Jedro

Če višji državni tožilec po 2. odstavku 377. člena ZKP poda pisno mnenje, mora sodišče v skladu z načelom kontradiktornosti tako mnenje vročiti obtožencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem lahko izjavita. Če pa višji državni tožilec mnenje poda na seji pritožbenega senata, o kateri obtoženec in njegov zagovornik nista bila obveščena, mora sodišče pred odločanjem o pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika s takim mnenjem seznaniti ter jima omogočiti, da se o njem izjavita.

Izrek

Zahteva obsojenega D.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.5.2003, s katero je spoznalo za krivega tudi obsojenega N.Đ., pod točko II obsojenega D.T. spoznalo za krivega pomoči h kaznivemu dejanju neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. v zvezi s 27. členom KZ in mu določilo kazen enega leta zapora. Po 2. odstavku 52. člena KZ je preklicalo pogojno obsodbo istega sodišča z dne 6.9.2002, v kateri mu je zaradi storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ določena kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. Nato je obsojenemu D.T. po 2. točki 1. (pravilno bi bilo 2.) odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen enega leta in šestih mesecev zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas odvzema prostosti od 19.5.2001 od 12.15. ure do 20.5.2001 do 11.23. ure ter čas prebit v priporu od 3.3.2003 dalje. Na podlagi 4. odstavka 196. člena KZ je temu obsojencu odvzelo 8.292,92 gramov konoplje. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojenemu D.T. kazen za obravnavano kaznivo dejanje zvišalo na dve leti in mu nato izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ na enak način kot prvostopenjsko sodišče vštelo čas odvzema prostosti in čas prebit v priporu.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni D.T. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je sodišče druge stopnje prekršilo določbo 1. odstavka 16. člena ZKP, ker ga, preden je odločilo o pritožbi, ni seznanilo s stališčem višje državne tožilke, ki ga je podala na seji pritožbenega senata. Do navedb v predlogu nasprotne stranke se zato ni mogel opredeliti in do njih zavzeti stališča. Zato meni, da je bila kršena njegova temeljna ustavna pravica do obrambe. Zahteva vsebuje le predlog, da Vrhovno sodišče na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevana kršitev zakona ni podana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta zagotavlja pravico do izjave, ki obdolžencu v kazenskem postopku omogoča, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve.

Namen načela kontradiktornosti je v tem, da se stranki pod enakimi pogoji seznanita in opredelita glede vseh navedb in dokazov nasprotne stranke, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča. Stranki sta namreč tisti, ki sami presojata, ali so navedbe nasprotne stranke take, da bi lahko vplivale na odločbo sodišča in je zato nanje treba odgovoriti. Zato mora sodišče tudi pred odločanjem pritožbenega senata obdolženca seznaniti z morebitnimi navedbami in zavzetimi stališči ter s predlogi državnega tožilca in mu omogočiti ustrezen čas, da se do njih opredeli. Tako obveznost narekuje sodišču tudi določba 16. člena ZKP, ki določa pravilo, da imata v kazenskem postopku obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank, če zakon ne določa drugače. Postopek s pritožbo, vloženo zoper sodbo, izrečeno v rednem postopku na prvi stopnji, urejajo določbe 375. do vključno 382. člena ZKP. Določba 1. odstavka 377. člena ZKP zavezuje sodišče druge stopnje, da v primeru kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja na zahtevo državnega tožilca, pošlje spise pristojnemu državnemu tožilcu. Na podlagi 2. odstavka iste zakonske določbe lahko državni tožilec poda svoj predlog, ko vrne spise, lahko pa izjavi, da ga bo podal na seji senata. S temi in z določbami 378. člena ter 403. členom ZKP je v primerih, ko sodišče druge stopnje odloča na seji senata, predpisan način sodelovanja državnega tožilca v pritožbenem postopku. Predlogi višjega tožilca v pisnem mnenju ali podani na seji senata za pritožbeno sodišče pri odločanju niso zavezujoči (razen v primeru umika pritožbe, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pristojni državni tožilec).

V postopku s pritožbo velja praviloma načelo dispozitivnosti.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, po uradni dolžnosti pa jo preizkusi v obsegu, navedenem v določbah 383. člena ZKP, oziroma v mejah, predpisanih v določbi 3. odstavka 392. člena ZKP.

Če višji državni tožilec po 2. odstavku 377. člena ZKP poda pisno mnenje, mora sodišče v skladu z načelom kontradiktornosti tako mnenje vročiti obtožencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem lahko izjavita. Če pa višji državni tožilec mnenje poda na seji pritožbenega senata, o kateri obtoženec in njegov zagovornik nista bila obveščena, mora sodišče pred odločanjem o pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika s takim mnenjem seznaniti ter jima omogočiti, da se o njem izjavita.

Drži navedba v zahtevi, da obsojeni D.T. in njegov zagovornik o seji pritožbenega senata, opravljeni po 378. členu ZKP, nista bila obveščena. Po 1. odstavku omenjene določbe se o seji senata obvestijo pristojni državni tožilec, če gre za zadevo, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, obtoženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec pa le, če to v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo kdorkoli od njih zahteva. Na pritožbo okrožne državne tožilke zoper prvostopenjsko sodbo je zagovornik obsojenega D.T., odvetnik F.B., sicer odgovoril, vendar pa ni predlagal, da bi ga pritožbeno sodišče obvestilo o svoji seji. Takega predloga ni podal niti obsojenec. O seji je bil obveščen višji državni tožilec, vendar se je ni udeležil. Zato ne drži navedba v zahtevi, da je višja državna tožilka S.J.P. na seji podala pisni predlog - mnenje, s katerim obsojeni D.T. ni bil seznanjen.

Pritrditi pa je treba vložniku, da sodišče druge stopnje pisnega mnenja višje državne tožilke z dne 30.7.2003 obsojenemu D.T. in njegovemu zagovorniku ni vročilo. Zato ima zahteva prav, ko navaja, da sodišče druge stopnje obsojencu ni zagotovilo pravice, da se še pred odločanjem o pritožbi okrožne državne tožilke, seznani s stališči, pisnimi predlogi in drugimi navedbami višje državne tožilke in da mu zato ni dalo možnosti, da se o njih v primernem času opredeli ter da je zato prekršilo določbo 2. odstavka 377. člena v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZKP, na ta način pa prekršilo tudi obsojenčevo pravico do obrambe.

Vendar pa taka ugotovitev ne pomeni, da Vrhovno sodišče, ko odloča o obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti in presoja, ali je podana navedena kršitev, ne more tehtati, ali je ta vplivala na zakonitost odločbe, ampak da mora, takoj ko jo ugotovi, izpodbijano odločbo razveljaviti. Ni namreč sprejemljivo stališče, da bi opustitev seznanitve obdolženca in njegovega zagovornika tudi z vsebinsko popolnoma nepomembnim mnenjem nasprotne stranke, ki bi se lahko nanašalo na vsako podobno zadevo, avtomatično narekovala razveljavitev pozneje sprejete izpodbijane odločbe. Zato Vrhovno sodišče glede na okoliščine vsake konkretne zadeve v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom presoja, ali je taka kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne odločbe.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve svoje trditve določno opredeliti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti.

Uveljavljanje kršitev po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP je lahko uspešno le, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne zadošča torej, da je podana kršitev sama po sebi, marveč mora biti take narave, da je zaradi tega izpodbijana pravnomočna odločba nezakonita. To v konkretnem primeru pomeni, da bi vložnik moral v zahtevi izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in zatrjevano nezakonitostjo sodbe. Tega pa obsojeni D.T. ni storil. V zahtevi sicer zatrjuje navedeno procesno kršitev, ne pa tudi tega, da je ta vplivala na zakonitost sodbe. Zato z zahtevo tudi ne more uspeti.

Vrhovno sodišče je zato ugotovilo, da je sodišče druge stopnje sicer prekršilo določbi 2. odstavka 377. člena v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZKP, vendar pa kršitvi nista vplivali na zakonitost sodbe. Zato je zahtevo obsojenega D.T. za varstvo zakonitosti po 425. členu ZKP zavrnilo.

Obsojenec z zahtevo ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP, glede na slabe gmotne razmere, oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopkom s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.

Vložnik je predlagal, da Vrhovno sodišče na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP do odločitve o zahtevi odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. Glede na vsebino zahteve pa za tako odločitev ni bilo podlage.