Jedro

V postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja za postopek denacionalizacije, mora upravni organ stranko seznaniti tudi z zakonsko domnevo nelojalnosti, kot okoliščino, ki je pomembna za odločitev. Če je ne, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1331/2001-10 z dne 18. 9. 2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožničini tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 5. 2001. S to je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 31. 7. 2000, s katero je bilo ugotovljeno, da se I.K.M.W., rojena P., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) ni štela za jugoslovansko državljanko.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48), po kateri se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki so ob njegovi uveljavitvi, to je na dan 4.12.1948 živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov Federativne Republike Jugoslavije pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi trije navedeni pogoji. Tožena stranka je odločila o pritožbi dne 28.5.2001, torej v času, ko je bila že objavljena odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23 z dne 20.3.1997, v kateri je ustavno sodišče sprejelo drugačno razlago določbe 3. odstavka 63. člena Zden. Ustavno sodišče je namreč v odločbi zavzelo stališče, da vsebuje navedena določba ZDen domnevo nelojalnosti, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dakaz, stranki je dovoljeno dokazovanje lojalnosti. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi prezrla, da tožnica zaradi napačne razlage določbe 3. odstavka 63. čena ZDen, ni imela možnosti izpodbijati domneve o nelojalnosti I.K.M.W. Zato bo moral upravni organ v ponovnem postopku tožnico pred odločitvijo pozvati k predložitvi nasprotnih dokazov glede tretjega pogoja.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Res je sicer, da je Ustavno sodišče RS v svoji odločbi navedelo, da je določbo 3. odstavka 63. člena treba razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč nasproten dokaz, vendar pa nosi breme dokazovanja nasprotnega tisti, ki se z njo ne strinja, torej stranka. Meni, da upravni organ v postopku ugotovitve državljanstva, stranke ni dolžan izrecno seznanjati z možnostjo izpodbijanja domneve nelojalnosti. Upravni organ ni kršil določb postopka, saj je tožnici omogočil sodelovanje v postopku, seznanil jo je z vsemi ugotovljenimi dejstvi in z možnostjo predložitve nasprotnih dokazov. Tožnico je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je med drugim zastopal tudi enega od pobudnikov za oceno ustavnosti tretjega odstavka 63. člena ZDen, iz česar izhaja, da je bil seznanjen z odločbo Ustavnega sodišča RS in z možnostjo izpodbijanja domneve nelojalnosti. Vendar pa nelojalnost I.K.M.W. očitno ni bila sporna. Tožnica je namreč imela v pritožbi zoper prvostopno odločbo možnost izpodbijati domnevo o nelojalnosti, kolikor se z njo ni strinjala, vendar bi morala navesti konkretne okoliščine in dejstva oziroma predložiti dokaze, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Tega pa ni storila. Zato ni res, kar navaja sodišče prve stopnje, da tožnica ni imela možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti svoje pravne prednice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razvelajvi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Napačno je stališče tožene stranke, da upravni organ stranke ni dolžan seznaniti z možnostjo izpodbijanja domneve nelojalnosti. V upravnem postopku velja načelo materialne resnice, izvedba tega načela pa je vsebovana v določbi 135. člena ZUP, ki določa, da mora upravni organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo upravnega sodišča. Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

V postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja za postopek denacionalizacije mora biti stranka v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86 seznanjena z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev. To pa so dejstva in okoliščine, ki so podlaga za ugotovitev, da je tožničina pravna prednica oseba nemške narodnosti, da je na dan 4.12.1948 živela v tujini ter, da je bila nelojalna. Da bi bila tožnica seznanjena z vsemi navedenimi dejstvi in okoliščinami iz podatkov v predloženih upravnih spisih ne izhaja. Z dopisom z dne 23.3.2000 je upravni organ tožnico seznanil le, da iz arhivskega gradiva Muzeja narodne osvoboditve v M. z dne 22.4.1999 izhaja, da je bila tožničina pravna prednica članica Š. domovinske zveze in ker je dobila številko pod 100.000 je dobila rdečo izkaznico in s tem stalno nemško državljanstvo, kar dokazuje njeno nemško narodnost, in s potrdilom občinskega urada v G. v Avstriji z dne 6.5.1946, iz katerega izhaja, da sta se z možem prijavila kot Volksdeutscherja, da se je torej že pred 4.12.1948 nahajala v tujini. Ni je pa seznanil, da se ob ugotovitvi nemške narodnosti domneva, da je podan tretji pogoj iz določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, to je domneva nelojalnosti. Šele s takim obvestilom pa bi bila tožnici dana možnost učinkovitega zavarovanja njenih pravic, ker bi lahko dokazovala zakonski domnevi nasprotno ravnanje, to je lojalno ravnanje njene pravne prednice. Ker upravni organ ni tako ravnal in tožnica ni bila seznanjena z zakonsko domnevo nelojalnosti, kot okoliščino, ki je pomembna za odločitev v tej zadevi, tožena stranka pa te pomankljivosti ni odpravila, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS). Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 60. čena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.