Jedro

Ker je tožnica zbolela za rakom do 15. leta starosti, je za celotno obdobje od dneva vključitve v zavarovanje (od leta 1984 dalje) upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 9. 2015. V prvostopenjski odločbi št. ... z dne 8. 6. 2015 pa je datum 1. 1. 2013 nadomestilo z datumom 15. 10. 1984. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 342,70 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi nove osebne okoliščine, ki jo omogoča določba 138. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) upravičena do povečanja zavarovalne dobe že od 15. 10. 1984. Citira prvi odstavek 138. člena ZPIZ-2 in poudarja, da je citirana določba razširila krog upravičencev, katerim priznava povečanje zavarovalne dobe in sicer gre za osebe, ki so v mladosti zbolele za rakom, kot je to podano pri tožnici. Ta nova osebna okoliščina je bila določena šele z novim ZPIZ-2, veljavnim od 1. 1. 2013 dalje. Zato je po njegovem mnenju takšnemu krogu upravičencev mogoče prišteto dobo kot ¼ dobe dejanskega zavarovanja priznati le za obdobje trajanja dejanskega zavarovanja od 1. 1. 2013 dalje. Prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) v 201. členu ni omogočal upoštevanja prištete dobe na podlagi obolelosti za rakom do 15 leta starosti. Prav tako ni omogočal prištevanja prištete dobe na podlagi obolelosti za rakom do 15. leta starosti niti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92), niti prejšnji zakoni. ZPIZ-1 je v 201. členu uvedel upoštevanje nove osebne okoliščine in sicer za gluhe. V zvezi z njimi iz komentarja k omenjeni določbi izhaja, da se prišteta doba gluhim zavarovancem na tej podlagi prizna od 1. 1. 2000 dalje, to je od uveljavitve ZPIZ-1. Ob vsem povedanem je prvostopno sodišče zmotno uporabilo določbo 138. člena ZPIZ-2, saj je z upoštevanjem nove okoliščine obenem nedopustno poseglo v prej veljavni predpis. Ker odločitev sodišča ni pravilna meni, da po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) glede na načelo uspeha v sporu ni dolžan povrniti tožnici stroškov postopka v višini 342,70 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z 81. členom v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 1. 9. 2015 ter prvostopno odločbo z dne 8. 6. 2015, s katero je prvostopenjski organ toženca odločil, da se tožnici k zavarovalni dobi, prebiti v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega je obvezno zavarovana, prišteje ¼ dobe dejanskega zavarovanja od 1. 1. 2013 dalje. V obravnavanem primeru je sporno, ali se tožnici prišteje ¼ dobe dejanskega zavarovanja od 1. 1. 2013 ali od 15. 10. 1984, to je od dneva, ko se je prvič zaposlila.

6. Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v določbi 138. člena ZPIZ‑2. V prvem odstavku citirane določbe je določeno, da se zavarovalni dobi zavarovancev, ki so jo prebili v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani kot zavarovanci, s telesno okvaro najmanj 70 %, vojaški invalidi I. - VI. skupine, civilni invalidi vojne od I. - VI. skupine, slepi, gluhi, oboleli za distrofijo in sorodnimi mišičnimi in nevromišičnimi boleznimi in s paraplegijo, cerebralno in otroško paralizo, multiplosklerozo, oboleli za rakom do 15. leta starosti ter ekstrapiramidnimi obolenji, za pridobitev in odmero pravic prišteje ¼ dobe dejanskega zavarovanja. V drugem odstavku 138. člena ZPIZ-2 pa je določeno, da se zavarovancem iz prvega odstavka te določbe meja iz 27. člena zakona zniža za toliko mesecev, kot znaša prišteta doba iz prvega odstavka.

7. Ob nespornem dejstvu, da je tožnica zbolela za rakom do 15 leta starosti, je sodišče odločilo, da je tožnica na podlagi citirane določbe za celotno obdobje od dneva vključitve v zavarovanje, to je od 15. 10. 1984 dalje, upravičena da se ji k temu zavarovanju prišteje ¼ dobe dejanskega zavarovanja. Enako je tudi pritožbeno sodišče v identičnih zadevah, kot npr. v zadevi opr. št. Psp 597/2015 z dne 21. 4. 2016, ko je šlo za zavarovanko, obolelo za rakom do 15. leta starosti, sledilo takšni pozitivni odločitvi in zavzetemu stališču. 8. Po tem stališču upoštevanje prištete dobe ni novost v sistemu pokojninskega zavarovanja. Urejena je bila že v prejšnjih predpisih, kot npr. v 73. členu Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami, v nadaljevanju: Zvezni zakon), 212. členu ZPIZ/92 in 201. členu ZPIZ-1. ZPIZ-2 je v 138. členu dodal novo osebno okoliščino, in sicer, da so do prištete dobe za pridobitev in odmero pravic upravičeni tudi oboleli za rakom do 15. leta starosti. Kot poudarja že tožena stranka, ZPIZ-2 glede določbe 138. člena nima prehodne določbe oziroma ne ureja, da bi ta določba urejala le razmerja, ki so nastala od 1. 1. 2013 dalje, to je od uveljavitve ZPIZ-2. Zakon govori o prebiti zavarovalni dobi, in sicer prebiti v delovnem razmerju ali na drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani, kot oboleli za rakom do 15. leta starosti. V prid pozitivnemu stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, potrjuje ne samo jezikovna, pač pa tudi teleološka razlaga navedene določbe. Očiten namen te določbe je, da se zavarovancem, obolelim za rakom do 15. leta starosti za pridobitev in odmero pravic prišteje ¼ dobe dejanskega zavarovanja, ne glede na to, ali je šlo za zavarovanje pred ali po uveljavitvi ZPIZ-2. 9. Za drugačno razlago ne daje podlage komentar k določbi 201. člena ZPIZ-1, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Iz navedenega komentarja namreč izrecno ne izhaja, da se prišteta doba prizna le zavarovancem z zavarovalno dobo, dopolnjeno po uveljaviti navedenega zakona, to je po 1. 1. 2000, ampak, da se prišteto dobo po 201. členu ZPIZ-1 prizna tudi gluhim zavarovancem.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.