Jedro

Pogoj za pridobitev lastninske pravice od nelastnika (da prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti v promet takšne nepremičnine) je izpolnjen le, če gre za opravljanje registrirane dejavnosti in če registracija zajema tudi prodajo tovrstnih premičnin. Tožeča stranka je ta pogoj dokazala z izpisom iz AJPES.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. in III.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka lastnik bivalne prikolice s podatki, navedenimi v točki I. izreka. Tožbeni zahtevek za izročitev prikolice v posest tožeči stranki je zavrnilo (točka II. izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Sodbo izpodbija v točki I. in III. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.(1) Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot zmotno graja oceno, da se prenosnik (podjetje A. A., d.o.o.) ukvarja s trgovino z avtomobili in lahkimi motornimi vozili. To ni razvidno iz njegovega imena (sklicuje se na judikat VS RS II Ips 18/2006). Odločitev sodišča je brez pravne podlage in v nasprotju z Zakonom o motornih vozilih. Počitniška prikolica ni motorno vozilo. Podjetje se ni moglo ukvarjati s trgovino s počitniškimi prikolicami, ker za to ni registrirano. 64. člen SPZ(2) izrecno zahteva, da podjetje daje v promet stvar. Ni dovolj, da je za tako dejavnost registrirano. Sodišče se je zadovoljilo le z izpisom iz AJPES. Tožnik ni dokazal, da podjetje dejansko prodaja prikolice (jih daje v promet). Njegova glavna dejavnost je vzdrževanje in popravilo motornih vozil, avtovleka in pomoč na cesti in ne prodaja ali oddajanje počitniških prikolic. Tudi iz zaslišanja B. B. izhaja, da je prikolico kupil zase, prodajo preko podjetja izpeljal le zaradi nižjih stroškov in da je bila to njegova prva prodana prikolica. Tožeči stranki je bilo znano oziroma bi ji moralo biti znano, da se podjetje ne ukvarja s prodajo prikolic. To bi lahko ugotovila že iz prihodkov od prodaje, ker je imelo podjetje izgubo. Ni šlo za nakup od osebe, ki v okviru dejavnosti daje take stvari v promet. Dejanski prenosnik je bil B. B., ki je imel prikolico ves čas v posesti. Prenos na podjetje je bil le formalen. Šlo je za zlorabo zakonskih pravic. Zmotno je odločeno tudi o dobrovernosti tožeče stranke ob sklenitvi pogodbe. Sodišče ni upoštevalo profesionalne skrbnosti tožeče stranke. Podjetje ni bilo vpisano v prometnem dovoljenju. Tožeča stranka bi se lahko sklicevala le na dobrovernost dejanskega prenosnika B. B. Izkazati bi morala, da je bila ona dobroverna glede prinosnikov, a ni. Preveritev dokumentacije ne zadošča. Sicer bi tudi na ta način morala ugotoviti, da gre za sumljiv posel, ker je bilo vozilo registrirano na B. B. Dejansko je stvar kupovala od fizične osebe. Datuma na kupoprodajni pogodbi (23. 5. 2013) in na računu (22. 5. 2013) se razlikujeta. To kaže, da prodajalec ob prodaji še ni bil lastnik. Ni bilo pogojev za prodajo tožeči stranki in s tem ne dobrovernosti tožeče stranke. V času izročitve prikolice ni preverjala njenega lastništva. Tudi kupoprodajne pogodbe ni preverjala. To dokazuje dopis med pravdo z dne 24. 6. 2014. Prav tako izjava B. B. na Policijski postaji ... dokazuje, da je bila dokumentacija o prikolici ponarejena. Za prenos lastninske pravice ni pogojev po 40. in 60. člen SPZ. Tega tožeča stranka ne bi smela in mogla spregledati. Ob sklenitvi pogodbe družba ni bila lastnica prikolice. Leasing se je opravil preko družbe kot lastnice prikolice in ne kot družbe, ki opravlja komisijsko prodajo za nekoga drugega. Tožeča stranka ob preveritvi dokumentacije ni mogla biti v dobri veri. Kot leasingodajalec je imela za cilj zgolj sklenitev posla, zato je bila slaboverna.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Opozarja na nedovoljene pritožbene novote, ki niso bile podane v postopku pred sodiščem prve stopnje. Standardna kvalifikacija dejavnosti (SKD) ne pozna prodaje počitniških prikolic kot samostojne dejavnosti. Vključena je v okvir dejavnosti trgovine, vzdrževanja in popravila motornih vozil. Prilaga dokazila in primerljivo registracijo za dva največja prodajalca počitniških prikolic. Podatki o prihodkih od prodaje za podjetje A. A. d.o.o. ne morejo vplivati na dobrovernost tožeče stranke. Upoštevati bi bilo treba kvečjemu podatke iz leta 2013, ko je imelo podjetje 60.384,00 EUR prihodkov od prodaje. Tožeči stranki ni mogoče očitati malomarnosti ali nedobrovernosti, če se zanese na uradne dokumente, kot so homologacija in prometno dovoljenje za vozilo. Preverila jih je in si ogledala vozilo. Odločitev sodišča je pravilna, pritožba neutemeljena. Zato jo je treba zavrniti in toženi stranki naložiti plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala ugotovitveni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na bivalni prikolici DETHLEFFS ..., z označeno številko šasije in registrsko označbo. Z dajatvenim zahtevkom je zahtevala vrnitev iste prikolice v posest tožeči stranki. Trdila in dokazovala je, da je lastninsko pravico na njej pridobila z nakupom od prodajalca – podjetja A. A., d.o.o., ki se v okviru registrirane dejavnosti ukvarja s prodajo počitniških prikolic in drugih motornih vozil. Poleg pridobitve lastninske pravice na podlagi veljavnega pravnega posla in z izročitvijo prikolice (40. in 60. člen SPZ) je zaradi ugovora tožene stranke, da je bila prikolica ukradena in zato z njene strani zasežena leasingojemalcu tožeče stranke, uveljavljala tudi pridobitev lastninske pravice na originaren način (po 64. členu SPZ). Trdila in dokazovala je, da je vozilo kupila v dobri veri od pooblaščenega prodajalca takšnih vozil. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice ne na podlagi pravnega posla s podjetjem A. A., d.o.o. (račun z dne 22. 5. 2013) ne na podlagi 64. člena SPZ, ker se to podjetje ni ukvarjalo s prodajo prikolic in ker tožeča stranka ni bila v dobri veri.

6. V okviru tako podane trditvene in dokazne podlage pravdnih strank, ko ni bilo sporno, da je tožeča stranka kot leasingodjalec s pogodbo o leasingu z dne 23. 5. 2013 sporno prikolico oddajala leasingojemalcu, slednjemu pa je bila 14. 3. 2014 prikolica zasežena na podlagi 220. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi suma, da je bila ukradena v tujini in v Sloveniji registrirana na podlagi ponarejenih dokumentov, je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno izhajalo iz materialnopravnih določil 64. člena SPZ. Ta določa posebne primere pridobitve lastninske pravice, kadar ni izpolnjena razpolagalna sposobnost prenosnika. Pridobitelj v takih primerih pridobi lastninsko pravico na premičnini, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: dobra vera pridobitelja, pridobitev stvari na podlagi odplačnega pravnega posla, izpolnjenost drugih pogojev iz 40. člena SPZ (stvar pridobljena na podlagi veljavnega pravnega naslova, med prenosnikom in pridobiteljem je bil sklenjen razpolagalni pravni posel in stvar je bila pridobitelju izročena drugače kot s posestnim konstitutom) ter pridobitev stvari od osebe, ki v okviru svoje dejavnosti daje takšne premičnine v promet. Izpolnjevanje zakonskih pogojev mora trditi in dokazati stranka, ki se sklicuje na pridobitev lastninske pravice od nelastnika (v obravnavanem primeru: tožeča stranka), razen glede dobre vere, saj se ta domneva (9. člen SPZ). Zato jo mora tudi pri pridobitvi lastninske pravice od razpolagalno nesposobne osebe ovreči oziroma dokazati nedobrovernost pridobitelja stranka, ki se nanjo sklicuje (v obravnavanem primeru: tožena stranka).

7. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvam sodišča prve stopnje, da so bile v času podpisa pogodbe o finančnem leasingu podane vse predpostavke iz 64. člena SPZ. Tožbenemu zahtevku je zato v ugotovitvenem delu ugodilo ob pravilni uporabi 64. člena SPZ. Dajatveni del tožbenega zahtevka je s pravilnimi razlogi zavrnjen v točkah 12 in 13 sodbe, česar pravdni stranki pritožbeno ne izpodbijata. Odločitev v tem delu je torej pravnomočna.

8. Pritožba pa se ne strinja z oceno in ugotovitvijo, da je bil opravljen nakup obravnavane nepremičnine od prenosnika, ki v okviru svoje dejavnosti daje take stvari v promet (drugi odstavek 64. člena SPZ). Na prvi stopnji ni bilo sporno, da je obravnavani priklopnik – prikolica vozilo. Tako ga je imenovala tudi tožena stranka. V odgovoru na tožbo se je sklicevala na registracijo vozila in ponarejene dokumente o registraciji vozila (primerjaj navedbe v odgovoru na tožbo). Pritožbene navedbe, da ne gre za motorno vozilo v smislu Zakona o motornih vozilih, so nedovoljene, prepozne in neupoštevne pritožbene novote. Ker pritožnica ne opraviči, zakaj se nanje ni sklicevala na prvi stopnji, nanje ni treba odgovarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa so tudi neutemeljene. Za presojo, ali se prodajalec ukvarja s prodajo obravnavane stvari, niso relevantna določila Zakona o motornih vozilih, pač pa registracija dejavnosti prodajalca, ki se opravi po standardni kvalifikaciji dejavnosti. Kot v odgovoru na pritožbo navaja in dokazuje tožeča stranka, slednja prodaje prikolic kot posebne dejavnosti ne pozna. Zato je sodišče pravilno izhajalo iz dejavnosti trgovine z avtomobili in motornimi vozili. Ugotovilo je, da ima podjetje A. A., d.o.o., ki je prodalo obravnavano prikolico tožeči stranki, tako dejavnost registrirano kot svojo med drugimi dejavnostmi, s katerimi se ukvarja. O tem se je zanesljivo prepričalo z izpisom iz AJPES (priloga A9). Nenazadnje je o tem izpovedal tudi B. B. (ustanovitelj in direktor podjetja) in je nasprotna pritožbena ocena zmotna. Pogoj iz drugega odstavka 64. člena SPZ je izpolnjen le, če gre za opravljanje registrirane dejavnosti in če registracija zajema tudi prodajo tovrstnih premičnin. Pravilna je zato ocena sodišča, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru ta pogoj dokazala z izpisom iz AJPES. Tožena stranka tega z ničemer ne omaje. V imenu subjekta niso navedene vse dejavnosti, s katerimi se subjekt ukvarja. Zato pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na dejansko drugačen primer iz sodne prakse, ko je bilo opravljanje dejavnosti razvidno že in zgolj iz imena prodajalca.

9. Tudi v zvezi z ugotovljeno dobrovernostjo tožeče stranke pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvam sodišča in ne pritožbi, ki ju izpodbija. Da je izpolnjen temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice od nelastnika – dobra vera tožeče stranke kot pridobitelja, mora pridobitelj utemeljeno verjeti, da je prenosnik lastnik stvari ali da je s strani lastnika ali zakona pooblaščen za razpolaganje s stvarjo. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je odločilna dobra vera pridobitelja in ne prenosnika. Z dobrovernostjo B. B. (prodajalca prikolice podjetju A. A., d.o.o.) se je ukvarjalo izključno zaradi ugovorov tožene stranke. Trdila je, da bi se tožeča stranka glede dobrovernosti lahko sklicevala le glede prejšnjega lastnika oziroma prenosnika B. B. kot dejanskega prodajalca in ne podjetja A. A., d.o.o. (primerjaj odgovor na tožbo, list. št. 35 spisa). Nasprotne pritožbene navedbe, da se na dobrovernost prenosnikov ni sklicevala, so torej nejasne. Dokazna ocena in ugotovitve sodišča o dobrovernosti B. B. (obrazložena v točki 9 sodbe) pa je pravilna. Ob ugotovitvi, da je ob svojem nakupu za prikolico prejel potrdilo o skladnosti za posamično odobreno vozilo in da je vozilo nemoteno registriral v Sloveniji že slabo leto pred nadaljnjo prodajo, ni razlogov za dvom o pravilnosti ugotovitve, da je bil sam ob nakupu prikolice v dobri veri, da je pridobil lastninsko pravico na njej na podlagi pravnega posla.

10. Tudi ocena in ugotovitev o dobrovernosti tožeče stranke (ugotovljena v točki 10 sodbe) je pravilna. Oporo ima v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka pred nakupom z zadostno profesionalno skrbnostjo preverila vso dokumentacijo, ki se nanaša na prikolico in podatke o dobavitelju – podjetju A. A., d.o.o. Razpolagala je s kupoprodajno pogodbo med B. B. in podjetjem A. A., d.o.o. in že z računom, ki ga je slednji kot dobavitelj predmeta leasing pogodbe izstavil tožnici kot leasingodajalki. Sklenjena prodajna pogodba med B. B. in podjetjem A. A., d.o.o. in T. zaslišanje dokazujeta izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice podjetja A. A., d.o.o. na podlagi 40. in 60. člena SPZ. Dejstvo, da je bil v prometnem dovoljenju za prikolico še vedno vpisan B. B., samo po sebi ne izključuje dobre vere tožeče stranke, kot zmotno zatrjuje pritožnica. Lastninska pravica na vozilu ne preide s prepisom prometnega dovoljenja, ampak z izročitvijo posesti. Prepis prometnega dovoljenja ima le javnopravno funkcijo ne pa stvarnopravne. Pritožbene trditve, da je imel posest prikolice ves čas B. B., so neupravičene novote, ki jih na prvi stopnji ni bilo. Zato nanje ni treba odgovarjati. O nasprotnem – o prenosu lastninske pravice na njegovo podjetje, o razlogih za prodajo prikolice podjetju in takojšnji nadaljnji prodaji prikolice tožeči stranki, o časovnih okvirih in postopku te prodaje, pa se je sodišče zanesljivo prepričalo z zaslišanjem B. B. in zaslišanjem predstavnice tožeče stranke. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča in ne nasprotna pritožbena ocena, da je enako kot v tem postopku B. B. izpovedoval tudi v predkazenskem postopku, ki teče zaradi ponarejanja listin. Zato ni bilo razlogov, da mu ne bi verjelo, da je in zakaj je prikolico prodal svojemu podjetju. Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka pred podpisom pogodbe o finančnem leasingu razpolagala s kupoprodajno pogodbo med B. in A. A., d.o.o., so neutemeljeni tudi nadaljnji pritožbeni očitki, da bi morala kot profesionalec dodatno preverjati sklenitev pogodbe med njima (tudi v smislu prejema kupnine in poslovanja podjetja), ter dobrovernost prenosnika B. B., na katerega so se glasili dokumenti za prikolico. Na podlagi prejetih dokumentov in ogleda prikolice je utemeljeno verjela, da je bilo podjetje v času sklepanja pogodbe s tožečo stranko lastnik prikolice na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe s B. Pravilno je dokazno ocenjena tudi odplačnost pravnega posla med tožečo stranko in podjetjem A. A., d.o.o. Račun z dne 22. 5. 2013 je bil podlaga za sklenitev pogodbe o finančnem leasingu, s katero je tožeča stranka v nadaljevanju po nakupu prikolice naprej razpolagala z njo kot s predmetom leasing pogodbe. S pravilnimi razlogi je pojasnjeno, zakaj tudi navedeni račun ne vzbuja pomislekov o dobrovernosti tožeče stranke. Nasprotna pritožbena ocena je ne more z ničemer omajati.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo 64. člena SPZ. Pri odločanju ni zagrešilo procesnih kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožba pa procesnih kršitev ne konkretizira. Zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožnica ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ker je s pritožbo propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k obravnavi na pritožbeni ravni, zato naj sama trpi stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami Op. št. (2): Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami