Jedro

Iz vsebine predložene sodne poravnave izhaja, da so z njo rešeni zahtevki, ki se nanašajo na plačilo kupnine in prenos lastninske pravice, določilo sodne poravnave, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pa se že po naravi stvari lahko nanaša le na stroške, o katerih do njene sklenitve še ni bilo pravnomočno odločeno. Drugačna razlaga bi pomenila poseg v pravnomočno razsojeno stvar, do česar s sodno poravnavo ne more priti samodejno. Če naj bi se štelo, da je obveznost po izvršilnem naslovu prenehala, bi se stranki v sodni poravnavi o navedenem morali izrecno dogovoriti. Določbe sodne poravnave, ki po naravi predstavlja pogodbo, so namreč jasne, jasna pogodbena določila pa ne terjajo oziroma ne dopuščajo razlage, temveč se uporabljajo tako, kot se glasijo.

Solidarnost upnikov se ne domneva. Za obstoj solidarnosti je vedno potreben poseben pravni temelj, torej zakon ali dogovor strank. Za dovolitev izvršbe na način, da upniki terjatev izterjujejo solidarno na upniški ali dolžniški strani, je nujen predpogoj, da je solidarna obveznost jasno določena v izreku izvršilnega naslova. Če temu ni tako, se šteje, da se deljiva terjatev razdeli, in sicer po enakih delih, če ni drugače določeno. Na to, ali je terjatev zajeta v izvršilnem naslovu in kakšna je ta terjatev oziroma obveznost (solidarna ali deljiva), mora izvršilno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je v korist upnika A. A. dovoljena izvršba zaradi izterjave zneska nad 149,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2007 do plačila, in sicer v razmerju do dolžnika B. B. v znesku nad 74,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2007 do plačila in v razmerju do dolžnice C. C. v znesku nad 74,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2007 do plačila, ter v delu, v katerem je v korist upnice D. D. dovoljena izvršba zaradi izterjave terjatve nad 149,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2007 do plačila, in sicer v razmerju do dolžnika B. B. v znesku nad 74,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2007 do plačila in v razmerju do dolžnice C. C. v znesku nad 74,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2007 do plačila, ter se predlog za izvršbo v tem obsegu zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in sklep v nespremenjenem delu I. točke izreka ter II. točki izreka potrdi.

II. Dolžnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi zavrnilo (I. točka izreka sklepa) in sklenilo, da sta dolžnika dolžna v roku 8 dni nerazdelno povrniti upnikoma stroške v višini 123,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščenki pravočasno pritožujeta dolžnika. Navajata, da se sodišče v obrazložitvi sklicuje na odgovor na ugovor upnikov, ki pa je bil dolžnikoma vročen šele skupaj s sklepom o ugovoru. Sodišče je zato dolžnikoma kršilo pravico do izjave, saj je odločalo na podlagi navedb upnikov. S sodno poravnavo so bili rešeni vsi medsebojni zahtevki pravdnih strank iz prodajne predpogodbe, ki se nanašajo na plačilo kupnine in prenos lastninske pravice, namen je bil celovito urediti vsa medsebojna sporna razmerja. S sodno poravnavo je bilo tudi določeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Če sta upnika menila, da jima dolžnika še kaj dolgujeta, bi to uveljavljala pri sklepanju sodne poravnave ali pa bi svojo terjatev uveljavila v pobot. Sodišče bi moralo ugotavljati, kakšen je bil namen strank pri sklenitvi sodne poravnave in zaslišati priče. V sodno poravnavo samodejno sodijo tudi vse morebitne prej nastale obveznosti. Gre za očitno zlorabo pravic. Priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

5. V danem primeru je sodišče prve stopnje zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1684/2006-III z dne 30. 4. 2007, s katerim so bili dolžnikoma kot tožečima strankama v plačilo naloženi stroški odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe. Dolžnika sta v ugovoru uveljavljala, da grejo pravdni stroški v višini 449,45 EUR vsem toženim strankam skupaj, ne pa vsaki posebej, in da je bila v pravdnem postopku nato naknadno sklenjena sodna poravnava v zvezi s tožbo dolžnikov na ugotovitev ničnosti predprodajne pogodbe. Med strankama je bilo sporno zlasti, ali je sodna poravnava vplivala na obveznost dolžnikov po izvršilnem naslovu.

6. Ugovor dolžnikov je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da iz 5. točke sodne poravnave izhaja, da so s sklenitvijo le-te rešeni medsebojni zahtevki pravdnih strank, ki se nanašajo na plačilo kupnine in prenos lastninske pravice, torej so urejena razmerja strank, ki izhajajo iz spora o glavni stvari. V izvršilnem naslovu velja načelo stroge formalne legalitete in je izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano ter vanj ni mogoče posegati in ga vsebinsko razlagati z izvedbo dokazov. Izvršilni naslov bi izgubil pravno veljavo le, če bi to iz sodne poravnave izrecno izhajalo. Z vpogledom v spis I 166/2017 je sodišče ugotovilo, da je bil upnikov predlog delno zavrnjen v znesku izterjave nad 149,92 EUR z obrestmi, nato pa sta preostala upnika v tej zadevi šele kasneje predlagala izvršbo za izterjavo 2/3 prisojenih stroškov postopka. Po presoji sodišča prve stopnje je bistveno, da zoper dolžnika ne tečeta izvršilna postopka za izterjavo stroškov postopka v znesku, ki presega dosojene stroške v višini 449,45 EUR. Ker dolžnika z ugovorom nista uspela in ker bi se v primeru, da upnika na ugovor ne bi odgovorila, njune navedbe štele za resnične, pa je sodišče sklenilo še, da morata dolžnika upnikoma povrniti stroške odgovora na ugovor.

7. V zvezi z očitkom, da je bila dolžnikoma kršena pravica do izjave, višje sodišče poudarja, da ZIZ ne predpisuje obveznosti vročitve upnikovega odgovora na ugovor dolžniku in je sodišču prepuščena presoja o potrebnosti vročitve zaradi varovanja dolžnikove pravice do izjave. Če odgovor na ugovor vsebuje trditve in dokazne predloge, ki lahko vplivajo na končni izid postopka, je vročitev odgovora potrebna, sicer pa ne. Opustitev vročitve odgovora na ugovor dolžniku torej sama po sebi ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti. Če sodišče oceni, da vročitev odgovora na ugovor v konkretnem primeru ni potrebna, lahko seznani dolžnika z vsebino odgovora tudi šele v sklepu oziroma s priložitvijo odgovora sklepu, dolžnik pa ima v pritožbi možnost podati svoje stališče do vsebine odgovora.

8. Dolžnika le na splošno uveljavljata kršitev načela kontradiktornosti, ne da bi konkretno navedla, glede katerega spornega vprašanja je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na navedbe upnikov, ki so nasprotne navedbam dolžnikov v ugovoru in o katerih se dolžnika prej ne bi mogla izreči. Upnika sta v odgovoru na ugovor namreč le nasprotovala ugovornim navedbam dolžnikov ter podala svoje pravno in dejansko naziranje glede pomena sklenjene sodne poravnave, svoje nasprotno stališče glede omenjenega pa sta dolžnika podala že v ugovoru. Dolžnika niti v pritožbi ne navedeta, kako bi njuna dodatna izjava o navedenem lahko vplivala na rešitev zadeve ter kakšne dodatne navedbe, ki bi lahko vplivale na odločitev, bi v primeru predhodne vročitve odgovora podala. Višje sodišče zato ocenjuje, da ni utemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

9. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da v izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, ter je zato izvršilno sodišče, vse dokler obstoji izvršilni naslov, nanj vezano in v izvršilnem postopku ni dopustno ugotavljati resničnosti oziroma obstoja terjatve, ki se izterjuje. Prav tako višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz vsebine predložene sodne poravnave izhaja, da so z njo rešeni zahtevki, ki se nanašajo na plačilo kupnine in prenos lastninske pravice, določilo sodne poravnave, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pa se že po naravi stvari lahko nanaša le na stroške, o katerih do njene sklenitve še ni bilo pravnomočno odločeno. Drugačna razlaga bi pomenila poseg v pravnomočno razsojeno stvar, do česar s sodno poravnavo po presoji višjega sodišča, v nasprotju s stališčem dolžnikov, ne more priti samodejno.

10. Če naj bi se štelo, da je obveznost po izvršilnem naslovu prenehala, bi se stranki v sodni poravnavi o navedenem morali izrecno dogovoriti. Določbe sodne poravnave, ki po naravi predstavlja pogodbo (prim. 1050 in nasl. člene Obligacijskega zakonika - OZ), so namreč jasne, jasna pogodbena določila pa ne terjajo oziroma ne dopuščajo razlage, temveč se uporabljajo tako, kot se glasijo (prim. 82. člen OZ). Glede na vse navedeno tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi dolžnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z namenom (pomenom) sodne poravnave in obstojem izvršilnega naslova zaslišati priče ter je sodišče prve stopnje navedene dokazne predloge pravilno zavrnilo. Zaradi navedenih razlogov pa višje sodišče ocenjuje tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče slediti očitku dolžnikov, da z vložitvijo predloga za izvršbo zaradi izterjave terjatve, za katero imata izvršilni naslov, upnika zlorabljata pravice.

11. Odločitev sodišča prve stopnje pa ni pravilna v delu, v katerem le-to ni upoštevalo, da glede izterjevane terjatve ni podana solidarnost niti na upniški niti dolžniški strani. Izrek izvršilnega naslova se v danem primeru glasi, da sta tožeči stranki (dolžnika v tej zadevi) dolžni v 15 dneh od prejema tega sklepa toženim strankam (trem tožencem) povrniti njihove pravdne stroške v višini 449,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje. V predlogu za izvršbo, v katerem upnika zneskovno izterjujeta 2/3 terjatve po izvršilnem naslovu, sta upnika navedla, da sta solidarna upnika, dolžnika pa solidarna dolžnika, vendar pa to iz izvršilnega naslova ne izhaja. Kljub temu je sodišče prve stopnje izvršbo dovolilo skladno s predlogom upnikov.

12. Solidarnost upnikov se skladno z določbo 406. člena OZ ne domneva. Za obstoj solidarnosti je vedno potreben poseben pravni temelj, torej zakon (primerjaj 394. člen OZ) ali dogovor strank. Za dovolitev izvršbe na način, da upniki terjatev izterjujejo solidarno na upniški ali dolžniški strani, je nujen predpogoj, da je solidarna obveznost jasno določena v izreku izvršilnega naslova. Če temu ni tako, se šteje, da se deljiva terjatev razdeli, in sicer po enakih delih, če ni drugače določeno (primerjaj drugi odstavek 393. člena OZ). Tako je tudi v obravnavanem primeru, in sicer lahko vsak upnik zahteva le polovico od izterjevanega zneska 299,64 EUR s pripadki, tako, da mora vsak dolžnik posameznemu upniku izpolniti le polovico od tega zneska. Na to, ali je terjatev zajeta v izvršilnem naslovu in kakšna je ta terjatev oziroma obveznost (solidarna ali deljiva), mora izvršilno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ).

13. Glede na navedeno je pritožba delno utemeljena, zato ji je višje sodišče delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru delno ugodilo na način, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in sklep v nespremenjenem delu I. točke ter II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Dolžnika sta s pritožbo sicer delno uspela, vendar pa skupne višine izterjevane terjatve nista uspela izpodbiti in izterjevani skupni znesek ostaja enak, kot je zahtevan v predlogu za izvršbo. Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklenilo, da dolžnika sama krijeta svoje pritožbene stroške.