Jedro

V sodni praksi se je v zvezi z ugotavljanjem začetka teka zastaralnega roka po 1. odst. 376. čl. ZOR izoblikovalo stališče, da zastaranje začne teči, ko oškodovanec ob običajni vestnosti izve za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zaradi zastaranja tožnikove odškodninske terjatve v znesku 1,573.852,00 SIT zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 152.080,50 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da zahtevku ugodi. Citira sodbo Vrhovnega sodišča Slovenije, II Ips 12/82 z dne 18.3.1982 in navaja, da gre v konkretnem primeru za vprašanje, kdaj se je škoda iz škodnega dogodka manifestirala v tako določenem obsegu, da je tožnik lahko uveljavljal zahtevek za njeno reparacijo oziroma zahtevek za plačilo denarne odškodnine, in predvsem, kdaj so bili tožniku znani vsi podatki, da jo lahko terja. Ob citiranju sodbe Vrhovnega sodišča Hrvaške Gzz 39/78 z dne 3.10.1978 graja ugotovitev prvega sodišča, da je bilo tožniku že ob ogledu poškodovanega vozila znano, da gre za totalno škodo. Takšna ugotovitev je namreč mogoča izključno po cenilcu ali izvedencu ustrezne stroke. Tožnik nima potrebnih strokovnih znanj in izkušenj, da bi škodo lahko ocenjeval. Zgolj ugibanja o verjetnem obsegu škode nikakor ni mogoče šteti za poznavanje vseh okoliščin, od katerih je odvisen obseg povzročene škode. Šele s pridobitvijo cenilnega mnenja stalnega sodnega izvedenca z dne 5.1.1995 je bil tožnik seznanjen z obsegom škode in razpolagal z vsemi podatki, da jo lahko terja. Tožniku ni mogoče očitati nobenega zavlačevanja, nasprotno pa je toženi stranki mogoče očitati zavlačevanje pri izpolnjevanju njenih obveznosti.

Pritožba je utemeljena.

Za začetek teka triletnega zastaralnega roka morata biti po določbi 1. odst. 376. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kumulativno podana dva elementa: vednost o tistem, ki je škodo povzročil (kar v obravnavanem primeru ni sporno), in vednost o škodi. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki med strankama niso sporne, izhaja: -da je prišlo do škodnega dogodka dne 7.12.1994, -da je tožnik za povzročeno škodo - zavarovanca tožene stranke izvedel dne 8.12.1994, -da si je izvedenec poškodovano vozilo ogledal dne 16.12.1994, -da je cenilec že ob ogledu vozila nakazoval, kakšna bo približna višina škode ("totalka"), -da je cenilno mnenje podal izvedenec dne 5.1.1995. V sodni praksi se je v zvezi z ugotavljanjem začetka teka zastaralnega roka po 1. odst. 376. čl. ZOR izoblikovalo stališče, da zastaranje začne teči, ko oškodovanec ob običajni vestnosti izve za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zatevek.

Zahtevek za reperacijo škode je torej tožnik lahko uveljavljal šele takrat, ko je bil s strani izvedenca potrjen njegov sum, da je škodo potrebno obravnavati po principu takoimenovane totalne škode, torej ko je tožnik izvedel, da popravilo vozila ni več ekonomsko upravičeno. To pa je bilo najpreje 16.12.1994, ko je izvedenec opravil ogled, medtem ko je šele s cenitvijo izvedenca z dne 5.1.1995 izvedel za vse elemente, ki omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek. Za povzročitelja škode je, kot je v tej sodbi že navedeno, tožnik izvedel 8.12.1994, izvedenec si je avto ogledal 16.12.1994, mnenje pa izdelal 5.1.1995, tako da tožniku ni mogoče očitati, da ni ravnal dovolj skrbno. Ker je tožeča stranka tožbo oddala priporočeno na pošti že 16.12.1997, je tožba vložena pravočasna in tožnikova terjatev ni zastarana.

Zaradi drugačnega materialnopravnega naziranja prvo sodišče ni obravnavalo ostalih ugovorov tožene stranke, ki se tičejo temelja njegove odškodninske obveznosti. V ponovljenem postopku bo moralo tudi na te ugovore tožene stranke odgovoriti in o zahtekvu tožeče stranke ponovno odločiti. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 1. odst. 370. čl. ZPP.