čemur se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Ne gre namreč za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo z ustavo zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prav tako pa pregled tožničinega osebnega avtomobila, ki ga je opravil cenilec toženke B.Š. (vključno z najdenim računom za avtopralnico, z dne 31. 12. 2008), ni nedopusten poseg v zasebnost tožnice.

- Drugi odstavek 34. člena splošnih pogojev, ki določa zavarovančeve dolžnosti po zavarovalnem primeru, zavarovancu nalaga, da mora dati zavarovalnici vse potrebne podatke, ki jih ima na voljo in so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode. Cenilec zavarovalnice je vozilo, na katerega se je nanašal zahtevek zavarovanca, pregledal na kraju, ki ga je zavarovanka navedla v zahtevku. Zavarovalnica ima pravico ugotavljati vzrok, obseg in višino škode. Pri tem ni mogoče vleči paralele med določbami, ki veljajo v kazenskem postopku, saj ne gre za takšen postopek. Zato v zvezi s pregledom vozila, ki ga je B.Š., cenilec zaposlen pri toženki, opravil brez prisotnosti tožnice, ni mogoče govoriti o nedovoljenih dokazih oziroma, da gre za dokaz, pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti. Ne gre tudi za okoliščine, ki bi bile primerljive s primerom iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-472/02. 12. Po vsem obrazloženem se kot neutemeljena pokaže tudi pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopna odločitev je namreč pravilna in utemeljena tako na v sodbi sodišča prve stopnje navedenih določilih OZ, kakor tudi na že izpostavljenih splošnih pogojih toženke. Ker je sodišče prve stopnje tudi na podlagi 922. člena OZ pravilno zaključilo, da v obravnavani zadevi ni prišlo do zavarovalnega primera (toženka zatrjevanega nastanka prometne nesreče ni uspela dokazati), je pravilno zaključilo, da toženki ni mogoče naložiti izplačila zavarovalnine (943. člen OZ).

13. Zaradi navedenega pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker jih tožnica ni priglasila (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 163. člena ZPP).