Jedro

Tožnika nista dokazala toženčevega naklepa, tj. njegovega zavedanja o tem, da nista storila kaznivega dejanja, za katero ju je bil ovadil. Ker se kaznivo dejanje (krive ovadbe) stori samo z direktnim naklepom, protipravno ravnanje toženca torej ni podano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov za plačilo odškodnine vsakemu po 10.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter okrnitve osebnostnih pravic, ki naj bi jima jih povzročil toženec s podajanjem krive ovadbe zoper njiju. Tožnika je zavezalo k povračilu 1397,14 EUR toženčevih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, sicer pa z ustreznimi obrestmi.

2. Proti tej sodbi se tožnika pritožujeta, nominalno iz vseh možnih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek, brez nadaljnjih stroškovnih zahtev. V pritožbi očitata, da je sodišče toženčeve navedbe ocenilo kot da bi šlo za dokaze, ni pa toženca zaslišalo, saj je ta večkrat neupravičeno izostal z naroka. Menita, da sodišče ne more pravilno ugotoviti materialne resnice zgolj na podlagi navedb, brez dokazovanja z zaslišanjem obeh pravdnih strank. Tudi dejstvo, da toženec dvakrat ni pristopil na glavno obravnavo v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper tožnika in se končal z zavrnilno sodbo, po njunem kaže na to, da je dejanje ovadbe obžaloval. Trdita, da je toženec tožnici dovolil uporabo nepremičnine in je tudi vedel, da jo uporablja, saj jo je nekajkrat tam obiskal, zato je njegova ovadba kriva ovadba, posledica ljubosumja oz. neuslišane želje, da se tožnici približa. 3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Ni sporno, da sta se tožnika 27. 1. 2011 nahajala na toženčevi nepremičnini na naslovu … in da se na poziv toženca nista želela umakniti. Dalje ni sporno, da je toženec ovadil zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 141. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1) in da je bila obtožba zoper njiju zavrnjena.

7. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker tožnika nista uspela dokazati, da je toženec s tem, ko je podal kazensko ovadbo, ravnal protipravno. Po presoji pritožbenega sodišča je ta ocena pravilna. Podati kazensko ovadbo ni protipravno, zavrnitev obtožbe zoper ovadenega pa še ni dokaz, da je bila ovadba kriva. Krivo ovadbo poda tisti, ki koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil (1. odst. 283. čl. KZ-1). Samo v tem primeru je podati ovadbo protipravno, protipravno ravnanje pa je sine qua non element odškodninske obveznosti, ki ga dokazuje oškodovanec (131. čl. Obligacijskega zakonika).

8. Ni sporno, saj sploh ni zatrjevano, da toženec ni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe oz. zoper njega sploh ni tekel kazenski postopek. Zato se je vprašanja, ali je podal krivo ovadbo ali ne, sodišče prve stopnje lotilo sámo. Implicite je ocenilo, da tožnika nista dokazala toženčevega naklepa, tj. njegovega zavedanja o tem, da nista storila kaznivega dejanja, za katero ju je bil ovadil. Ker se omenjeno kaznivo dejanje stori samo z direktnim naklepom, protipravno ravnanje toženca torej ni podano.

9. Taka ocena je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Temelji na sprejemljivi dokazni oceni, da tožnica ni imela toženčevega dovoljenja za bivanje v njegovo nepremičnini in da se je na tem naslovu z njegovim dovoljenjem le prijavila, ker je potrebovala urejeno prijavo stalnega prebivališča zaradi odpusta iz bolnišnice. Dokazno breme trditve, da je tožnica imela toženčevo dovoljenje, je bilo na tožnikoma, pa sta imela prešibke dokaze (zgolj lastno izpovedbo), da bi sodišče prepričala v obstoj takega dogovora. V odsotnosti kakršnegakoli pisnega dokumenta, ob fotografijah, ki nedvoumno dokazujejo popolno neprimernost toženčeve „hiše“ na navedenem naslovu za bivanje (nesporno je bila tudi neogrevana, brez vode in elektrike), je takšna ocena v celoti sprejemljiva in je ne omaje dejstvo, da je bila s toženčevim dovoljenjem tožnica tu prijavljena.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z zaslišanjem toženca. Tožnika se ne moreta sklicevati na to, da je bila nasprotna stranka prikrajšana za pravico do izjavljanja. Prav tako so irelevantne navedbe, da je toženec izkazal obžalovanje za podano ovadbo s tem, ko se ni udeležil narokov v kazenskem postopku zoper tožnika. Dokazno vrednotenje toženčevih navedb sodišča prve stopnje je res napačno (dokazi so tisti, ki navedbe dokazujejo ali pa ne, 7. in 212. čl. ZPP), vendar zaključka v zadevi ne more spremeniti, saj je bilo dokazno breme za protipravno ravnanje toženca na tožnikoma, pa tega nista zmogla.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).