Jedro

ZVojI, ki je začel veljati 1.1.1996, je na novo uredil področje varstva invalidnih oseb; po 119. členu ZVojI obdrži status vojaškega invalida državljan Republike Slovenije, ki je po prejšnjih predpisih z odločbo uveljavil status in pravice vojaškega invalida, že uveljavljene pravice pa se prevedejo ob pogojih in obsegu ureditve ZVojI.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 3086/97-6 z dne 22.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 72/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi z dne 17.11.1997, s katero je tožena stranka delno ugodila njeni pritožbi proti odločbi Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 26.3.1997, izdani v ponovljenem postopku, in jo odpravila v delu odločitve o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, pri odločitvi o odmeri dodatka za posebno invalidnost v mesečnem znesku 18.737,61 SIT pa je odpravila napako pri določitvi obdobja. Odločila je, da ima tožnica kot vojni vojaški invalid II. skupine s 100 % invalidnostjo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v mesečnem znesku 46.300,00 SIT od 1.1.1996 do 30.6.1996, od 1.7.1996 do 31.12.1996 v mesečnem znesku 49.309,50 SIT, od 1.1.1997 do 31.5.1997 v mesečnem znesku 50.443,61 SIT in za mesec julij 1997 v mesečnem znesku 50.695,83 SIT, nadaljnje usklajevanje pa se opravi tako, kot se usklajujejo pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Odločila je še, da ima tožnica pravico do dodatka za posebno invalidnost v mesečnem znesku 18.737,61 SIT za obdobje od 1.7.1996 do 31.12.1996, v ostalem delu, v katerem je odločeno o pravici do dodatka za posebno invalidnost, pa ostane v veljavi navedena odločba organa prve stopnje.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje zavrača tožbena zatrjevanja, da naj bi bila izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita, ker zmanjšuje višino pravic, ki jih je tožnica pridobila po predpisih, ki so veljali do uveljavitve Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 in 19/97, v nadaljevanju ZVojI). Sklicuje se na ZVojI, ki je začel veljati 1.1.1996, z njim pa je bilo na novo urejeno področje varstva invalidnih oseb. Pravno podlago za prevedbo že uveljavljenih pravic predstavljajo določbe 119. člena in 1. odstavka 123. člena ZVojI. Po 119. členu ZVojI obdrži status vojaškega invalida državljan Republike Slovenije, ki je po prejšnjih predpisih uveljavil status in pravice vojaškega invalida, že uveljavljene pravice pa se prevedejo ob pogojih in v obsegu ureditve ZvojI. Po 1. odstavku 123. člena ZVojI so bili pristojni organi dolžni odločiti o prevedbah že uveljavljenih pravic v roku 6 mesecev od uveljavitve ZVojI. Tožena stranka je utemeljeno zavrnila tožničino pritožbo, saj je odločila v skladu z navedenimi določbami ZVojI in na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava. Svojo odločitev je sprejela na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje z dne 4.7.1997, kot to določa 97. člen ZVojI ter na podlagi novih predpisov o vojnih invalidih. S prevedbo že uveljavljenih pravic se je znesek tožničinih dodatkov res zmanjšal, vendar takšno zmanjšanje je uveljavil ZVojI. Izpodbijana odločba tožene stranke ni v nasprotju z 18. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, v nadaljevanju UZITUL), ker so bila po osamosvojitvi Slovenije zagotovila iz 18. člena UZITUL uresničena, ureditev novega zakona oziroma spreminjanje zakonske ureditve pa samo po sebi ne nasprotuje ustavnim načelom pravne države. Nadalje sodišče prve stopnje še pojasnjuje, da je bilo s sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 75/97 v nadaljevanju ZvojI-C) odpravljeno neskladje 123. člena ZVojI z ustavo, ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-186/96 z dne 12.12.1996. V 4. odstavku 7. člena ZVojI-C je odločeno, da so vojni invalidi od 1.1.1996 do 31.7.1996 upravičeni do dodatka za postrežbo in tujo pomoč v zneskih, ki so jim bili izplačani za mesec december 1995. To pomeni, da se upravičencem do 31.7.1996 priznavajo pravice in višine dodatkov po prejšnjih predpisih, od tega datuma pa v skladu z ZVojI.

Tožnica v pritožbi navaja, da je tudi izpodbijana sodba nezakonita, ker posega v njene pravice, ki jih je pridobila po predpisih, veljavnih pred ZVojI. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi, da zniževanje že pridobljenih pravic ni v skladu z 18. členom UZITUL. Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno materialno pravo. Pravilno je stališče, da je ZVojI na novo uredil področje varstva invalidnih oseb in da so pristojni organi morali o prevedbah že priznanih pravic vojaških vojnih invalidov odločiti po uradni dolžnosti v skladu z določbami 119. člena in 1. odstavka in 123. člena ZVojI. V obravnavani zadevi, ko gre za prevedbo ortopedskega dodatka in dodatka za pomoč in tujo postrežbo tožnice kot vojaškega vojnega invalida II. skupine s 100 % invalidnostjo, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka odločila na podlagi dejanskega stanja, kot izhaja iz izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije druge stopnje z dne 4.7.1997, ki je v upravnih spisih, in svojo odločitev pravilno oprla na navedene določbe ZVojI in na določbe ZVojI, ki urejajo odmero dodatka za posebno invalidnost (21. člen) in dodatka za pomoč in postrežbo (22. člen, 2. odstavek 23. člena, 24. člen in 2.in 4. odstavek 25. člena), in določajo odmerno osnovo (20. člen), način njenega usklajevanja in usklajevanja mesečnih denarnih prejemkov (78. člen).

Drži, da je ZVojI v 20. členu uveljavil nižjo odmerno osnovo glede na prej veljavne predpise, vendar, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, sprejema takšne zakonske ureditve ni šteti za nasprotno 18. členu UZITUL, ker so bila po osamosvojitvi Slovenije zagotovila iz 18. člena UZITUL uresničena. Zato na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeni ugovor, s katerim pritožnica le ponavlja tožbene ugovore.

Pravilno pa je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da je bilo s sprejemom ZvojI-C odpravljeno neskladje 123. člena ZVojI z ustavo, ugotovljeno z navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, k čemer pritožbeno sodišče še dodaja, je bilo s sprejemom ZVojI-C odpravljeno tudi ugotovljeno neskladje 20. člena ZVojI in določeno, da se premalo izplačani denarni prejemki po ZVojI poračunajo, obračunana razlika pa valorizira za 6 % (9. člen ZVojI-C).

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb postopka upravnega spora, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.