Jedro

Tožnik je zatrjeval, da je pogodbo sklenil pod vplivom sile in grožnje, da se njegovemu predniku ni bilo treba lastninsko preoblikovati po ZLPP in da je s pogodbo prišlo do prenosa stavbnih (ne pa kmetijskih zemljišč). Te navedbe zaradi njihove nesklepčnosti ob uporabi 51. in 52. člena ZOR ne utemeljujejo zatrjevane posledice – ničnosti sporne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi zahteval ugotovitev, da je lastnik nepremičnin parc. št. 1557/19 vl. št. ... in parc. št. 1557/20, 1557,21, 1557/22 in 1557/ 23 vl. št. ..., vse k.o. ..., in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine ter ugotovitev, da je pogodba o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, ki jo je 24. 5. 1996 glede navedenih nepremičnin njegov pravni prednik sklenil s tožencem oziroma z Republiko Slovenijo, nična. Zatrjeval je, da je lastnik nepremičnin, ker se predniku ni bilo treba lastniniti po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) in ker je pogodba o prenosu zaradi sile in grožnje ter dejstva, da ne gre za kmetijska zemljišča in gozdove, nična. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da sporna pogodba, s katero so bile nepremičnine prenesene v last Republike Slovenije, ni nična. Sila in grožnja sta razloga za izpodbojnost, ki je tožnik ni uveljavljal. Pogodba tudi ni nična zaradi odsotnosti oziroma nezakonitosti pravne podlage in zaradi neupoštevanja 2. člena ZLPP. Tožnikov pravni prednik se je lastninil po določbah ZLPP. Pogodba je imela podlago v 5. členu ZLPP in 14. členu Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Sporne nepremičnine so bile pred lastninjenjem izločene iz otvoritvene bilance podjetja. Če nepremičnine niso bile kmetijska zemljišča oziroma gozd, bi bilo treba to uveljavljati v okviru lastninskega preoblikovanja. Nenazadnje iz izvedenih dokazov (lokacijske informacije) in stanja v naravi ne izhaja, da ne gre za takšna zemljišča. 2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da sta nižji sodišči napačno uporabili 5. člen ZLPP in 14. člen ZSKZ. Sporne nepremičnine niso kmetijska zemljišča oziroma gozdovi (glej npr. ugotovitve o stanju v naravi, 2. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih, odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 692/96 z dne 7. 5. 1998, predloženo lokacijsko informacijo, pogodbo o prenosu,...). Sodišči sta spregledali določbo 2. člena ZLPP in zmotno uporabili 51. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Nista uporabili 1. člena Zakona o stavbnih zemljiščih. Tožnikov pravni prednik je opravljal gospodarsko javno službo. Ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu ne bi pomenila obida določb ZLPP in nasprotovanja lastnemu ravnanju. Tožnik je nepremičnine pridobil odplačno. Prvostopenjsko sodišče je v nasprotju z listinskimi dokazi štelo, da gre za gozd. Sodb nižjih sodišč se ne moreta preizkusiti. Podano je tudi nasprotje med izreki sodb in razlogi, ki si nasprotujejo oziroma jih ni. Prvostopenjsko sodišče je prezrlo predlagano izvedbo dokaza z izvedencem rudarske stroke, ki bi dodatno pojasnil sporen status zemljišč in vsebino predloženih listin. Tožnik je pravni naslednik sklenitelja nične pogodbe in je zato na podlagi določb ZLPP in Zakona o zaključku lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini postal lastnik spornih nepremičnin.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakon o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je zatrjeval, da je pogodbo sklenil pod vplivom sile in grožnje, da se njegovemu predniku ni bilo treba lastninsko preoblikovati po ZLPP in da je s pogodbo prišlo do prenosa stavbnih (ne pa kmetijskih zemljišč). Te navedbe zaradi njihove nesklepčnosti ob uporabi 51. in 52. člena ZOR ne utemeljujejo zatrjevane posledice – ničnosti sporne pogodbe.(1)

7. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da sila(2) in grožnja nista ničnostna, temveč izpodbojna razloga (glej 60. člen ZOR), in da tožnik izpodbojnosti ni uveljavljal, saj ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka za razveljavitev pogodbe o prenosu. Pritrditi je mogoče tudi nadaljnji presoji in razlogom nižjih sodišč, da ima pogodba dopustno podlago in zato ni nična. K temu revizijsko sodišče še dodaja, da tudi iz (ne)obstoja zaveze po lastninskem preoblikovanju tožnikovega pravnega prednika na podlagi določb ZLPP in statusa prenesenih nepremičnin ni mogoče izluščiti ničnostnega, temveč kvečjemu izpodbojne razloge, ki so v eni izmed različnih oblik zmote. Povedano drugače, tudi če se tožnikovemu pravnemu predniku ni bilo treba preoblikovati po določbah ZLPP in če sta pravdni stranki s pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov prenesli stavbna zemljišča, kar se je pokazalo šele kasneje, pogodba o prenosu nepremičnin ni nična. Obstoji podlaga, ki je v samem prenosu nepremičnin in ki ni nedopustna, saj v ustavi, prisilnih predpisih in morali ni pravila, ki prenos prepoveduje.(3)

8. Glede na povedano se revizijskemu sodišču ni bilo treba opredeliti do (obširno) revizijsko izpodbijanih dodatnih razlogov nižjih sodišč za zavrnitev tožbenih zahtevkov, ki se nanašajo na vprašanje statusa nepremičnin in na vprašanje obida določb ZLPP.

9. Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožničino revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Nesklepčen je tudi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice povezani zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, saj tožnik ni zatrjeval obstoja ustrezne pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice od toženca.

Op. št. (2): Razen absolutne sile, ki pa je tožnik ni zatrjeval. Op. št. (3): Glej tudi Grilc v Dolenc et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 39. in 46. členu OZ, str. od 290 319 in od 341. do 354.