Jedro

Da bi se kazen, ki jo je izrekel sodnik za prekrške, lahko vštevala v sankcijo, izrečeno za kaznivo dejanje, bi morala biti tudi prestana, denarna kazen za prekršek torej plačana.

Izrek

Zahteva obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni J.K. je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu J.K. zaradi dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo 3 mesece zapora in preizkusno dobo 2 let, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka.

Obsojeni J.K. je zoper navedeni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Izrecno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ker da je bil za isto dejanje kaznovan tudi pri Sodniku za prekrške v N.m. z odločbo z dne 10.5.2004. Sicer pa ponavlja zagovor, da kaznivega dejanja ni storil in tudi ni dokazov za obsodbo. Predlaga, da se obe sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da obsojenec za potrditev navedbe, da je bil za enako dejanje že kaznovan pri sodniku za prekrške, ni predložil njegove odločbe, v rednem postopku pa obsojenec te okoliščine ni zatrjeval. Sodišči zato nista kršili 3. odstavka 49. člena KZ. Ostale navedbe v zahtevi uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Zahteva obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP lahko obsojenec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Po določbah 3. točke 372. člena ZKP je kršitev kazenskega zakona podana, če je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno (kršitev prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari po 31. členu Ustave in 10. členu ZKP). Za kršitev te prepovedi pa gre samo v primeru, ko bi bil nekdo za isti dogodek ponovno preganjan ali obsojen za kaznivo dejanje, čeprav je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen. Zahteva tega ne zatrjuje, zato njeni razlogi ne utemeljujejo kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP.

Po vsebini zahteva uveljavlja kršitev določb 3. odstavka 49. člena KZ, po katerih se kazen, plačana za prekršek, všteje v kazen za kaznivo dejanje, katerega znaki vsebujejo tudi znake tistega prekrška. Toda obsojenec ne pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni trdil, da je bil za obe ali eno od kaznivih dejanj, ki sta bili predmet tega kazenskega postopka, že kaznovan pri sodniku za prekrške in da je izrečeni kazni (ali kazen) plačal in tudi ni predložil nobenih dokazov. Tudi zahtevi za varstvo zakonitosti ni predložil nobenega dokaza, da je bil pri sodniku za prekrške tudi kaznovan za enega ali oba dogodka, zaradi katerih je bil v tem kazenskem postopku obsojen za kaznivi dejanji, tako da ni mogoče preizkusiti trditve, da je bil spoznan za krivega za kaznivo dejanje in za prekrške zaradi istega dogodka. Da bi se kazen, ki jo je izrekel sodnik za prekrške, lahko vštevala v sankcijo, izrečeno za kaznivo dejanje, bi morala biti tudi prestana, denarna kazen za prekršek torej plačana. Obsojenec ni zatrjeval, da je kazen, ki mu jo je izrekel sodnik za prekrške, plačal, niti ni predložil nobenega dokaza, zato tudi te okoliščine ni mogoče preizkusiti.

Navedbe, da obsojenec kaznivih dejanj ni storil in da ni nobenih dokazov za njegovo krivdo, izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, česar se po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati.

Ker zahteva obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima pokojnino, je solastnik stanovanjske hiše in zidanice, nima preživninskih obveznosti) in ne posebno zapleteno zahtevo za varstvo zakonitosti.