Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSRS Sodba X Ips 205/2014

ECLI:SI:VSRS:2016:X.IPS.205.2014 Upravni oddelek

dovoljena revizija davčna izvršba ugovor prenehanja dolga izjava zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka vračilo davka tretji osebi pobotna izjava diskrecija davčnega organa
Vrhovno sodišče
9. marec 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Izjavo po petem odstavku 97. člena ZDavP-2 lahko poda le zavezanec za davek, ki je upravičen do vračila davka, in to le v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici do vračila davka. Do presoje pravilnosti (diskrecijskega) ravnanja davčnega organa po petem odstavku 97. člena ZDavP-2 bi tako lahko prišlo le v postopku vračila davka po 97. členu ZDavP-2 in ne v postopku davčne izvršbe, kot je obravnavani.

Ker revidentka do izdaje sklepa o davčni izvršbi davčnega dolga iz naslova DDV kljub zapadlosti ni poravnala (ne na podlagi izjave družbe, ki ni bila upoštevana, niti kako drugače), je imel davčni organ podlago za ukrepanje v skladu s 143. in 145. členom ZDavP-2.

Izrek

I. R evizija se zavrne.

II. T ožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, št. DT 42918-57284/2012-1 07-3001-00 z dne 12. 9. 2012 , s katerim je prvostopni davčni organ zoper revidentko začel davčno izvršbo z rubežem denarnih sredstev za p oplačilo davčnega dolga z zamudnimi obrestmi in stroški davčne izvršbe v skupni višini 94.590,39 EUR. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-29-525/2012-2 z dne 8. 4. 2013, revidentkino pritožbo zoper sklep prvostopenjskega davčnega organa kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi, in se na podlagi drugega odstavka 71. člen ZUS-1 nanje sklicuje kot na razloge sodbe. Glede na tožbene navedbe še dodaja, da i zdaja sklepa o izvršbi v obravnavani zadevi ne temelji na petem odstavku 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), prav tako odločanje po prostem preudarku ni bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. V danem primeru so bili podlaga za odločanje členi 143. in naslednji ZDavP-2, ki davčnemu organu prostega preudarka oziroma diskrecijske pravice za odločanje v konkretnem primeru ne omogočajo.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revidentka revizijo in se glede njene dovoljenosti smiselno sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi ter odpravi sklep prvostopenjskega davčnega organa in odločbo Ministrstva za finance ter zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta (glavnica) znaša 89.744,46 EUR in torej presega navedeni znesek za dovoljenost revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revidentka kot kupovalka z družbo A., d. o. o., kot prodajalko dne 30. 3. 2011 sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup nepremičnine. Družba A., d. o. o., je po navedeni kupoprodajni pogodbi morala plačati davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 80.000,00 EUR, ki ga je poravnala na podlagi revidentkine izjave iz petega odstavka 97. člena ZDavP-2. Revidentka je bila namreč iz naslova DDV upravičenka do vračila DDV v znesku 81.569,00 EUR, s podano izjavo po petem odstavku 97. člena ZDavP-2 v korist družbe A., d. o. o, pa je bilo doseženo, da se znesek, do katerega je bila upravičena revidentka, ni vrnil njej, temveč družbi A., d. o. o., oziroma se je direktno porabil za plačilo dolga te družbe iz naslova DDV. V drugi polovici leta 2011 je prišlo do enostranskega razdrtja kupoprodajne pogodbe s strani družbe A., d. o. o., zaradi česar je bila ta družba upravičena do vračila plačanega DDV. Družba A., d. o. o., je kot upravičenka do vračila davka podala izjavo na podlagi petega odstavka 97. člena ZDavP-2, da naj se znesek DDV ne nakaže njej, temveč naj se z njim poplača revidentkin dolg iz naslova DDV za 4. četrtletje 2011. Ni sporno, da davčni organ navedene izjave družbe A., d. o. o., ni upošteval, temveč je DDV, do vračila katerega je bila upravičena ta družba, nakazal na njen račun.

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali bi moral prvostopenjski davčni organ pred izdajo sklepa o izvršbi z rubežem denarnih sredstev upoštevati izjavo, ki jo je podala družba A., d. o. o., na podlagi takrat veljavnega petega odstavka 97. člena ZDavP-2(1), s katero se je odpovedala vračilu presežka DDV v revidentkino korist, in šteti, da je revidentkin davčni dolg prenehal. 10. ZDavP-2, veljaven v času izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi, je v petem odstavku 97. člena določal, da lahko davčni organ na podlagi izjave zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka, ta davek vrne tretji osebi, ki jo v izjavi navede zavezanec za davek, pod pogojem, da ni možnosti za oškodovanje morebitnih upnikov zavezanca za davek.

11. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in tožene stranke, da lahko izjavo po petem odstavku 97. člena ZDavP-2 poda le zavezanec za davek, ki je upravičen do vračila davka, in to le v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici do vračila davka.

12. Ker gre v obravnavani zadevi za postopek davčne izvršbe zoper revidentko zaradi neplačanega davka (142. - 212. člen ZDavP-2) in ne za postopek vračila davka na podlagi 97. člena ZDavP-2, tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tem postopku ne gre za situacijo, v kateri bi lahko davčni organ na podlagi izjave zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila, tak davek vrnil tretji osebi. Do presoje pravilnosti (diskrecijskega) ravnanja davčnega organa po petem odstavku 97. člena ZDavP-2 bi tako lahko prišlo le v postopku vračila davka po 97. členu ZDavP-2 in ne v postopku davčne izvršbe.

13. Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da davčni organ tudi v postopku vračila DDV družbi A., d. o. o., na podlagi petega odstavka 97. člena ZDavP-2 ne bi imel dolžnosti upoštevanja izjave te družbe, da naj se davek namesto njej nakaže revidentki, oziroma da naj se porabi za poplačilo revidentkinega davčnega dolga. ZDavP-2 namreč v petem odstavku 97. člena davčnemu organu omogoča, da po prostem preudarku (ob upoštevanju možnosti za oškodovanje ostalih upnikov zavezanca za davek), presodi, ali bo izjavo o vračilu davka tretji osebi upošteval ali ne.

14. Glede na navedeno Vrhovno sodišče kot nerelevantne zavrača vse revizijske ugovore glede nezakonite uporabe prostega preudarka davčnega organa na podlagi petega odstavka 97. člena ZDavP-2 in v zvezi s tem podane ugovore glede zmotne uporabe načel davčnega postopka iz 4., 5., 6. in 7. člena ZDavP-2, saj bi lahko bili takšni ugovori, kot rečeno, predmet presoje le v postopku vračila davka.

15. Neutemeljen je revizijski ugovor glede neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje in kršitve 23. in 25. člena Ustave, saj se do nerelevantnih tožbenih navedb v zvezi z uporabo prostega preudarka po petem odstavku 97. člena ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati.

16. Vrhovno sodišče kot neutemeljenega zavrača tudi revizijski očitek kršitve 14. člena Ustave, saj sta situaciji, ki ju želi revidentka prikazati kot enaki, v bistvenem različni. V prvem postopku, ko je davčni organ upošteval revidentkino izjavo, ki jo je na podlagi petega odstavka 97. člena ZDavP-2 podala v korist družbe A., d. o. o. (za poplačilo njenega davčnega dolga), je šlo za postopek vračila DDV revidentki iz naslova preplačila. V obravnavanem postopku (v katerem revidentka želi, da bi se v njeno korist naknadno upoštevala izjava družbe A., d. o. o.) pa gre za postopek izterjave revidentkinega davčnega dolga.

17. Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z ZDavP-2 za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2). Ker revidentka do izdaje sklepa o davčni izvršbi z dne 19. 9. 2012 davčnega dolga iz naslova DDV za 4. četrtletje 2011 kljub zapadlosti ni poravnala (ne na podlagi izjave družbe A., d. o. o., ki ni bila upoštevana, niti kako drugače), je imel tudi po mnenju Vrhovnega sodišča davčni organ podlago za ukrepanje v skladu s 143. in 145. členom ZDavP-2. 18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (87. člen ZUS-1).

19. K er revidentka z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Navedeni člen je bil črtan z novelo ZDavP-2F, Ur. l. RS, št. 94/2012, zaradi težav, ki jih je imel davčni organ z izvajanjem te določbe.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia