Up-14/04 - 5

14. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 25. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 192/2003 z dne 23. 10. 2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Kp 60/2003 z dne 18. 3. 2003 in sklepom Okrajnega sodišča v Celju št. I Kr 54/2002 z dne 22. 1. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) s sklepom zavrglo zahtevo pritožnikove zagovornice za obnovo kazenskega postopka. Višje sodišče je s sklepom zavrnilo pritožbo pritožnikove zagovornice kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožniku naj bi bila s sodbo Vrhovnega sodišča kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave). Pritožnik navaja, da bi sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja, ki je bilo izdelano za potrebe pravdnega postopka, moralo dovoliti obnovo kazenskega postopka, da bi mu s tem v kazenskem postopku zagotovilo izvajanje dokazov v njegovo korist.

B.

3.Kolikor se pritožnikove navedbe nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in na uporabo prava, mu je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku o prekršku pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo ter pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Ta presoja je zaupana sodiščem, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tega pa pritožnik ne izkaže.

4.Po pravnomočnosti sodbe je mogoče napake, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, odpraviti le z izrednimi pravnimi sredstvi. Po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP se sme kazenski postopek, končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem zakonu. V postopku dovolitve obnove kazenskega postopka sodišče zavrže zahtevo za obnovo postopka, če na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka ugotovi, da nova dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova (prvi odstavek 413. člena ZKP).

Sodišče torej pri odločanju o obnovi kazenskega postopka ne ugotavlja le, ali so zatrjevana dejstva nova, temveč tudi materialnopravno relevantnost novih dejstev, ki morajo biti takšna, da lahko povzročijo oprostitev obsojenega oziroma obsodbo po milejšem zakonu.

5.V konkretnem primeru so sodišča presodila, da ugotovitve izvedenca cestno-prometne stroke, pridobljene v pravdnem postopku, niso takšne, da bi se na njihovi osnovi mogla dovoliti obnova in da zato ni podan zatrjevani razlog za obnovo postopka. Takšna ocena sodi v polje proste sodnikove presoje v okviru odločanja o obstoju zakonitega razloga za obnovo postopka in ne predstavlja kršitve pravice iz 22. člena Ustave. Samo po sebi takšno stališče tudi ni v neskladju s pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave.

6.Ustava v prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožniku je bilo sodno varstvo zagotovljeno, saj je na prvi stopnji odločalo Okrajno sodišče v Celju, pritožbo je preizkusilo Višje sodišče v Celju, Vrhovno sodišče je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti. Pritožnik zgolj z zatrjevanjem ni izkazal, da mu ni bilo zagotovljeno sodno varstvo. Ustavna pravica do sodnega varstva ne pomeni, da bi morala biti zagotovljena izredna pravna sredstva v vseh primerih, ko sodišča odločajo o posameznikovih pravicah ter dolžnostih. Omejitev vložitve izrednega pravnega sredstva ne predstavlja kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-58/95 z dne 20. 11. 1997, OdlUS VI, 196). Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave.

7.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer