Jedro

Za ukrep komunalnega inšpektorja zadostuje nesporna ugotovitev, da gre za gradnjo brez ustreznega dovoljenja. Okoliščine, ki so investitorja napeljale k nedovoljeni gradnji, za izrek ukrepa niso pomembne. Ukrep se izreče investitorjem in vprašanje lastništva nezakonito zgrajenega objekta oziroma zemljišča, na katerem je zgrajen, ne more biti predmet za presojo upravičenosti ukrepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1634/98-10 z dne 8.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 24.9.1998, s katero je ta odpravila 2. točko izreka odločbe urbanistične inšpekcije, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enota L. z dne 27.10.1997 in jo nadomestila z novo 2. točko ter določila prepovedi za objekt iz 1. točke izreka (zidano gospodarsko poslopje v tlorisu 9 x 7 m, gabarita P+M, stoječe na parc. št. 2856, 2857, 2858 k.o. J.), v ostalem pa pritožbo zavrnila. Tožena stranka je spremenila prvostopno odločbo v 2. točki izreka zato, ker organ prve stopnje ni navedel vseh prepovedi, ki bi jih v konkretnem primeru, zaradi nedovoljene gradnje, lahko navedel na podlagi 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pojasnjuje določbe 1. odstavka 73. člena ZUN in ugotavlja, da tožnika nimata lokacijskega dovoljenja za zgrajeno gospodarsko poslopje. Tako dovoljenje bi morala tožnika pridobiti na podlagi določila 50. člena ZUN. Zato je odločba prvostopnega organa, ki je bila izdana na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN, ki odreja rušenje objekta, pravilna in zakonita. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da je bila ob inšpekcijskem ogledu navzoča le prva tožnica, saj je bil tudi drugotožnik seznanjen z zapisnikom in je podal izjavo, da nima pripomb na to, kar je izjavila prvotožnica ob inšpekcijskem ogledu. Ni dvoma o tem, da sta oba tožnika gradila in da sta oba investitorja gospodarskega objekta. Zemljiškoknjižno lastništvo, ki ga izkazuje le prvotožnica, na odločitev ne more vplivati. Neupoštevne je štelo tudi tožbene navedbe o tem, kdaj se je objekt pričel graditi in kdaj je bil končan, saj je pomembno le stanje, ki je bilo ugotovljeno na dan inšpekcijskega ogleda. Pri odločitvi sta organ prve in druge stopnje uporabila predpis, ki je veljal v času inšpekcijskega ogleda, zato ni podlage za ugotovitev, da je bil uporabljen predpis za nazaj in da je bilo kršeno ustavno načelo prepovedi retroaktivne veljave. Tožena stranka je za sporni objekt odločila, da veljajo zanj tudi prepovedi na podlagi 76. c člena ZUN. Njena odločitev je zakonita, saj je v zvezi z njo pravilno sprejela vse prepovedi, ki jih določa 1. odstavek navedenega člena in je s spremembo prvostopne odločbe uskladila to odločbo le z zakonskimi določbami navedenega člena.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga ugoditev pritožbi. Zemljiškoknjižna lastnica zemljišča, na katerem je bil zgrajen sporni objekt, je le tožnica in ugotovitve o solastništvu, ki jih je sprejel upravni organ, v zemljiškoknjižnih podatkih nimajo nobene podlage. V postopku je bila zaslišana le tožnica, ne pa tudi tožnik kot investitor. Zato mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in se ni mogel izjasniti o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Zapisnika o ogledu nista prejela in za sodelovanje v postopku nista prejela nobenega vabila. Vztrajata pri tožbenih razlogih. Gradnja spornega objekta se je pričela leta 1990, torej pred uveljavitvijo ZUN dne 10.4.1993 in zato zoper njiju ni mogoče uporabiti tistih določb zakona, ki so bile sprejete po zgraditvi objekta leta 1992. Ne morejo ju bremeniti hujše posledice, kot so jih določali predpisi, ki so bili veljavni v času gradnje objekta. Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem ugovorom ni prepričljiva in utemeljena. V postopku ni bilo ugotovljeno, ali je za navedeni objekt sploh potrebno izdati lokacijsko in gradbeno dovoljenje v skladu z veljavnim odlokom Občine Ribnica. Ugotavljalo se tudi ni, ali je na spornem objektu mogoča gradnja. Dejstvo je, da je na parcelah že objekt-greznica, ki jo je zgradila pravdna prednica tožnice in kar je bilo ugotovljeno tudi v zapisniku leta 1966 ter to izhaja tudi iz geodetskega načrta iz leta 1985. V postopku je bilo kršeno načelo materialne resnice in načelo zaslišanja strank. Zato je tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožbo in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno presodilo tožbene ugovore, ki sta jih tožnika uveljavljala in so se nanašali na pravilnost in utemeljenost izrečenega inšpekcijskega ukrepa ter utemeljenost prepovedi iz 76. c člena ZUN, določenih v zvezi s spornim objektom. Obrazložitev, v kateri zavrača tožbene ugovore in razlogi, ki jih pri tem navaja, so logični, prepričljivi in v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, izvedenimi dokazi ter v skladu z podatki ter listinami v upravnih spisih. Imajo tudi podlago v določbah ZUN, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje.

Pritožba izpostavlja vprašanje lastništva zemljišča, na katerem stoji sporni objekt ter zatrjuje, da je lastnica le tožnica, ne pa tudi tožnik in da drugačne ugotovitve nimajo podlage v podatkih iz zemljiške knjige. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi poudarja, da se v postopkih inšpekcijskega nadzorstva ne ugotavlja lastništvo zemljišča, temveč le, kdo je investitor, ki gradi oziroma drugače nedovoljeno posega v prostor. Tako stališče je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Prepovedi iz 76. c člena ZUN, navedene v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, se nanašajo na objekt in ne na zemljišče, na katerem objekt stoji. Podlaga za ukrep urbanističnega inšpektorja je zgolj ugotovitev, da gre za gradnjo ali drug poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja. Ukrep pa se izreče investitorju, če tega ni mogoče ugotoviti pa tudi lastniku oziroma upravljalcu zemljišča. Po podatkih v upravnih spisih je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da sta tožnika investitorja prepovedane gradnje, tega pa v pritožbi niti ne zanikata. Zato torej ugovori v zvezi z lastništvom zemljišča in objekta niso upoštevni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Za vsak poseg v prostor mora imeti investitor ustrezno dovoljenje, bodisi lokacijsko bodisi gradbeno dovoljenje, v kolikor pa to ni predpisano, pa mora dovoljenost gradnje izkazati z odločbo o priglasitvi del. S tem pa investitorja ne razpolagata.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da tožnik ni sodeloval v postopku. Inšpekcijski organ je pri ogledu na kraju samem 15.10.1997 sestavil ugotovitveni zapisnik, v katerem je na podlagi tožničine izjave navedel, da sta, skupaj z možem, zgradila gospodarsko poslopje brez dovoljenja. Tožnik se je z izjavo tožnice v zapisniku strinjal. Zato je neutemeljen očitek, da je bil postopek pomanjkljiv, saj je bilo odločilno dejstvo - nedovoljena gradnja, popolno in zanesljivo ugotovljeno, to pa je tudi podlaga za izdajo izpodbijane odločbe.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je tožena stranka s spremembo 2. točke izreka prvostopne odločbe in nadomestitvijo z novo točko odločila v škodo tožnikov. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka pravilno opredelila zakonske prepovedi, ki izhajajo iz 1. odstavka 76 c. člena ZUN, ki taksativno našteva prepovedana dejanja v zvezi z nedovoljeno gradnjo. Podlaga za tako spremembo je v 2. odstavku 244. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki dovoljuje, da drugostopni organ ob reševanju pritožbe spremeni odločbo prve stopnje tudi v škodo pritožnika, kadar ugotovi, da je podan razlog za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po 263. členu ZUP/86. Po 2. odstavku navedenega člena je sprememba prvostopne odločbe v škodo pritožnika dovoljena, če bi se z njo očitno prekršil materialni zakon. V obravnavanem primeru je tožena stranka z odpravo prvostopne odločbe v navedenem obsegu izrek dopolnila z zakonskim besedilom in s prepovedmi, ki jih določa 1. odstavek 76. c člena ZUN. Taka sprememba je zakonita.

Neutemeljen pa je tudi ugovor o uporabi predpisa, ki ni veljal v času gradnje, saj je, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, za izrek ukrepa urbanističnega inšpektorja odločilen predpis, ki velja v času, ko se ukrep izreče. Ker, glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.