Jedro

Domneva o prenehanju položaja insolventnosti na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave je izpodbojna, saj se v skladu s petim odstavkom 14. člena ZFPPIPP lahko dokaže tudi drugače. Dokazovanje položaja insolventnosti dolžnika ima lahko smisel le v določenem postopku zaradi insolventnosti. Zato so materialnopravne določbe ZFPPIPP povezane s postopkovnimi določbami istega zakona, ki veljajo za posamezen postopek zaradi insolventnosti. V konkretnem primeru je bila poenostavljena prisilna poravnava potrjena po izpolnitvi vseh pogojev za začetek stečajnega postopka iz 2. točke 239. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 235. člena ZFPPIPP. O tem, da se odločanje o začetku stečajnega postopka ne odloži, je bilo odločeno s pravnomočnim sklepom. ZFPPIPP v primeru, če je vložen predlog upnika za začetek stečajnega postopka, odločanje o začetku stečajnega postopka pa ni odloženo in velja domneva insolventnosti dolžnika, ne predvideva pred odločitvijo o upnikovem predlogu o začetku stečajnega postopka izvajanja dokazov predlagatelja o insolventnosti dolžnika. Ker predlagatelj stečajnega postopka v konkretnem primeru ni bil dolžan dokazovati insolventnosti dolžnika, posledično tudi ni bil dolžan predlagati dokazov, s katerimi bi moral izpodbijati domnevo o prenehanju položaja insolventnosti dolžnika zaradi potrjene poenostavljene prisilne poravnave. To pa glede na postopkovna pravila v primeru ne odloženega odločanja o začetku stečajnega postopka pomeni, da se trditveno in dokazno breme o insolventnosti dolžnika v okoliščinah konkretnega primera ni moglo prevaliti na predlagatelja stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje začelo stečajni postopek nad dolžnikom K. d. o. o. 2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil in navedel, da ga izpodbija v celoti, ker je Okrožno sodišče v Ljubljani pod opravilno številko St X/2016 dne 21. 12. 2016 sprejelo sklep o potrditvi postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki je postal pravnomočen. V dokaz je priložil navedeni sklep, predlagal vpogled v zadevo St X/2016 ter po presoji sodišča še zaslišanje zakonitega zastopnika dolžnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnik T, d. o. o., Ljubljana je na Okrožno sodišče v Novem mestu vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom dne 22. 1. 2016. Po tretjem odstavku 235. člena ZFPPIPP velja, da je dolžnik insolventen, če dolžnik v 15 dneh po prejemu upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka ne vloži niti ugovora, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja niti zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (tretji odstavek 235. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom na upnikov predlog na podlagi domneve insolventnosti iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP.

5. Dolžnik s pritožbenimi trditvami, da je skladno s pozivom sodišča, prejetim dne 14. 6. 2016, na podlagi prvega odstavka 236. člena ZFPPIPP podal zahtevo za odložitev odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka, izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja glede enega izmed pogojev za nastop zakonske posledice iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP. Če se namreč izkaže, da je dolžnik v 15 dneh po prejemu upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka vložil zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka v skladu s tretjim odstavkom 235. člena ZFPPIPP, pomeni, da ni nastopila domneva insolventnosti dolžnika. Zato je pritožbeno sodišče presojalo resničnost trditev dolžnika. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje 28. 7. 2016 izdalo sklep o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, ki pa ga je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom Cst 704/2016 z dne 8. 11. 2016 na pritožbo upnika spremenilo tako, da je dolžnikovo zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka kot prepozno zavrglo. Ker je pri presoji pravočasnosti vložitve zahteve dolžnika za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka pritožbeno sodišče vezano na pravnomočen sklep Cst 704/2016 z dne 8. 11. 2016, ponovne presoje pravočasnosti dolžnikove zahteve ni bilo dolžno opraviti. S tem pa se izkaže, da so pritožbene trditve neutemeljene in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo insolventnost dolžnika po tretjem odstavku 235. člena ZFPPIPP. Sodišče je izdalo sklep o začetku stečajnega postopka zunaj naroka, ne da bi izvajalo dokaze o tem, ali je dolžnik insolventen in ali je bil upnik procesno legitimiran vložiti predlog in je pri tem postopalo v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 239. člena ZFPPIPP.

6. Dolžnik nadalje v pritožbi navaja, da je izpolnjeval pogoje iz 14. člena ZFPPIPP, na podlagi katerih velja domneva, da je postal trajneje nelikviden ter da je sodišče dne 27. 6. 2016 obvestil, da namerava odpraviti insolventnost v postopku poenostavljene prisilne poravnave. V pritožbi še pove, da je bil postopek voden pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opravilno številko St X/2016 in da je Okrožno sodišče v Ljubljani 21. 12. 2016 sprejelo sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, dne 9. 2. 2017 pa je bilo javno objavljeno, da je postopek pravnomočno zaključen.

7. Pogoji za izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka so se izpolnili na podlagi dejstva, da dolžnik ni pravočasno vložil niti ugovora proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka niti pravočasne zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 704/2016 z dne 8. 11. 2016) že pred izdajo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St X/2016 z dne 21. 12. 2016 o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave. Ker pa bi v primeru, če bi Okrožno sodišče v Novem mestu izdalo sklep o začetku stečajnega postopka, nastal nedovoljen položaj, ker bi poleg glavnega stečajnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, tekel še vedno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani postopek poenostavljene prisilne poravnave (dolžnik je 4. 4. 2016 spremenil sedež in zato vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani), je sodišče, ki je odločalo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, začelo stečajni postopek po koncu postopka poenostavljene prisilne poravnave. V času dejanske odločitve o začetku stečajnega postopka pa je bila nad dolžnikom poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, kar ima za posledico tudi nastop domneve iz petega odstavka 14. člena ZFPPIPP, po kateri velja, če se ne dokaže drugače, da je s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave položaj insolventnosti dolžnika prenehal. 8. V času predhodnega stečajnega postopka potrjena poenostavljena prisilna poravnava ni predstavljala ovire za odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Razloga za zavrženje predloga za začetek stečajnega postopka ni bilo, saj se na smiselno uporabo sedmega odstavka 152. člena ZFPPIPP drugi odstavek 221.b člena ZFPPIPP ne sklicuje.

9. Če bi bilo v predhodnem stečajnem postopku odloženo odločanje o začetku stečajnega postopka v skladu z določbo 237. člena ZFPPIPP in bi dolžnik opravičil zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka v skladu z določbo 238. člena ZFPPIPP, bi moralo sodišče prve stopnje nadaljevati z odločanjem o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka in razpisati narok za začetek stečajnega postopka. Ker pa v predhodnem stečajnem postopku ni bilo odloženo odločanje o začetku stečajnega postopka, v konkretnem primeru sodišče ni bilo dolžno razpisati naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka.1

10. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zato je moralo odgovoriti na vprašanje, ali bi v konkretnem primeru sodišče prve stopnje moralo glede na pravnomočen sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ob uporabi petega odstavka 14. člena ZFPPIPP zaradi domneve o prenehanju položaja insolventnosti dolžnika, predlog upnika za začetek stečajnega postopka zavrniti.

11. Insolventnost je po določbi prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP položaj trajnejše nelikvidnosti dolžnika ali plačilne nesposobnosti dolžnika. Domneva o prenehanju položaja insolventnosti na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave je izpodbojna, saj se v skladu s petim odstavkom 14. člena ZFPPIPP lahko dokaže tudi drugače. Dokazovanje položaja insolventnosti dolžnika ima lahko smisel le v določenem postopku zaradi insolventnosti. Zato so materialnopravne določbe ZFPPIPP povezane s postopkovnimi določbami istega zakona, ki veljajo za posamezen postopek zaradi insolventnosti. V konkretnem primeru je bila poenostavljena prisilna poravnava potrjena po izpolnitvi vseh pogojev za začetek stečajnega postopka iz 2. točke 239. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 235. člena ZFPPIPP. O tem, da se odločanje o začetku stečajnega postopka ne odloži, je bilo odločeno s pravnomočnim sklepom. ZFPPIPP v primeru, če je vložen predlog upnika za začetek stečajnega postopka, odločanje o začetku stečajnega postopka pa ni odloženo in velja domneva insolventnosti dolžnika, ne predvideva pred odločitvijo o upnikovem predlogu o začetku stečajnega postopka izvajanja dokazov predlagatelja o insolventnosti dolžnika. Ker predlagatelj stečajnega postopka v konkretnem primeru ni bil dolžan dokazovati insolventnosti dolžnika, posledično tudi ni bil dolžan predlagati dokazov, s katerimi bi moral izpodbijati domnevo o prenehanju položaja insolventnosti dolžnika zaradi potrjene poenostavljene prisilne poravnave. To pa glede na postopkovna pravila v primeru ne odloženega odločanja o začetku stečajnega postopka pomeni, da se trditveno in dokazno breme o insolventnosti dolžnika v okoliščinah konkretnega primera ni moglo prevaliti na predlagatelja stečajnega postopka. Tudi sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za ugotovitev, da je položaj insolventnosti dolžnika prenehal. Dolžnik namreč ne trdi, da ima predlagatelj stečajnega postopka namen nedovoljenega razpolaganja z zahtevki (ker naj bi na primer imel tudi položaj stranke v postopku poenostavljene prisilne poravnave), zato za izvajanje dokazov po drugem odstavku 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP tudi ni bilo podlage. S tem pa se posledično izkaže, da sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati niti, da bi glede na ugotovljeno dejansko stanje moralo uporabiti določbo petega odstavka 14. člena ZFPPIPP niti, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

12. S tem se izkaže, da pritožba dolžnika ni utemeljena. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na kateri pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje, ki je odločalo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, zato je upnika pozvalo k izjavi, ali pri predlogu vztraja, in da dokaže obstoj insolventnosti dolžnika. Upnik je na poziv odgovoril in vztrajal pri vloženem predlogu za začetek stečajnega postopka kljub potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi. Sodišče prve stopnje je vlogo upnika vročalo v odgovor dolžniku, vendar dolžnik nanjo v roku ni odgovoril, nato pa je sodišče prve stopnje 26. 5. 2017 izdalo izpodbijani sklep, ki ga je oprlo na ugotovitev pogojev za začetek stečajnega postopka iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP.